100 let Murske republike: Tkalec - veliki vodja ali morilec? 

Murska republika, ki jo je 25 letni Tkalec, učitelj in oficir, rojen v Turnišču, ustanovil pri svojih 25 letih, je trajala le nekaj dni, in čeprav ni imela resnih posledic in ni dramatično zaznamovala zgodovino, je ostala ena bolj eksotičnih momentov prekmurske zgodovine. Potem, ko je Tkalec leta 1920 pobegnil na Madžarsko, pa se je za njim bolj ali manj izgubila vsaka sled. O tem času so med drugim pisali Miško Kranjec v Rdečem gardistu, dr. Jurij Titl v Murski republiki in še drugi, vendar se tega obdobja dolgo ni dajalo v širši zgodovinski kontekst in večji pomen. Vemo pa, da je bilučitelj, skladatelj, glasbenik, napisal je učbenik in še kaj, njegovo življenje in dejanja pa naj bi imelo tudi črno plat.

Ustanovitev Murske republike

V začetku leta 1919, v času Madžarske sovjetske republike, ko so prišli na oblast komunisti Bele Kuna, je postajalo nacionalno vprašanje še bolj aktualno. Vilmoš Tkalec je prišel na idejo, da bi imeli večjo avtonomijo in celo svojo državo. Podobne majhne republike so si tedaj zamišljali tudi v drugih krajih. S pomočjo podeželskega prebivalstva, vojaških enot in oficirjev so 29. maja 1919 razglasili Mursko republiko, ki bi naj združila vse prekmurske Slovence. Svet sovjeta je Tkalca izvolil za predsednika, za poveljnika oboroženih sil pa so imenovali kapetana Pernetzkyja. Ob ustanovitvi je vojska v šestih enotah štela 894 vojakov, večina jih je bila oborožena s puškami, ter 36 oficirjev, vključilo pa se je še okoli 300 prostovoljcev.

Dva dni pozneje so o ustanovitvi Murske republike sporočili tudi direktoratu Železne županije in ljudskemu poverjeništvu za zunanje zadeve v Budimpešti. V brzojavki so zapisali, da so na temelju pravice narodov do samoodločbe in izrecne želje prebivalcev Slovenske krajine razglasili Mursko republiko, ki obsega Zalsko in Železno županijo, kjer živijo Slovenci. V nadaljevanju pa, da prosijo za podporo Madžarske sovjetske republike, s katero želijo živeti v prijateljskih in sosedskih odnosih, hkrati pa so zahtevali, da njihove vojaške enote nemudoma zapustijo ozemlje. Zagrozili so še, da če jih bodo napadli z orožjem, se bodo uprli, tudi s pomočjo imperialističnih dežel. Jugoslovani in Avstrijci so Tkalcu obljubili, da bodo ostali nevtralni, Avstrijci pa so jim dali celo nekaj orožja. Veselje pa ni trajalo dolgo, madžarske vojaške enote so namreč že 5. junija spet zasedle Prekmurje.
Za to akcijo Tkalca bi naj stal in jo podpiral soboški grof Sapary, ki je kasneje poskrbel, da je Tkalec pobegnil v Avstrijo, od koder je šel na Reko, kjer mu je zatočišče nudil tamkajšnji guverner, Saparyjev sorodnik. Ko pa je jugoslovanska vojska 12. avgusta prišla v Prekmurje, se je Tkalec vrnil, da bi pomagal. Imel je še okoli 300 vojakov in pristašev, ampak Jugoslovani ga niso sprejeli in so ga v Lendavi zaprli. Iz zapora pa je potem pobegnil na Madžarsko, od tistega trenutka pa se o njem ni vedelo nič več. V Prekmurje bi se naj vrnil le enkrat, med drugo svetovno vojno, leta 1944, ko je obiskal grob staršev na pokopališču v Turnišču. Tu bi se naj srečal z Ivanom Jeričem, vendar o tem dokumenti ne obstajajo.
Tako Murski republiki kot življenju Vilmoša Tkalca se nihče ni posebno posvečal, pred leti pa sta se z njim več ukvarjala bibliotekar Jože Papp iz Pokrajinske in študijske knjižnice ter režiser in scenarist Štefan Celec, ki je posnel film Murska republika 1919, ki odkriva Tkalčevo življenje, predvsem pa manj znana ali še neznane plati njegovega življenja. Film so predstavili ob 95. letnici Murske republike.

Tkalca zamenja Tarcsay

Leta 1920 se je Tkalec z ženo Margitko preselil na Madžarsko in v različnih vaseh delal kot učitelj in kantor, leta 1929 se je kot učitelj zaposlil v Kistarcsi, nedaleč od Budimpešte. Istega leta je priimek spremenil v Tarcsay. Kraj, kot domneva avtor filma Celec, je verjetno izbral, ker je tam bila naseljena slovaška manjšina. Posvečal se je tudi glasbi, skladal, bil je kantor, vodil pevski zbor ter prevajal iz različnih jezikov. Tu se mu je rodila hčerka Hajnalka. Potem, ko se je ločil od prve žene, se je leta 1946 z drugo ženo Rozalijo Jagoš preselil v Budimpešto, imela sta sina Vilmoša ml., ki je 27. maja 1950 umrl. Pokopan je na Čepelskem otroku v Budimpešti, kamor ga je iz Farkasretija v Budinu premestila hčerka Hajnalka.

