Ivan Kramberger mlajši in režiserka Maja Weis sta se vrsto let trudila posneti film o Ivanu Krambergerju, dobrotniku in človekoljubu iz Negove, kasneje tudi politiku, ki je svojo življenjsko pot končal pod streli (ne)znanega storilca na predvolilnem shodu za predsednika države 7. junija 1992 v Jurovskem Dolu. Dokumentarni film Beli bojevnik v črni obleki je dvojni portret, portret očeta in sina. Ivan Kramberger mlajši je v filmu opravil številne intervjuje, tudi z Milanom Kučanom in Janezom Janšo, in pogovore o umoru njegovega očeta, ki ostaja zavit v skrivnost že skoraj 30 let.
Ustvarjalec filma je dva tedna po atentatu dopolnil šest let in se očeta spominja predvsem kot dobrega in razumevajočega. »Vse ostalo o njem, od težkega življenja do tragične smrti, sem raziskoval sam ali so mi povedali drugi. Zanimivo, da je napisal deset knjig, o njem pa so bile po smrti napisane samo tri – Iskanje resnice Srečka Logarja, Krambergerjeva opica Ricka Harscha in Dobri človek iz Negove. Sam se trudim, da grem po očetovih stopinjah, predvsem na področju humanitarnosti in prostovoljstva.«
Kako dobro ste pravzaprav poznali svojega očeta?
»Čeprav sem ob očetu preživel le zgodnje otroštvo, je spomin še vedno živ. Lahko rečem, da sem očeta dokaj dobro poznal. Tako se spomnim očetovih govorov, ko sem ga spremljal, in desetdnevne vojne za Slovenijo, ko sva bila prisotna na območjih, kjer so potekali spopadi. Z očetom sem bil v Gornji Radgoni, ko so obstreljevali cerkveni zvonik, v tistem času so tudi ubili novinarja Janeza Svetino. V Šentilju sva bila med drugim fotografirana na tanku, iz katerega se je še kadilo. Spominjam se prav tako družinskih praznovanj, živalskega vrta ob naši hiši in sprehodov okoli Negovskega jezera.«
Beli bojevnik v črni obleki …
»… je v bistvu prispodoba očetovega lika, vsak pa si naj sam po ogledu filma ustvari sliko, kaj pomeni posamezna barva v življenju Ivana Krambergerja.«
Kaj je glavno sporočilo filma?
»Glavno sporočilo filma sta vpliv in vloga Ivana Krambergerja pri osamosvojitvi Slovenije. Nanj se je enostavno pozabilo, saj sta njegov vpliv in vloga na osamosvojitev veliko večja, kot si lahko predstavljamo. Bil je prvi, ki je začel javno nagovarjati množice ljudi za odcepitev Slovenije od Jugoslavije in začel s pobudo in zbiranjem podpisov za razpis plebiscita.«
Kako dolgo so trajala prizadevanja za dokumentarec?
»Zgodba o dokumentarnem filmu se je začela konec leta 2010, ko mi je pisala Maja. Na začetku nisem bil najbolj zaupljiv, vendar se je v desetih letih razvilo zaupanje in dobro prijateljstvo ter seveda film, ki je bil že premierno predvajan v Ljubljani in Mariboru.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurski poslanec iz Svobode se je zmotil in podprl predlog SDS
Odbor DZ za notranjo politiko je danes potrdil opozicijski predlog novele zakona o lokalni samoupravi, ki uvaja predhodno soglasje občine glede nastanitve migrantov ali vzpostavitve azilnega doma. Kljub nasprotovanju poslancev koalicije, je bil predlog ob podpori pomurskega poslanca Svobode Dejana Süča s sedmimi glasovi za in šestimi proti sprejet.
Zakaj odločitev, da vi sami intervjuvate sogovornike?
