Petra: Lepo pozdravljeni vsi, ki nas spremljate na naših kanalih. Na naš kavč je danes sedel človek različnih vlog, predvsem pa različnih glasov. Novinar in imitator, Aleksander Pozvek je z nami.

Aleksander: Lep pozdrav.

Petra: Lepo pozdravljeni, dobrodošli na našem kavču.

Aleksander: Hvala lepa, udobno je. Tako da ne mi reči počutite se kot doma, ker ne bo v redu.

Petra: Najprej razčistiva nekaj glede vašega priimka. Vi si pravite Pozvek. V Prekmurju, kjer je v bistvu teh priimkov največ v Sloveniji, sem preverila, pa ga naglašujemo Pozvek. Kako to, da ste vi Pozvek?

Aleksander: Sem slišal, da je pravilno v Prekmurju. Tako da tudi izvira ta priimek, da je Pozvek. Ampak jaz sem rojen na Jesenicah in vsi smo bili Pozveki in potem je tudi tako ostalo. Kar se Aleksander nauči, to Aleksander zna potem.

Petra: Kaj pa imate kakšne sorodnike v Prekmurju?

Aleksander: Daljne sorodnike, s katerimi se ne srečujem, še nisem srečal, upam, da jih nekoč bom. Moj dedek je iz Prekmurja, tako da od tam je potem zgodba šla na Jesenice, on je bil gradbenik pa je potem šel delat, spoznal mojo staro mamo in potem smo mi pristali na Gorenjskem.

Petra: Tako da ste Gorenjec.

Aleksander: Tako da ja, jaz se imam za Gorenjca, čeprav se vedno tukaj v Prekmurju zelo, zelo dobro počutim.

Petra: In ujeli smo vas v bistvu ravno ob vašem gostovanju v Murski Soboti z oddajo Radio Ga Ga v živo. Zdaj upam, da ne bom izdala kakšne prevelike skrivnosti, če povem, da smo vas tukaj ujeli in vas gostimo tik pred zdajci, tik pred predstavo.

Aleksander: V bistvu čez 28 minut moram biti drugje. Moram biti na odru, tako da napol sem že napravljen. Tole suknjič je že, hlače so tudi, moral bi biti v beli srajci. Mi je moja stilistka iz Pop TV-ja naštimala tudi belo srajco, ampak je to bela srajca, ki je bila mi naštimana že pred začetkom poletja in danes, ko sem bil v garderobi, dam tisto belo srajco gor in ni šlo več z gumbi. To pa je pač poletje je bilo tu in... Evo zdaj sem pa tako napravljen na pol in se mi zdi, da če mi ne bo kolega Mastnak ali pa Godler posodil srajce, bom potem tudi na odru tako.

Petra: Tako da malo naju čas preganja. Povejva kaj o Radiu Ga Ga, zaradi tega ste tukaj in nas tudi najbolj zanima. Sodelovali ste pri tej oddaji že za časa Saša Hribarja in potem ostali del ekipe tudi, ko se je pač začela ta nova generacija Radia Ga Ga. Če bi primerjali, so kakšne razlike med načinom dela za časa Hribarja in zdaj?

Aleksander: Ja ogromne razlike so. Ena razlika je ta, recimo konkreten primer, jaz sem prišel sem iz tonske vaje. Če bi bil Sašo Hribar, tonske vaje ne bi bilo. Ker je ne bi rabili. Mi smo šli danes čez scenarij, če bi bil Sašo Hribar, ne bi šli čez scenarij, ker scenarija ne bi bilo. Bil bi v njegovi glavi. To je tista glavna razlika. Zdaj je oddaja nekoliko ... Včasih je bilo 95 % improvizacije, 5 % pa neke strukture, ki jo je imel Sašo Hribar v svoji glavi. Zdaj pa je se mi zdi obratna številka. 95 % je scenarija, ki ga piše Igor Bračič, mi se dobimo s fanti kakšen dan pred oddajo ali pa pred nastopom, namečemo idejo, potem pa on to spiše v zaključen scenarij. 5 % je pa tistega, kar se pač zgodi na samem odru ali pa v samem studiu.

Petra: Bi lahko rekli, da je bil en način boljši od drugega?

Aleksander: Ne, ne moremo reči, da je bil drugačen, je... ker mi zdaj ne bi mogli iti v čisto improvizacijo, ker ni Sašota. Sašo Hribar je res imel ta talent. On je, kdaj smo zašli, pa je on znal z enim stavkom nazaj na tirnice spraviti oddajo. Imel je tudi neverjetno avtoriteto. Mi smo ga vsi z velikimi očmi gledali in on, ko je naredil takole, je bilo pač konec. Nisi več naprej probaval imitirati in podobno. Tako da se mi zdi pač, da to, da imamo strukturo narejeno, da vemo, kdaj je kdo, je čisto v redu tako.

