Letos mineva 150 let od prvih kasaških dirk na Slovenskem. Potekale so 12. septembra leta 1874, konji in vozniki, ki so sodelovali, so dirkali od križa na lukavskem polju do Globetkinega mostu v Ljutomeru. Zgodovinarka Monika Čuš pove, da so prve dirke uspele, bile so dobro obiskane in s tem se je začela kasaška dejavnost v Prlekiji. »Ljutomerski kmetje so že v 18. in 19. stoletju redili konje. Sprva delovne, uporabljali so jih tudi pri prevozništvu. Znano je, da so v Benečijo vozili vino in opravljali tudi druge dejavnosti. Kmetje so videli, da so živali hitre, in dobili idejo, da bi se lahko med seboj pomerili v hitrosti,« nam je opisala začetke.
Začetek na cvenskih pašnikih
Ker so hitro uvideli, da so za organizacijo konjskih dirk pomembna finančna sredstva, so se povezali s štajersko kmečko družbo v Gradcu. Po besedah Čuševe je imela takratna Avstro-Ogrska več odsekov za konjerejo, eden je bil v Ljutomeru in tako so ustanovili prvo društvo. »Imenovalo se je Društvo za dirkanje s kobilami v kasu, ustanovljeno je bilo 26. maja 1875. Zanimivo je, da je bilo ustanovljeno le leto dni za dunajskim društvom, kar dokazuje, da je bil Ljutomer pomemben.«
Po prvih dirkah so si kmetje stezo oziroma dirkališče uredili na pašnikih na Cvenu. »Na travniku so s plugom naredili brazdo in tam so bile dirke do leta 1954, dokler ni bil v Ljutomeru zgrajen hipodrom.« Kot navaja sogovornica, je na Cvenu delovala zadruga za vzrejo žrebet, ki je spodbujala rejo kasačev in sprejemala žrebeta od rejcev v rejo in trening. »Zadruga še danes deluje, prostore ima na hipodromu, kjer lahko tekmovalci najamejo boks in tam skrbijo za konja.«
V Ljutomeru je že več let odprt Muzej ljutomerskega kasača in v njem je, pravi zgodovinarka, shranjena knjiga z naslovom Das goldene Buch (Zlata knjiga), v kateri je popisana vsa konjereja avstro-ogrske monarhije. V njej je omenjen tudi Ljutomer kot območje, ki poseduje odlične konje, predstavljeni so veljaki te panoge in podobno. Prleški kmetje so bili po njenem pripovedovanju zelo povezani z Dunajem in Gradcem, od tam so uvažali plemenske žrebce, s katerimi so plemenitili svoje kobile. »Hitro so ugotovili, da je bil najhitrejši konj ameriški kasač, zato so z njim tudi plemenitili kobile. Pri tem jim je najbolj pomagal grof Warren Lippitt, ki je imel v Turnišču pri Ptuju kobilarno in je nabavljal ameriške kasače in jih posredoval kmetom.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Amandmaji za investicije v Pomurju gladko zavrnjeni: Kako so glasovali pomurski poslanci?
Državni zbor je potrdil proračuna za prihodnji dve leti, ob tem pa je bilo s strani opozicije vloženih več amandmajev, ki so se nanašali na projekte v Pomurju.
Po razpadu Avstro-Ogrske se je ljutomerski klub organiziral v okviru jugoslovanske kasaške centrale. Sogovornica navede, da je imel tako imenovani Konjički savez Jugoslavije sedež v Beogradu, ljutomerski dirkači pa so se udeleževali tekmovanj v Beogradu, Zagrebu. »V zborniku, ki bo izšel septembra, sem napisala tudi članek o tem, kako so nekoč hodili na te dirke peš. Sicer pa v Jugoslaviji kasaška dejavnost ni bila tako razvita kot prej, ker je beograjska čaršija zavirala druge republike in je bilo veliko nesoglasij,« je poudarila.
Geografska lega, kmetijska dejavnost, mentaliteta ...