»Glede na dejstvo, da je preplet filma tesno povezan z dispozicijo mojega magistrskega dela, ki ga pripravljam na Fakulteti za državne in evropske študije Nove univerze, je bilo tudi za pričakovati, da bom jaz vodil intervjuje. Tako so dejansko intervjuji moja raziskovalna metoda pri ustvarjanju magistrskega dela z naslovom Vloga in vpliv Ivana Krambergerja pri osamosvojitvi Slovenije.«
Je morda kdo, ki ste ga nagovorili, da bi sodeloval v filmu, odklonil?
»Nekaj odklonitev je bilo predvsem z razlogom kratke časovnice ali bodisi niso poznali Ivana Krambergerja. Presenetljivo pa so se odzvali vsi predstavniki političnih opcij v državnem zboru.«
Sta bili premieri sedmina za očetom?
»Z moje strani ne. Sedmina mora biti v skladu z ljudskim izročilom izpeljana sedmi dan po pogrebu. Drugo leto bo 30. obletnica smrti in seveda je prav, da se ohrani spomin na velikega človeka slovenskega naroda, ki bi ga nekateri radi enostavno pozabili. Sicer je obljubljen doprsni kip v Aleji velikih v Gornji Radgoni, odprtje spominske sobe na gradu Negova in želja je tudi po postavitvi spominskega obeležja v Jurovskem dolu.
Še vedno pa predsednik Borut Pahor ni podelil častnega znaka svobode Republike Slovenije Ivanu Krambergerju. Obstaja še pobuda o postavitvi spominskega obeležja ob Prešernovem spomeniku na Tromostovju v Ljubljani. Nekoč je bil tudi podan predlog, da se Ivana Krambergerja imenuje za častnega občana občine Gornja Radgona, vendar predlog ni bil nikoli uresničen. Rdeča nit filma ni tragična smrt mojega očeta, temveč moje raziskovanje, kakšno vlogo in vpliv je imel pri osamosvojitvi Slovenije.«
V filmu uporabljate znameniti očetov rdeči bugatti.
»Rdeči bugatti je vsekakor vpet v sam film, z njim se popeljem po poteh očeta. Veliko zanimanje smo z avtomobilom vzbudili pred že omenjenim Prešernovim spomenikom. Kot v starih časih se je hitro nabralo kar nekaj ljudi in z zanimanjem so spremljali snemanje filmskega prizora. Večina je vedela, komu je bugatti pripadal.«
Mislite, da sta bila v tistih časih njegova vloga in vpliv (pre)velika in da je zato prišlo do atentata?
»Ivan Kramberger je bil ljudski tribun, nagovarjal je množice. Na svojevrsten način je ob sebi zbral množice ljudi, tako je napolnil Tromostovje v Ljubljani, večino trgov v večjih mestih, po vaseh in povsod, kjer je nastopal. Vsekakor je bil motiv Petra Rotarja v tem, da mali človek ne more vladati in je tako najverjetneje v afektu ubil mojega očeta.«
Nekoč ste mi rekli, da zaradi smrti ne bomo nikoli izvedeli, kakšen predsednik bi bil vaš oče, a da bomo nekoč izvedeli pravo resnico, kdo ga je umoril. Še menite tako?
»Morda, nekje, nekoč, nekdaj. V knjigi Mali princ sem si zapomnil znameniti izrek: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«
Verjamete uradni razlagi umora vašega očeta?
»Kot sem že večkrat dejal, verjeti je potrebno v pravno državo in da je bila preiskava neodvisna, nepristranska in narejena strokovno ter obsojen pravi morilec. Če temu ni tako, pa želim, da je pravici zadoščeno. Očeta mi na žalost nobeden ne more vrniti.«
Ste se srečali s Petrom Rotarjem? Se je on želel srečati z vami?
»S Petrom Rotarjem sem se želel srečati, vendar je srečanje na štiri oči odklonil. Bil sem pred leti na krvodajalski akciji v Jurovskem Dolu in sem se približal njegovemu domovanju, ga nagovoril, vendar je odšel v svojo hišo. Z menoj se ni želel srečati.«
Kako dobro je oče omenjen v slovenski zgodovini?
