»Kakšno srečo imam že osem let,« je na zadnjem sedežu službenega volva zadovoljno čebljala moja varovanka, ki ji je pred kratkim zaradi raka želodca umrla mama, ko sem ji pojasnjevala, da je življenje božji dar, ki ga je lahko vsak trenutek konec. Kar nekaj let je že od tega, sedaj je že odrasla ženska in iskreno upam, da živi hvaležno vsak trenutek, saj nimamo nobenega zagotovila, ali bo še kakšen naslednji.
Letos je umrlo oz. odšlo kar nekaj ljudi, ki so se me dotaknili. Poiskali so me v stiski z željo, da ozdravijo. Toda jaz sem jim pojasnila, da je odkrivanje notranje resnice sklop tehnik, ki pomagajo odkriti vzroke bolezni, in če vsakodnevno izvajajo »domačo nalogo«, lahko pridejo bližje sebi oz. spoznajo svojo podzavest, samega sebe do te mere, da lahko krotijo svoj um in dovolijo duši, da jih začne usmerjati in voditi. Najpomembnejše pa je rojstvo zaupanja in popolne predaje božji volji, s tem pa rahljanje navezav, ki povečujejo strah pred vsemi možnimi izgubami.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Dobre volje proti izpadu: Domžale - Nafta 2 : 1
V 16. krogu prve lige sta se v Domžalah merila domača istoimenska ekipa in Nafta iz Lendave. Kar naenkrat je ta tekma postala izjemno pomembna, saj sta oba kluba precej zaostala za ostalimi, zato se morata boriti za predzadnje, deveto mesto, ki še vodi v kvalifikacije za obstanek v ligi. Za Lendavčane se je tokrat razpletlo na najslabši možni način, vendar pa se je to že dlje časa napovedovalo. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
Na začetku leta je odšel mlad moški, ki ga je oče v otroštvu zanemarjal. Njegova regresija je bila globoko odpuščanje, zato lahko pritrdim dr. Papugi, ki je enkrat svojemu pacientu, ki ga je s strahom spraševal, ali mu bo predpisana dieta pomagala, rekel: »Pomagala vam bo živeti in umreti.« S terapijami, ki jih izvajam, je podobno. Tisti, ki so z mano vztrajali, razumejo, o čem govorim, saj nekateri v stiski zamenjajo kar nekaj terapevtov in žal potem nikjer ne naredijo dovolj globoke vrtine, kajti svoj sveder zmeraj prestavljajo v upanju, da je izvir drugje. Toda izvir je vedno na istem mestu, v našem srcu, le vztrajati je treba dovolj dolgo, da začne mezeti in se potem vse močneje izlivati božja milost popolne sprostitve in osvoboditve zemeljskih vezi.
Danes je na pohodu transhumanizem, ideja, da lahko človek s pomočjo tehnike in tretmajev sodobne medicine postane izjemno dolgoživ, če že ne nesmrten. Ameriški milijonar na leto porabi za tretmaje pomlajevanja dva milijona dolarjev in pri 47 letih deluje skoraj najstniško. Obsedenost z mladostjo popolnoma zgreši namen našega bivanja na tem planetu, če smo tukaj zato, da bi bili vse bolj podobni Jezusu, saj smo vendar narejeni po božji podobi. Ali pa je vse to samo 2000-letna utvara in je človek, nenasiten, vojskujoč se, gospodovalen stvor, kakršen je postal, zapisan samouničenju.
Verjamem, da se dolgoživi svetopisemski očaki niso podvrgli nobenemu tretmaju, razen zaupanju. Lahko pa se motim in so lemurijanci, če so sploh obstajali, posedovali skrivna znanja, ki so nam še nedostopna. Kot je že zapisal filozof Alain Bodiou, obstaja mnoštvo resnic, življenje v tokratni utelesitvi pa je edino, s čimer razpolagamo, pa še to ne popolnoma, saj ni nihče absoluten gospodar v svoji hiši, s čimer je Freud mislil na moč nezavednega.
Potem pa me preseneti gospa, ki so ji po pregledu izvidov rekli, da bi morala biti že mrtva. Z razsejanim rakom po vsem telesu je začela po prihodu iz bolnišnice obiskovati svete kraje. »Tako močno čutim Jezusa,« mi je dejala. »Potem pa ne bova nadaljevali terapij, ti si rešena!« Ni več moledovala za življenje, zato ji je bilo navrženo! Na veliko presenečenje zdravnikov je popolnoma ozdravela. V današnji kulturi se večina smrti doživlja kot neuspeh. »Umrl je kljub zdravemu načinu življenja! Najverjetneje zaradi negativnih čustev!« Na katero stopnico se postavimo, da lahko kaj takega izrečemo? »Čudna so pota Gospodova!« Ohranjati skromnost in ponižnost je vrlina. Kaj pomeni svetopisemska: Blagor ubogim v duhu? Vredno dolgoletnih kontemplacij, saj se človek lahko hitro prevzame, čeprav zase misli, da je utelešena skromnost.
Znameniti Lazarev opozarja, da je odvisnost od moralnosti in duhovnosti najbolj nevarna, saj počasi razkraja dušo, ne da bi človek to opazil. V epskem filmu Samsara iz leta 2001 menih po treh letih meditiranja v kamnitem stanju, ko ga nesejo iz pečine nazaj v samostan, ob znamenju na poti zagleda kamen, na katerem piše: »Kako preprečiti kapljici vode, da ne izhlapi?« Kljub dolgoletni meditaciji ga premamijo minljivi čari strasti, zapusti samostan, se poroči, ima sina in se sooča z nepravičnim svetom na vse manj meniški način. Ko ne zmore več, gre k reki, se obrije in umije in se napoti v ponovno meništvo. Razvajen ego, ki misli, da lahko uporablja druga bitja za bogatenje svoje izkušnje. Toda krog življenja se obrača naprej, vsak dobiva svoje izkušnje na poti do končne osvoboditve. Na poti v samostan je isti kamen obrnjen. Na drugi strani piše: »Tako, da jo vržemo v morje!«
In če dosežemo to zavedanje, ni ne življenja ne smrti, ampak neizrekljivo, o katerem in ob katerem lahko samo molčimo.