Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Oblast je od nekdaj rada posegala v kulturo. Včasih z mecenstvom, včasih s cenzuro, danes pa najpogosteje s proračunom. Če umetnika ne moreš utišati, mu pač odvzameš sredstva. Če ti niso všeč vprašanja medijev, začneš govoriti o njihovi pristranskosti in privilegijih. Vse to seveda vedno v imenu »uravnoteženosti«, »racionalizacije« ali »ljudske volje«.

Nedavna odločitev ministrstva za kulturo, da zamrzne izplačila nekaterim kulturnikom za že sklenjene pogodbe, razkriva nekaj precej bolj zaskrbljujočega od običajnih političnih sporov. Razkriva odnos do kulture kot take. Kot da umetnost obstaja samo toliko časa, dokler potrjuje predstavo oblasti o tem, kaj je prav, lepo in koristno.

Vanesa Jaušovec

Ko postane kritična, neprijetna ali preprosto drugačna, pa nenadoma postane problem. Preveč ideološka. Preveč odmaknjena od »navadnega človeka«. Ta izmišljeni navadni človek je sicer zanimiva politična figura. Med drugim menda ne razume sodobnega plesa in ga zato tudi ne potrebuje. Rad pa ima harmoniko, veselice in vse, kar naj bi potrjevalo slovenskost. Seveda ni s harmoniko ali gasilsko veselico nič narobe. Nasprotno. Narodnozabavna glasba, folklora in vaške prireditve so pomemben del naše kulturne krajine. Težava nastane, ko politika vidi to kot domala edini primeren kulturni program države.

Takrat se denar za sodobni ples zdi potrata, sredstva za neodvisno gledališče ideološki luksuz. Za vse, kar potrjuje že uveljavljeno predstavo o slovenski identiteti, praviloma ni težko odpreti denarnice. Težje je podpreti umetnost, ki sprašuje, izziva ali celo moti. A kultura nikoli ni obstajala zato, da bi bila udobna. Če bi bila njena naloga zgolj potrjevanje obstoječega, ne bi potrebovali umetnikov, ampak propagandiste.

Darja Štravs Tisu

Umetnost ni okrasek države. Je prostor, kjer se preizprašujejo vrednote, oblast, zgodovina in prihodnost. Prav zato je za vsako oblast nekoliko neprijetna. In prav zato je pomembna. Podobno velja za medije. Njihova naloga ni ploskati vladi ali opoziciji. Njihova naloga je postavljati vprašanja, tudi neprijetna. Tudi takrat, ko oblast odgovarja z napadi, diskreditacijami ali finančnimi pritiski. Demokracija ni odvisna od tega, ali so novinarji všeč politikom. Odvisna je od tega, ali lahko svoje delo opravljajo brez strahu.

Ko začne politika odločati, katera kultura si zasluži obstoj in kateri mediji so dovolj primerni, ne izgubljajo samo umetniki in novinarji. Izgubljamo vsi. Kajti svoboda nikoli ne izgine naenkrat. Najprej zmanjka prostora za drugačen pogled. Potem zmanjka denarja zanj. Nazadnje zmanjka še volje, da bi ga sploh poslušali.

Lahko nam vzamete denar. Besed in pokončne drže nikoli.