Skladatelj, glasbenik in avtor učbenika
Bil je tudi uspešen glasbenik in skladatelj, pravijo, da je imel v Budimpešti in drugih večjih mestih samostojne nastope in koncerte. Ena najbolj znanih in priljubljenih in popularnih skladb je še danes Vasarhelyi Hires Promenadon, ki ga izvajajo mnogi madžarski glasbeniki in pevci zabavne glasbe.
Po naročilu je napisal tudi učbenik Vend-szlovenska kniga za I., II. in III. zlocs narodne šole, ki ga je leta 1939 izdala Družba Svetega Štefana založbi iz Budimpešti, namenjen pa je bil slovenskim otokom na Madžarskem. Čeprav avtor ni imensko naveden, Jože Papp domneva, da je avtor Tkalec: »Težko je soditi, ali je vsa besedila napisal sam, ali mu je pomagala žena, prav tako učiteljica, ali tudi drugi avtorji, o tem bi morali soditi jezikoslovci.« PIŠK  hrani dva izvoda. V učbeniku je abeceda, kot se je uporabljala v tistem času, molitve, tudi za domovino, besedila z pedagoško, domoljubne, naravoslovna vsebino, besedila za posebne priložnosti in ob praznikih, tudi zgodbice in pesmice. Učbenika  niso kaj dosti uporabljali.

Temna plat

Pa še en moment, o katerem govori tudi film Murska republika 1919, je potrebno omeniti. Ko je Tkalec novembra 1918 prišel z ruske fronte kot avstro ogrski oficir, je šel delat red v Medžimurje. To potrjuje zgodovinar dr. Branimir Bunjac iz Čakovca. Konec leta 1918 so se Medžimurci hoteli rešiti madžarske nadoblasti in se odcepiti. Temu je nasprotoval Tkalec, zato je v vasi Hlapičina obesil tri ljudi, tri pa je postrelil, še isti dan se je odpravil v Sveti Martin na Muri in zahteval, da mu domačini v dveh urah zberejo 80 tisoč kron, če ne, bo postreljal celo vas. Župnik ga je prepričal, naj tega ne naredi, enega vaščana, ki je prišel mimo, pa je vseeno ustrelil. Po tem dejanju se je vrnil v Prekmurje in maja, kar je znano, razglasil Mursko republiko.
Za to dejanje, ki ga  je storil b Medžimurju, ni nikoli odgovarjal. Res pa je, da ga je iskala in lovila policija iz Prekmurja, Varaždina in Madžarske. Zanimivo je tudi, meni Jože glažar, snemalec filma o Tkalcu, da jim pri raziskovanju o življenju Tkalca prav tako kot zgodovinarjem manjka devet let, to je obdobje od leta 1920 do 1929. V tistem času je Tkalec tudi skladal in takrat bi naj nastalo nekaj njegovih najbolj znanih skladb.

Ko sem spoznaval njegovo zgodbo, sem imel občutek kot bi vse življenje delal pokoro, je nekoč povedal Štefan Celec: »Verjetno se je zavedal, da je ubil ljudi, in se je potem hotel s prevajanjem, komponiranjem glasbe in s trdim delom pokoriti za vse to.« Kot da ga je nekaj preganjalo. Celec je s svojo snemalno ekipo obiskal tudi kraje, kjer je živel in se srečal z ljudmi, ki so ga poznali. Bil je priljubljen, spominjajo pa se, da je bil dober učitelj, strog, zahteval je red, a da je strastno ljubil življenje in tudi ženske. Več pa o njem ne domačini Kistarcse, pa tudi sorodniki, ne želijo govoriti. Papp je navezal stike z vnukinjo, ki živi nekje ob ukrajinski meji, poslala jim je nekaj dedkovih fotografij, kaj več pa tudi ona ni hotela povedati.

Kdo je bil Vilmoš Tkalec?

Zgodovinar dr. Dušan Nečak meni: »Zdi se, kot bi imel trojno identiteto, ena je bila slovenska, druga je povezana z njegovo materijo, ki je bila nemško govoreča, tretja, h kateri pa se jaz najbolj nagibam, pa je, da je imel regionalno identiteto, in da je bil v prvi vrsti Prekmurec. S pravimi prijemi je Prekmurce prepričal in pripravil do tega, da so se 29. maja 1919 zbrali v tako velikem številu, kot so se.
Je bil pustolovec, revolucionar, kot pravi Celec, ali velik entuziast, ki se je boril za samostojnost Prekmurja, kot pravi Papp, nedvomno pa eden najbolj kontraverznih in lucidnih osebnosti Prekmurja, kakršnih v Prekmurju nismo imeli ravno veliko.