»Na Ivana Krambergerja je slovenska zgodovina pozabila, sicer je na srečo dobro ohranjen v zavesti Slovenk in Slovencev. Geslo Ivan Kramberger boste zaman iskali v vseh zvezkih Enciklopedije Slovenije. Enciklopedija osamosvojitve ga sploh ne omeni, da o šolskih učbenikih za zgodovino ali državljansko vzgojo niti ne govorim. Občasno ob obletnicah in volitvah se Ivan Kramberger površinsko pojavi v medijih. Lahko rečem, da se je dejansko načrtno pozabilo na Ivana Krambergerja in sta naš film in moje magistrsko delo nekako obudila njegov speči duh. Na nek način smo morda odprli Pandorino skrinjico.«
Bi lahko rekli, da je bil za tisti čas vizionar?
»Da je bil pred časom, to vsekakor drži, in žal tudi ob nepravem času na nepravem mestu. Imel je težko življenje, spoznal je trpkost kapitalističnega sveta in vse to je znal prenesti na malega človeka. V svojih govorih je večkrat dejal: 'Dragi Slovenci, odkrito vam povem, niso še tisti pravi hudi časi, prišli bodo hudi časi. Tega se sploh ne moremo zavedati, kakšni časi bodo prišli, dragi Slovenci. Dragi Slovenci, toliko revežev, toliko bogatašev slovenska zemlja ne bo imela, kot jih bo imela sedaj. Ogromno tovarn bo propadlo, koliko vas bo brez kruha? To so velikanske napake, zapomnite si, kaj sem vam rekel.' To je le eden od izsekov očetovih govorov in danes lahko rečem, da je imel prav.«
Kako se spomnite njegove dobrodelnosti in pomoči sočloveku?
»V knjigi Dobri človek iz Negove so novinarji Ladislav Lesar, Franc Stele in Juš Turk zapisali, da je Ivan Kramberger v svojem življenju na različne načine daroval več kot milijardo nemških mark. Daroval pa ni samo denarja, ampak tudi zdravila in dializne aparate. Ne vem, če imamo v Sloveniji posameznika, ki bi toliko daroval.
Ob snemanju filma sem opravil tudi intervju z mariborskimi humanitarci – Petro Greiner, Ninno Kozorog in Borisem Krabonjo – in lahko rečem, da delujejo po enakih načelih, kot je deloval moj oče. To je za boljši jutri tistih, ki so odrinjeni in pomoči potrebni. Na domačiji ob Negovskem jezeru je na grobnici napis Pri srcu mu ostanejo siromaki in bolani. Napis dejansko izžareva očetovo filozofijo pomagati pomoči potrebnim.«
Kako ste letos obeležili 7. junij oziroma kako se spominjate obletnice smrti vašega očeta vsako leto?
»Ta dan vedno preživim v družinskem krogu, vsekakor obiščem očetov grob in spominsko obeležje v Negovi. Jurovskega Dola pa se rajši izognem.«
Niste več policist?
»V policiji sem bil zaposlen skoraj deset let. Danes sem vodja varovanja in požarne zaščite v eni od multinacionalk v Sloveniji. V prostem času sem prostovoljec. Kolikor se le da, živim mirno družinsko življenje.«
Ste morda dobili službo v policiji, da ne bi raziskovali očetove smrti?
»Večkrat sem dobil pod nos, da so me s službo v policiji utišali. Od majhnih nog sem si želel postati policist, gasilec ali vojak. Poklic policista sem opravljal strokovno, zakonito in z visoko stopnjo integritete. V svoji karieri nimam nobenega madeža, ki bi nakazoval, da sem bil slab policist. Nasprotno – do svoje službe sem čutil veliko pripadnost in delo opravljal kot poslanstvo. Glede tega imam čisto vest.