Konjske dirke so bile v prvi vrsti namenjene temu, da lastniki preizkusijo konje, v veliki meri pa je šlo tudi za čast in ponos. »Dobrega konja si marsikdo ni mogel privoščiti, tisti, ki so si ga lahko, pa so to radi pokazali. Prisotna je bila tudi spodbuda iz tujine. V Radvanju pri Mariboru je deloval posestnik Alfred vitez pl. Rossmanit, ki je bil eden vodilnih funkcionarjev v konjereji v Avstro-Ogrski in je urejal denar za dirke, zaradi česar so imeli kmetje tudi večjo motivacijo,« razlaga Monika Čuš. Pove, da je iz zgodovinskega gradiva možno razbrati, koliko goldinarjev je bilo vredno posamezno doseženo mesto. »Nagrade so še danes motivacija, ampak v slovenskem prostoru so v primerjavi s tujino precej majhne. V konja kasača rejci veliko vložijo, predvsem pa morajo imeti ljubezen do njih, sicer bi se s tem težko ukvarjali.«
Da je do razcveta dirk prišlo prav v Prlekiji, je vplivalo več dejavnikov. Geografska lega je bila ugodna, kmetijska dejavnost je bila razširjena, Čuševa pa doda še prleško mentaliteto. »Prleki smo od nekdaj znani po razvijajočih se panogah, v Ljutomeru je bil prvi slovenski tabor, kjer se je začelo narodno prebujenje, in v Prleku je verjetno ta mentaliteta, da se želi pokazati, postaviti človeka oziroma prleškega kmeta v ospredje.«
Dirke so v Ljutomeru potekale ves čas, ob začetkih sta bili dve, spomladi in jeseni, potem pa so jih prirejali čedalje več. Kasaški klub Ljutomer je postal najuspešnejši klub na Slovenskem, dirkači pa še danes nastopajo tako doma kot v tujini. Predsednik kluba Branko Kristl poudarja, da kasaške dirke v Prlekiji niso le športni dogodek, temveč tudi pomemben družabni dogodek, na katerem se srečujejo ljubitelji konj, rejci in tekmovalci. »Tradicija kasaških dirk in reja sta tesno povezani s kmetijstvom, kar je pomembno za gospodarski razvoj podeželja.«
Po nekaj tisoč gledalcev
Med konjskimi dirkami nekoč in danes obstaja nekaj podobnosti in nekaj razlik. Monika Čuš poudari, da so v začetku 20. stoletja v Ljutomeru tekmovale tudi ženske, tako je sicer še danes, a takrat so bile oblečene v narodne noše, tekmovale pa so z dvovpregami. Uspešne so bile že takrat. »Še ena od razlik je v številu obiskovalcev. V arhivskem gradivu smo zasledili, da je bilo v Ljutomeru nekoč po šest, sedem tisoč ljudi, sploh ob kakšnem jugoslovanskem derbiju. V današnjih časih je obisk dosti manjši, ob največjih dirkah pride nekaj več ljudi, ampak v primerjavi s preteklostjo dosti manj. Prav tako so se dirk nekoč udeleževali vojaški generali, saj je bila vojska povezana s konji.« Hipodrom je danes urejen po najsodobnejših standardih, nagrade so višje kot v preteklosti, tekmovanja podobna, še vedno se vsi rezultati in nastopajoči konji vnašajo v kasaške koledarje, še poudari in doda, da je najstarejši shranjen koledar iz leta 1921.
Razlika je tudi v številu rejcev kasačev. Čuševa pravi, da jih je za tri četrtine manj kot nekoč. Večina tistih, ki vztrajajo, pa prihaja iz družin z dolgo tradicijo. »Ljutomerski klub je v Sloveniji najbolj razvit oziroma ima največ privržencev, je pa število upadlo. Kmetije so propadle, vzdrževanje konj je drago, tekmovalni konji pa potrebujejo ogromno vložka.« Kljub temu je optimistična in ocenjuje, da je še toliko mlajših rejcev in tekmovalcev, da lahko kasaški šport in rejo držijo pokonci. Sploh v Prlekiji, kjer ljudje v delovanje kluba in hipodroma vložijo veliko prostovoljnega dela. Po podatkih kluba na njihovem območju danes deluje še okoli 45 rejcev ljutomerskega in slovenskega kasača, sicer pa klub šteje 240 članov. Število se je po podatkih skozi leta spreminjalo, bilo je višje in nižje, ostaja pa Ljutomer osrednje mesto kasaškega športa, kjer se vsako leto prireja vrsta pomembnih dirk.
