Danes je po temeljiti obnovi to lepo urejen prostor, dolg 14 metrov in širok tri metre, opremljen tako, da v njem lahko gosti skupino obiskovalcev. Spomni se, da jo je odkril čisto po naključju. »Ko sem šel za 1. november prižgat sveče sorodnikom na spodnje pokopališče, sem se ustavil pri vhodu v klet, ki je bil precej zaraščen. Stopil sem v prostor, izdolben v zemljo, ki je bil obzidan s staro opeko, in kar me je najbolj presenetilo, je bila njegova dolžina. Ko sem se v notranjosti ozrl proti vhodnim vratom, sem si predstavljal točno tako sliko urejenega in obnovljenega prostora, kot je danes.«
Gradbeni material od starega mlina
Zemljanka je bila že nekaj časa prazna, nekoč pa so jo uporabljali kot vinsko klet, ledenico ter skladišče orodja in opreme. Sklenil je, da jo bo odkupil, če jo bo lastnik pripravljen prodati. Že ob ogledu je razmišljal, kako se lotiti restavriranja, še bolj pa ga je skrbelo, kako povedati družini, da bo kupil zemljanko, saj so nekaj let prej prodali vinsko klet z vinogradom. »Ampak po pogovoru z družino sem pri razkritju svoje želje našel prave besede, tako da sta me žena in hči pri tem podprli. Zato sem sklenil, da poiščem lastnika te stare kleti in jo odkupim. Lastnik se je s prodajo strinjal in čez en teden je bila zemljanka že prepisana na moje ime.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Delo se je kmalu začelo, Dušan Zver pa je hitro ugotovil, da je bila klet oziroma zemljanka še v slabšem stanju, kot se mu je zdelo ob ogledu, in da bo v obnovo treba vložiti precej več dela in denarja, kot je pričakoval. Ni bilo tudi pročelja in vhodnih vrat, želel je urediti elektriko, sanitarije, vodovod in drugo. »Z zidarjem sva se trudila, da bi bila zgradba taka, kot je bila pred stoletjem, ko je še služila svojemu namenu. Tako sva malo rušila, malo zidala, malo prezidala, pa spet rušila.«
Pred gradnjo je bilo treba odstraniti vso umazanijo, ki se je nakopičila v petdesetih ali šestdesetih letih, kolikor objekta niso uporabljali. »V notranjosti sem najprej počistil star napol okrušen omet in tla poglobil za šestdeset centimetrov ter na zadnji steni predrl porušen zadnji zračnik. Po pol leta, ko sem vgradil težka vhodna hrastova vrata s 150 let staro ključavnico, sem se dela lotil še od zunaj,« zelo podrobno govori sogovornik. Material za gradnjo, staro Eppingerjevo opeko je iskal povsod, kjer je videl, da rušijo kako staro zgradbo. Takrat so v Lendavi rušili stari mlin in kar precej materiala je od tam. Zgradbi je ob vhodu dodal nadstrešek in uredil tudi sanitarije, ki so v njegovem najljubšem slogu, to je starinskem.
Objekt je nedaleč od starega mestnega jedra Lendave. V bližini so Trije izviri in mestna hiša. Prvi lastnik je bil Janos Poppel, ki jo je uredil leta 1870. Uporabljal jo je kot vinsko klet in ledenico. »Obnovljena zemljanka je namenjena druženju s prijatelji. Za mizo lahko sedi do šestnajst oseb. Večkrat so si jo pred epidemijo ogledali radovedni mimoidoči, tudi turisti in izletniki. V notranjosti so dve mizi iz masivnega lesa in točilni pult. V enem kotu je tudi litoželezna peč, da ob druženju lahko ogrejem prostor. Povprečna temperatura prostora je namreč vse leto okrog 14 stopinj Celzija.« V poletni vročini je tako v prostoru prijetno hladno.
Nekoč služila za hrambo vina in mesa
Pod lendavskimi vinogradi je danes 28 podobnih zemljank, ledenic oziroma vinskih kleti. Nekatere so nekoliko večje, druge manjše od njegove. »Nekateri lastniki jih še uporabljajo za hrambo vrtnega orodja, sadja in zelenjave. Žal pa jih je več kot dve tretjini praznih in propadajo. Takih kleti že dolgo več ne zidajo. Biti v njih je poseben občutek, prostor ima dušo, kar je danes prava redkost,« vzhičeno pravi Dušan Zver.
Njegova zemljanka ima na koncu laporjevo steno in zračnik, skozi katerega je 150 let počasi pronicala voda, obogatena z apnencem, ter nalagala 60 centimetrov širok in 2,3 metre dolg kapnik. Na dvorišču je ob obnovi odkril napol porušen skriti rov, ki vodi 84 metrov v dolžino ter se razcepi v dve smeri. »Predvidevam, da en krak vodi proti kapelici Svete trojice v Lendavskih goricah, drugi pa proti lendavskemu gradu. Na dvorišču je še fontana, kjer žubori voda in daje majhnemu prostoru poseben čar.«
V zgodovinskih dokumentih je napisano, o tem pričajo tudi stare fotografije, da so ledenice nekoč uporabljali za hrambo vina in mesa. V zimskem času, ki se je pogosto začel že novembra, so s konjsko vprego vozili led z zamrznjenih potokov in Mure. »Led so v ledenicah po plasteh skupaj s slamo nalagali ob stenah. V sredini je bila potka iz zidakov, zadnja tretjina prostora pa je služila za hrambo vina, ki so ga ohlajenega gostinci tržili v poletnih mesecih na sejmih in na vrtnih gostinskih zabavah.«
V Lendavi so ledenice oziroma zemljanke začeli graditi v začetku 18. stoletja, njegova je bila zgrajena v drugi polovici 18. stoletja. Kopati so jih začeli pravzaprav zato, ker so potrebovali material, lapornati pesek, za gradnjo stanovanjskih hiš. Kmalu pa so ugotovili, da se lahko prostor, ki je nastal, ko so pesek izkopali, zelo koristno uporabi tako kot hladilni prostor in klet za vino kakor tudi pozneje za skladiščenje opreme in orodja.
Zemljanke, ki jih uporabljajo za turistične namene, si je Dušan Zver ogledal v Avstriji in na Madžarskem. V Avstriji so take zemljanke med drugim na Gradiščanskem. Podobno je tudi pri Egerju na Madžarskem, kjer imajo precej dobro razvit vinski turizem. »Zemljanke so lahko turistična priložnost. Ker so to manjši prostori, vidim priložnost v butičnem turizmu s ponudbo domačih vin in kulinarike. Predvsem če podobno uredimo še več kleti v Kranjčevi ulici in jih skupaj promoviramo in povežemo z drugo turistično ponudbo,« za konec smelo razmišlja sogovornik.