Petra: Prav Sašo Hribar vas je v bistvu privedel oziroma povabil k sodelovanju na Radiu Ga Ga pri vaših 18 letih. Kje vas je opazil?

Aleksander: V bistvu jaz sem bil na eni avdiciji v oddaji Hribar. Tam smo bili mladi imitatorji. Jaz sem bil takrat star, ko sem prišel na to avdicijo, star sem bil 14 let. Potem sem se nekaj časa opogumljal, dobil sem številko Saša Hribarja, v bistvu ni on mene klical, ampak sem jaz klical njega. Jaz sem imel to številko kakšno leto, pa si nikoli nisem upal ga poklicati. Potem sem pa rekel en četrtek, če ga pa danes ne bom poklical, ga pa verjetno ne bom nikoli in sem ga klical. Sem povedal, da sem bil na tej avdiciji, da imitiram like, kot so Karl Erjavec, Janez Janša in like, ki jih je imel Marjan Šarec včasih v Radiu Ga Ga, je rekel pridi jutri na oddajo, da malo vidiš, kako stvari potekajo in sem jaz prišel na oddajo v petek. Je rekel: "Kaj bi Erjavec rekel na nekaj, nekaj?" Jaz povem. Pravi: "Tukaj se usedi, boš z nami." In tako se je začela moja zgodba v Radiu Ga Ga. Na začetku me je še seveda... res sem bil na začetku slab. Fantje so bili res že genialni, prišel sem namesto, mislim po Marjanu Šarcu, ki je bil na vrhuncu svoje kariere, jaz pa 18-letni fant, ki ni veliko vedel o svetu, pač znal je žurat v Zrčah in podobno, kaj veliko drugega pa ne. In on mi je bil res v veliko pomoč. Usmerjal me je ves čas, mi dajal nasvete, tudi med samo oddajo, čeprav je bila improvizacija, mi je on metal ideje in ... tako da ne vem, če bi imel kateregakoli drugega mentorja, ne vem, če bi toliko časa vztrajal z mano. Ker jaz sam s sabo verjetno ne bi. Če bi zdaj kakšen mlad prišel, pa rekel, pa bi malo probal, pa bi bil bolj tako, bi verjetno tudi jaz rekel: "A, daj nekaj drugega ali pa malo kasneje pridi, nisi še." On pa je očitno nekaj videl v meni in me je vzgajal.

Petra: Karel Erjavec ste še vedno, tudi Janša ste še vedno ... pa Uroš Slak, kot Uroš Slak ste zelo prepoznavni... Koliko likov pravzaprav predstavljate v oddaji vse skupaj?

Aleksander: V oddaji, da imam aktivnih likov, je okoli šest, sedem. Vseh likov, ki jih pa imitiram, je pa verjetno okoli 30. V Radiu Ga Ga po navadi je tako, da vsi od vseh like znamo imitirati, ker je pač ... Ko ima nekdo lik narejen, ti potem začneš imitirati njegovo imitacijo in je lažje. Težje pa je neki lik potem sam sestaviti, zadeti glas, postaviti karakter, karakter, ki bo prepoznan pri publiki... to pa je težje in teh likov, da so izvirno moji, je okoli sedem, ki jih pač tudi v Radiu Ga Ga uporabljam.

Petra: In koliko časa traja, da se vživite v en lik, da ga naštudirate?

Aleksander: Čisto odvisno, kakšen lik pride takoj, ko gledaš neko oddajo in vidiš "OK, to je to, to je narejeno". Kakšen pa rabi proces. Jaz recimo sem imel kar težavo pri nekdanjem predsedniku vlade, Miru Cerarju. Glas sem že ujel, ("Ja lepo pozdravljeni, ne, ne, ne..."), ampak sem rekel "Kaj čem jaz s tem likom počet? Tu ni nič. To je brezveze." In potem sem bil "OK, ne, zdaj pa dajmo to nič potencirat." In je nastal karakter Mira Cerarja. Tako da sploh v Radiu Ga Ga je zelo pomembno, da ima lik karakter, da ni samo glas. Da ti lahko eno uro si v tem liku.

Petra: Zdaj imate tudi kamere, ne, tako da v bistvu morate tudi vizualno...