Kot že napisano, te niso le športni spektakel, ampak tudi priložnost za druženje in ohranjanje kulturne dediščine. Kristl poudari še, da je bila lani obravnavana pobuda za vpis enote reja ljutomerskega kasača v register nesnovne dediščine. »Delovna skupina koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine je na seji 14. novembra lani to pobudo obravnavala in sklenila, da element nesnovne kulturne dediščine ustreza merilom in je zato primeren za vpis v register. Sedaj ta poteka pri ministrstvu za kulturo,« je navedel pomemben korak za ohranitev tradicije.
Grossmannov posnetek
Zgodovinsko gradivo o reji in kasaških dirkah so v preteklosti zbirali zaposleni v Zgodovinskem arhivu Ptuj. Stike sta z ljutomerskim klubom najprej navezali Marija Hernja Masten in Nada Jurkovič, po diplomi se je tam zaposlila tudi Čuševa in se vključila v to delo. »Hodili smo od družine do družine, ki so se ukvarjale z rejo ljutomerskega kasača, in našli marsikaj. Ti ljudje so hranili dragocene predmete, dokumente, pa tudi spomine. Zbrane predmete smo nato razstavili v Muzeju ljutomerskega kasača, na voljo pa je tudi veliko arhivskega gradiva, ki sem ga popisala in uredila po arhivskih standardih. Imamo čez deset tisoč dokumentov, vsak, ki je kaj daroval, ima svoj fond.«
Obiskovalci muzeja v njem najdejo marsikaj. Na ogled so dokumenti iz leta 1925 in novejši, iz 19. stoletja so ohranjene rodovniške knjige. »Zanimivo je, da se ljutomerska pasma gleda po liniji matere. Če je mati kobila ljutomerskega kasača, se tudi žrebe imenuje ljutomerski kasač,« pojasni Monika Čuš in doda, da se žrebe poimenuje z enako začetnico kot kobila.
Razstavljeni so tudi pokali. Eden najstarejših je skulptura konja, ki ga je za zmago na derbiju prejel Vekoslav Razlag, prav tako pokal, ki ga je za zmagoslavje na Cvenu dobil Ludvik Slavič. »Na ogled je tudi vaza iz leta 1974, ki jo je ob stoletnici delovanja klubu poklonil maršal Tito. Na dirke je poslal odposlanca Ribičiča, ki je zmagovalcu derbija, mislim, da je bil to Marko Slavič starejši, podaril zlato uro, klubu pa vazo.« Prav tako si lahko ogledate lovorjev venec, ki ga vsakič prejme konj, ki slavi na najpomembnejši dirki štiriletnih kasačev, torej na slovenskem derbiju. Hranijo prav tako najstarejši kik oziroma sulki, kot mu pravimo danes, iz leta 1898. Po njenih besedah je imel velika kolesa, danes so ta precej manjša in imajo gumo. »Ta sulki je iz časov, ko je Karol Grossmann posnel dirke na Cvenu, obstaja namreč nekajsekundni posnetek.« Eden najstarejših predmetov so tudi sani iz leta 1910, ki jih je darovala družina Slana iz Bolehnečic.
Pomembno vlogo pri kasaških dirkah je imel od nekdaj podkovač in v muzeju si lahko ogledate orodje, ki ga je uporabljal pri delu. Na voljo pa je tudi dokumentarni film, v katerem so predstavljeni ljutomerski kasač, rejske družine, največji dosežki, najpomembnejši konji in podobno.
Simbol vztrajnosti, tradicije in ljubezni do konj
»Kasaške dirke in reja pomenijo povezavo med preteklostjo in sedanjostjo, so simbol vztrajnosti, tradicije in ljubezni do konj. Vsakoletno prirejanje mnogoštevilnih dirk ohranja to bogato dediščino živo in privablja nove generacije ljubiteljev kasaštva,« poudarja predsednik Kasaškega kluba Ljutomer Branko Kristl. Ponosni so na to, da je klub, ki se je v preteklosti razvijal pod različnimi imeni, sedanje pa dobil leta 1997, vsa leta v vrhu slovenske kasaške dejavnosti ter da dosegajo izjemne rezultate doma in po svetu. »Najpomembnejša dejavnika za uspeh sta reja lastnega konja ter odlične razmere za trening, saj je ljutomerski hipodrom najboljši v Sloveniji. Do uspehov pa seveda pride, ker se to znanje prenaša iz roda v rod,« še pravi Kristl. Njihova želja je, da ostanejo vodilni klub v tekmovalskem in rejskem programu.
