Navadni zvonček prisoten v celi državi, pri nas poznamo še drugi rod
Tako navadni zvonček kot kronica sta zaščiteni vrsti, zato ju ni dovoljeno izkopavati. Kaj jim odgovarja in kaj ne? Preverite, da bodo drugo leto še bolj zacveteli.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Gozdovi, travniki in jase v Pomurju so v zadnjih dneh in tednih dobili lepo belo preprogo. Zacveteli so zvončki. Znanilce pomladi smo v minulih letih zaznali že prej kot letos. Je torej na njihovo rast vplivala precej bolj ostra zima? Odgovore smo poiskali pri Blanki Ravnjak in Jožetu Bavconu z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Botanika sta v uvodu dejala, da so v Pomurju, predvsem v predelih ob reki Muri, velika nahajališča zvončkov v Sloveniji. Poudarjata, da so ti vedno malo kasnejši kot v osrednjem delu države, po cvetenju je vedno prva Primorska.
»Gre za vpliv celinskega podnebja,« pravi sogovornica, ki je še pred dobrim tednom vse to preverjala tudi na ptujskem območju. Tezo je potrdila, saj zvončki tam še niso bili tako razcveteni kot v Ljubljani. »Pomurje smo običajno raziskovali konec februarja in v začetku marca. Takrat je bilo že vse cvetoče,« je dodala.
Kot pojasnjujeta, so zvončki v naši regiji kasnejši, ker imamo tipično celinsko podnebje, kar prinaša mrzle zime. »To je za zvončke sicer dobro, ker ne pride do hitrega razvoja, ampak se razvijajo postopno. Za zgodnje cvetenje je potreben zgodnji mraz in potem sonce kot otoplitev.« So pa zvončki po njunih besedah konservativna rastlinska vrsta in zato ne reagirajo na prvo otoplitev.
»V Pomurju je glede na tipično celinsko podnebje razvoj rastlin skozi evolucijo šel v smeri poznega cvetenja, zato so zgodaj cvetoči primerki zvončkov redki. V celoti torej njihove populacije cvetijo v povsem normalnem času, zanje konec februarja in v začetku marca. Odkar te populacije v Pomurju spremljamo, je čas cvetenja vedno bolj ali manj enak,« sta bila jasna v odgovoru na uvodno vprašanje.
Če so zgodnji, so to le redki
Zanimivo pa je, da so lani zvončki v Istri po 20 letih zacveteli že konec novembra. Ravnjakova in Bavcon sta nam povedala, da so se tam cvetoče pomladne rastline prilagodile na zgodnje cvetenje, ker je sonce januarja zanje že pretoplo. Kot so takrat pisali na fakultetni spletni strani, so v Istri zvončki po pripovedovanju domačinov navadno začeli cveteti šele okoli miklavževega ali pa pozneje ob božičnih praznikih.
Ob koncu lanskega leta pa so bile razmere take, da so pognali prej, poleti je bila suša, oktobra je bilo dovolj dežja, potem pa so sledile prve slane in lepše vreme.
Sogovornika natančnega podatka, kdaj so v pomurski regiji v zgodovini opazovanj zvončki najprej zacveteli, nimata. Optimalna sezona, kot smo že zapisali, je v februarju in začetku marca, vseeno pa ta niha glede na vremenske razmere. Tudi če zvončki zacvetijo bolj zgodaj, denimo zgodaj januarja, jih cveti le malo.
»Največ jih vedno cveti v optimalnem času, ker se ne odzivajo na prve otoplitve. So rastline zime, ker se pustijo tudi zmrzniti. Ob nizkih temperaturah preprosto ovenijo, a se v soncu hitro dvignejo nazaj in so videti, kot da se jim ni nič zgodilo.«
V celotni državi je prisotna ena sama vrsta zvončkov, to je navadni mali zvonček (Galanthus nivalis). »Razlika je le v tem, da se v pomurski regiji na višje ležečih predelih pojavlja še drug rod, kronica (Leucojum vernum).« Sogovornika pravita, da je na nižje ležečih območjih, ob rekah na ravnini, le navadni mali zvonček, na Goričkem in gričevnatih predelih pa rastejo kronice oziroma norice.
»Vseh je številčno zares veliko in vsi kolegi iz tujine, ki so prišli k nam na obisk in smo jih peljali v vaše konce, so izredno uživali v teh velikih populacijah zvončkov, ki pa so kljub vsemu dokaj uniformni. Posamezne populacije vseeno razkrijejo kar nekaj zanimivosti, tako da smo tudi z vaših koncev opisali nekaj zanimivih form,« pravita.
Opazni človekovi vplivi
V gozdovih ob reki Muri so bile pred nekaj desetletji prisotne tudi kronice oziroma norice, kot jim tudi pravimo, pa jih zdaj skoraj ni več. Sogovornika priznavata, da posegi človeka v naravo puščajo sledi na obeh vrstah. »Stalnega gnojenja ne prenesejo, pri čemer jih gnojenje z mineralnimi gnojili uniči bolj kot hlevski gnoj. Prav tako ne prenesejo vožnje s težkimi stroji, saj jih močno poškodujejo. Norice potrebujejo tudi več vlage, torej suša in posegi v osuševanju vplivajo predvsem nanje, navadni mali zvončki pa rastejo povsod, le preveč vode (močvirja) ne marajo.«
Tako na stalno vlažnih rastiščih najdemo kronice, na bolj suhih in le občasno vlažnih, tudi poplavljenih, pa navadne zvončke. »Običajno se rastišči dobro ločita, so pa tudi nahajališča, kjer se obe vrsti stikata,« pravita Ravnjakova in Bavcon.
Zvončki so po besedah sogovornikov odporni in preživijo vse, uspevajo tudi v podrasti najhujših invazivnih rastlinskih vrst. »Ne marajo zbite zemlje, na vrtovih pa prehitre košnje. Listi morajo porumeneti prej, kot jih pokosimo, saj se tako čebulice dovolj okrepijo, da se lahko razdelijo. Prav tako so takrat tudi že plodovi in v njih semena dovolj zreli za razširjanje,« dodajata. Opažata, da so ob hišah marsikje prisotni zvončki ali norice, kar kaže na to, da sta to dve redki rastlini, ki so ju imeli ljudje od nekdaj radi.
Sta pa ob tem spomnila, da sta danes obe vrsti zaščiteni, zato zvončkov in noric ni dovoljeno izkopavati, četudi jih imamo pri nas veliko. »K temu nas zavezujejo konvencije in tudi evropska zakonodaja. Zato uživajmo v nepreglednih belih poljanah zvončkov ali v belo-zeleni podobi noric v zatrepih jarkov gozdov. Imamo neprecenljivo bogastvo, ki nam ga mnogi tujci zavidajo. So zaklad pred našim pragom, čuvajmo jih za zanamce,« sta za konec dejala botanika.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