Aleksander: Je pa tudi mimika, jaz ogromno... mislim, jaz pravzaprav veliko delam na tej mimiki. Meni je recimo pri Urošu Slaku najlažje, če grem iz tega, ne, "Povejte mi, ne, boste odstopili, ne." To recimo to vprašanje mi niste zastavili na začetku, ne, to on vedno naredi na začetku: "Boste odstopili, ne?" In potem iz tega greš ven. Prav tako Marjan Šarec, ne, "Ne, pa je tako, ne, pa lahko bi bilo pa tudi drugače..." Da, tako da meni to kar pomaga, ja.

Petra: Z novim sklicem parlamenta smo dobili tudi kar nekaj novih politikov. Jih boste ali ste jih že vključili kaj v nabor oddaje?

Aleksander: Ja, moramo jih, čeprav jih najraje kakšne ne bi, ampak...

Petra: Koga ste pa vi dobili? Koga ste vzeli?

Aleksander: Jaz še pravzaprav nobenega zares. Imam ogledanega enega poslanca oziroma dva. Eden od teh je... ima enako ime, kot ga imam jaz. Se mi zdi, da bo mogoče kmalu ugledal luč sveta, ampak ne bom preveč napovedoval.

Petra: Ne, pa saj si bodo lahko naredili povezavo gledalci...

Aleksander: Tako.

Petra: Tudi ministrska ekipa je kar zanimiva...

Aleksander: Potencial je. Absolutno je, čeprav nivo humorja bo pa treba znižat, ne.

Petra: Radio Ga Ga je politična satira, kjer se v bistvu pojavljajo, kot smo rekli, politiki obeh polov, ne. Ampak pri nas v Sloveniji imamo, smo tako zelo ujeti, v to delitev na leve, desne .. da se verjetno tudi vi kdaj srečujete s kritikami, da ste do enih preveč ostri, pa do drugih prenežni.

Aleksander: Ja, velikokrat. Sploh zdaj, ko je poplava teh... mislim, ko se pojavljamo tudi na Facebooku. Facebook je sploh... komentarji pod videi na Facebooku so, u, tisto, če začneš brati, vidiš, prebereš o sebi marsikaj. Pa ni vse... mislim večinoma ni fajn. Politiki je uspelo nekaj, kar sem jaz upal, da ji ne bo. In to je, da so naredili svoj blok, tako levi kot desni, zelo radikalen in so se pripravljeni za neko politično opcijo skregat, stepst, kar je meni neverjetno, kako za tistega politika, kaj, kaj boš za njega zdaj tam po Facebooku pisal pa žalil in podobno. Ampak to jim je ratalo in so postali resni vojščaki in potem mi beremo, seveda, enkrat si desničar, drugič si levičar in ... Ampak ne sme ti priti to do živega, ker če ti pride do živega, si hitro v samocenzuri in to je pa za satiro najslabše.

Petra: Se vam zdi, da so politiki že sami po sebi nekako postali satira pri nas? No, mislim, ker s tem svojim političnim diskurzom, kako govorijo drug o drugem... mislim to je že skoraj na meji satire, no.

Aleksander: Absolutno so postali. Mislim, jaz jim nerad dajem komplimente, da so boljši, kot smo mi. Je pa pač ja, nivo, ki je zdaj... pogledaš seje državnega zbora, rečeš: "O Marija, pomagaj, kaj pa je to? Aha, tako bomo zdaj šli. A tako bomo zdaj. To, se bomo zdaj v redu. Super."

Petra: Verjetno ste kdaj presenečeni, ko si niti v Radiu Ga Ga ne bi upali takšnih stvari delati.

Aleksander: Točno tako. Ja, to je neverjetno, pa včasih je bil kakšen eksces enkrat na pol leta. Ne da je kakšen Pukšič znorel ali pa kakšen Jelinčič. Ampak zdaj pa to pač na vsaki seji, žalitve, tako, rečeš: "U, bravo, bravo, to. Za to smo se borili."

Petra: No, tale najin pogovor se je doslej vrtel bolj okrog Radia Ga Ga, ker ste že zaradi njega tukaj, ne, pri nas, ampak dotakniva se še za trenutek vaše druge vloge, novinarske. Kaj, pa kaj ste raje? Novinar ali komik?

Aleksander: Uh, to je pa zdaj po moje vprašanje, koga imaš raje? Očeta ali mater?

Petra: A je tako hudo?

Aleksander: Ja. V bistvu, ko sem na odru, neizmerno uživam. Mi je ... čeprav mi oder predstavlja tudi neverjeten stres. Iz leta v leto večji stres, jaz sem tisti človek, ki ima neverjetno tremo, tako da vi ste mi danes to zelo pomagali, ker sem par minut pred začetkom tukaj pri vas in nimam take treme, če bi bil zdaj v zaodrju, bi imel veliko in nabiral korake, recimo, jaz vodim eno prireditev Bob leta zdaj že nekaj let in pred prireditvijo jaz naredim 13.000 korakov v zaodrju.

