Damjan Dervarič iz Sebeborec je že gostoval na naših časopisnih straneh. Ker je imel kot prostovoljni gasilec številko svojega mobilnega telefona objavljeno na svetovnem spletu, je postal »žrtev« gorečih navijačic Damjana Dervariča, igralca hokeja na ledu in slovenskega reprezentanta. Beseda je takrat dala besedo in Vestnikova ekipa je sebeborskega Dervariča odpeljala na tekmo na Jesenice. Srečanje soimenjakov v hali Podmežakla je bilo zares ganljivo in polno smeha, končalo se je tako, da je naš Dervarič v dar dobil pravo hokejsko palico. Dervarič, ki je živel v Ljubljani, pa je na vprašanje, ali ima morda pomurske korenine, odgovoril, da jih ima res – v Vadarcih.
Nedavno je Policijska uprava Murska Sobota objavila vest, da je njihov sodelavec, prometni policist Damjan Dervarič, v le 24 dneh prehodil slovensko planinsko pot. Ta se začne v Mariboru in poteka čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe in se prek predalpskih hribovij spusti na Kras ter konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju. Označena je s splošno oznako planinskih poti v Sloveniji – Knafelčevo markacijo, to je rdečim krogom z belo piko in dodano številko 1. Je najdaljša, dolga je namreč 616 kilometrov, in najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji. Še en podatek, s katerim so postregli v murskosoboški policijski upravi, je, da planinec oziroma pohodnik pot običajno v enem kosu prehodi v 37 dneh. Razlog več torej, da smo spet poiskali Damjana Dervariča.
»Neke vrste trofeja«
Podviga se je hotel lotiti že lani, a kot specializirani prometni policist za vodenje kolon s prednostjo v času predsedovanja Slovenije svetu EU od nadrejenih ni dobil dopusta. Letos je bilo drugače. S potjo je v enem zamahu opravil med 24. julijem in 16. avgustom, v preteklosti je slovensko planinsko pot že prehodil po etapah, kar je bila, kot pravi, nekakšna izvidniška akcija. »Želja vsakega planinca je, da to pot prehodi v enem kosu, ker je to neke vrste trofeja,« razloži svoj motiv Sebeborčan, ki ga je za planinarjenje že kot otroka navdušil dedek, zdaj pa jo v planine največkrat mahne s sovaščanom Brankom Temlinom.
Podvig je končal brez ene nezgode, poškodbe ali žulja. To pripisuje temu, da je vsaj eno leto preizkušal pohodniško obutev in se nato, nekoliko proti pravilom, odločil za nizke alpinistične čevlje brez zaščite za gležnje. Na dan je prehodil vsaj 25 kilometrov, z vsemi vzponi je zbral 37 tisoč višinskih metrov. Najtežje mu je bilo, nam je priznal, že takoj v prvem delu poti, v okolici Slovenj Gradca, ko je bilo kar 37 stopinj. Kar je potreboval za seboj, je nosil v majhnem nahrbtniku, po dogovoru so ga med potjo obiskovali domači, da so ga oskrbeli z najnujnejšim.
Moral poslati fotografije
Damjan Dervarič je med potjo doživel marsikaj lepega. Tako so mu planinci in gorniki, ki jih je srečeval na poti in jim rekel, da bo v enem kosu prehodil transverzalo, naročili, da jim po mobilnem telefonu pošlje fotografijo s končne točke, Debelega rtiča. Prijazno so ga sprejeli tudi oskrbniki gorskih koč, s katerimi se je za prehrano ali prenočitev dogovoril že pred odhodom ali med približevanjem. Eden od njih mu je celo odstopil ključe koče, da se je v njej lahko osvežil, najedel in naspal, pa čeprav je bila koča prazna.
Nekaj podatkov je dobil tudi od Alojza Para iz Murske Sobote, ki je prav tako član Planinskega društva Matica Murska Sobota in je slovensko planinsko pot oziroma transverzalo, ki povezuje 55 planinskih koč in 21 vrhov, po doslej znanih podatkih neprekinjeno prehodil kot prvi Prekmurec. Lani je bil na poti 30 dni. Zanimivo, Para smo prav tako že predstavili v našem časopisu. Očitno velja, da tam, kjer volja, je tudi pot.
Damjan Dervarič si je izkušnje nabiral še s prehojeno pomursko planinsko potjo, dolgo 350 kilometrov. Začne se v Murski Soboti, nadaljuje na Goričkem, prek poti, speljane po desnem bregu reke Mure, pa vodi do cilja v Lendavskih goricah. »Včasih sploh ne vemo, kaj nam leži pred domačim pragom,« nam je še rekel policist pohodnik, ki ima precej ciljev v planinstvu, eden od njih je postati uradni vodnik.