Kot vsi ostali, ki so v moji generaciji opravljali prekvalifikacijo poklica, sem šel skozi strog selekcijski postopek in po končanem šolanju sem bil do odhoda iz policije zaposlen na Policijski postaji Maribor II. Tudi skozi oči policista sem spoznal, da se marsikomu slabo godi, da ni vedno pravici zadoščeno. Zato sem se trudil, da sem svoje delo opravljal dobro in zgledno. Glede na vse navedeno sem bil tudi izvoljen za predsednika Združenja policistov Slovenije.«
Ste pa še zmeraj prostovoljec in gasilec?
»Enkrat prostovoljec, vedno prostovoljec. Gasilci so mi na nek način postali še ena služba, saj sem tudi poveljnik industrijske gasilske enote v podjetju, kjer sem zaposlen.«
Zgodba prvega in edinega atentata
Nedelja, 7. junij 1992 v Jurovskem Dolu. Potekal je predvolilni shod predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja, ko je ob 18.45 počil strel. Dobrotnik iz Negove se je opotekel in padel. Z osebnim avtomobilom so ga odpeljali v lenarško bolnišnico, vendar je umrl med prevozom. Sledila je obsežna policijska akcija. Takoj po streljanju je v Jurovski Dol prišlo na desetine, če ne celo na stotine modrouniformirancev z avtomatskim orožjem. Postavljene so bile cestne zapore, v Lenart so prihiteli tudi takratni notranji minister Igor Bavčar, minister za informiranje Jelko Kacin in pravosodni minister Miha Kozinc. Okoli 23. ure je Bavčar javnosti po televiziji sporočil, da so policisti že prijeli domnevnega morilca in da ni šlo za politični uboj. Storilec je dejanje na policiji priznal še isto noč in končal v priporu. Motiv pa, da Krambergerja menda ni maral. Eden od kriminalistov, ki je sodeloval pri preiskavi kaznivega dejanja, je bil tudi Franc Kangler.
Dan kasneje se je izvedelo, da je streljal takrat enainštiridesetletni domačin Peter Rotar z okna svoje nove stanovanjske hiše. Uporabil je lovsko karabinsko puško Crvena Zastava kalibra 8,57 z daljnogledom. Preiskovalci so v ležišču puške našli tulec, v cevi saje, na okenski polici pokrova za daljnogled. Forenziki so dokazali, da je Rotar imel na rokah sledove smodnika.
V sredo, 10. junija 1992, se na pokopališču v Negovi na Krambergerjevem pogrebu zbere večtisočglava množica. Kljub temu, da besni neurje.
Dva meseca kasneje, v ponedeljek, 24. avgusta 1992, je tožilec Boris Marčič z obtožnico na zatožno klop mariborskega sodišča posadil Petra Rotarja. Obtoženega je branil odvetnik Ivan Bukovnik. Sojenje je trajalo pet dni, dvorana, ki je lahko sprejela 98 ljudi, je bila nabito polna, vstopnice za sedeže, ki jih niso zasedli novinarji in sorodniki, so na sodišču preprosto izžrebali. Rotar je tudi pred sodnim senatom dejanje priznal, čeprav nobena priča ni videla, kdo je streljal, sodni izvedenci pa niso delovali najbolj prepričljivo.
Pet dni kasneje je senat sodnika Zlatka Dežmana sporočil: Peter Rotar je kriv – za zapahi bo preživel devet let. »Imam mirno vest, pravzaprav so redki primeri, ko ima sodnik na voljo toliko argumentov. To je bil eden najbolj jasnih in dokazljivih umorov,« je izjavil sodnik. Po pritožbi višje sodišče kazen zviša na 12 let, Rotar odsedi devet let.
Obsojeni atentator Peter Rotar je umrl 9. januarja 2019. Zgodba prvega in edinega atentata na politika v Sloveniji je tako končana.