Petra: Tako da v bistvu ste fit, no.

Aleksander: Sem fit, ja.

Petra: Takrat bi bila srajca pa še...

Aleksander: Točno tako, ja. Več nastopov bi v bistvu moral imeti, ne. Drugače pa ja, če pa ne bi imel tega, če pa ne bi imel televizije, če bi imel samo oder, bi mi pa tudi nekaj manjkalo. Meni je televizija, mi je drive, ker me vedno bolj zanima tudi scenarij, vedno bolj me zanima tudi montaža, dramaturgija nekega prispevka. Poskušam delati ne-newsovske prispevke, ne, kjer je struktura jasna, ampak se probam igrati in s kadri in z glasbo, podloženo pod prispevki. Zdaj kakšni izkušeni novinarji se verjetno križajo nad tem, kako je lahko glasba spodaj, ampak pač, jaz delam malo drugačne prispevke, tudi moje vsebine so pač bistveno bolj lahkotne.

Petra: Pa uredniki to sprejemajo? Ali imate zaradi tega kdaj kakšne težave?

Aleksander: Ne, uredniki so to sprejeli, jaz sem to pač nekaj let gradil na tem in zdaj me gledalke in gledalci po tem tudi prepoznajo in zdaj nekaj menjati... ne bi bilo fajn.

Petra: Ko ste rekli, mislim kot novinar imate svoj slog, tudi ste tako malo hudomušni, hodite tudi do politikov in postavljate kakšna provokativna vprašanja, izzive. Morda kakšna anekdota, ki se vam je pri tem najbolj vtisnila v spomin? Ste koga res presenetili?

Aleksander: Videl sem, da se jih takšna, drugačna vprašanja bolj dotaknejo. Jaz se spomnim primera Aleša Hojsa, tistega znanega... njegov izlet v času covida na Hrvaško, ko je peljal mamo, ne, in so potem novinarji ga spraševali, kaj je kršil in je bil miren, ker je znal odgovor na pamet in je politik. Jaz sem ga pa vprašal, kako je pa mama reagirala, ko sta mogla nazaj, a je bila jezna na vas, ker ni prišla do morja. In sem videl, takrat je bil pa živčen, ne, takrat je pa potem rekel: "No to... čisto v redu je bilo, je bil fantastičen sončen dan," in potem sem šel gledat za tisti dan in ni bilo sonca, ne. Urška Klakočar Zupančič, enkrat sem jo presenetil, ona pa še bolj mene, ko sem zbiral podpise, da ne bi več na proslavah pela, in sem šel do nje in sem rekel, če lahko to podpiše, in je potem videla, kaj je pisalo in so solze ji začele teči. In takrat sem pa jaz bil tako ... to pa res nisem pričakoval. Ženske solze so izjemno močne in sem tudi jaz se potem potegnil nazaj in sem rekel: "Ok, dajmo to vseeno lepo speljat," čeprav kamera gori, ti veš, da moraš narediti svoj job do konca. Ampak ja, to so takšne anekdote.

Petra: Aleksander Pozvek, če vas takole na koncu izzovem, bi lahko nagovorili naše gledalce kot kateri izmed vaših likov, ki jih imitirate?

Aleksander: Ja... kaj, začneva z Janezom Janšo?

Petra: Prosim.

Aleksander: O najprej... Lep pozdrav vsem Prekmurcem, Prekmurkam, izjemno dober pogovor. Upam, da pridete na nacionalno televizijo, ker vemo, tam je pomanjkanje, tam je marsikaj za zamenjat. Recimo Knauf fasado RTV popolnoma novo, če veste kaj mislim. Tako da... smo pa naredili konec Golobovi vladi, ne. Golobova vlada vemo, golob je štiri leta gnezdil na gabru, pa se ni nič zgodilo, ne. To je edini golob na svetu, ki to počne. Tako da... pridite k nam, hvala lepa.

Petra: Hvala tudi vam. Hvala za ta vložek res. Za gostovanje na našem kavču in za to, da ste si res utrgali čas. A je bilo v redu?

Aleksander: Super je bilo. Ste uživala?

Petra: Ja zelo.

Aleksander: No jaz tudi.

Petra: Hvala lepa pa še kdaj.

Aleksander: Zmenjena, z veseljem.

Petra: Vam pa hvala, da ste nas spremljali in pridružite se nam spet prihodnjič na kavču.

Aleksander: A je špricer tle noter?

Petra: Ja. (smeh)

Tehnik: Voda je.