Plebiscita se je udeležilo 93,2 odstotka volilnih upravičencev, od teh jih je 95 odstotkov glasovalo za samostojnost. Po zakonu o plebiscitu, sprejetem decembra leta 1990, je bilo treba to odločitev udejanjiti v šestih mesecih. Tako je 25. junija 1991 takratna slovenska skupščina sprejela temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, naslednji dan je bila neodvisnost slovesno razglašena na Trgu republike v Ljubljani.
Čas je za tretji nacionalni konsenz
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Poslanec Nove Slovenije Jožef Horvat poudarja, da je plebiscit uspel, ker so se takratne politične sile odločile za skupni projekt – samostojno državo Slovenijo. »Tudi takrat ni bilo neke idealne enotnosti, vendar je večina, ki jo je oblikoval Demos, za katerega je bila osamosvojitev ključni projekt, takrat odločala o ključnih zakonih, ki so bili potrebni za osamosvojitev. Takratno vzdušje, povezano s sanjami o samostojni državi, je politiko držalo na visokih obratih, pri iskrenem delu in zaupanju, kar danes zelo pogrešam.« Država je v tem času po mnenju Horvata veliko dosegla, ne pa vsega, kar bi lahko. »Plebiscit je bil prvi veliki nacionalni konsenz. Naslednji je bil gotovo referendum leta 2003 o vstopu države v Evropsko unijo in Nato. Prav na tem referendumu temelji tudi naša deklaracija o zunanji politiki. Ta zunanja politika namreč temelji na dveh stebrih – to sta članstvo v EU, ki pomeni naš temeljni politični in vrednostni okvir, in članstvo v Natu, ki je naš temeljni varnostni okvir.« Horvat v razpravah že dlje časa opozarja, da bi si morali prizadevati še za tretji nacionalni konsenz. »To je modernizacija države in vseh njenih podsistemov, od zdravstva in šolstva do novega gospodarskega modela, ki bi pomenil takšno politiko, kot jo narekuje poslovno okolje. V tem delu nam ne gre tako dobro od rok, saj nas države, s katerimi smo skupaj vstopili v evropsko skupnost narodov, danes prehitevajo po levi in desni, saj tega nacionalnega konsenza še nismo dosegli. To obžalujem.«
Demokracija je krhka, zato jo moramo varovati
»Do samega plebiscita čutim izjemno veliko spoštovanje in tudi veliko veselje, ker je bila takrat izražena enotnost ljudi in političnih strank,« pravi poslanec Socialnih demokratov Dejan Židan. Kot dodaja, se pogosto, ko opazuje zdrse in napake, ki se dogajajo v Sloveniji, skuša tolažiti, da smo še vedno mlada država. »Vendar se moramo zavedati, da demokracija ni dana kar tako, temveč je zelo krhka in se lahko razmere hitro poslabšajo. Z vsakim našim dejanjem moramo utrjevati in braniti demokratično ureditev. Pogrešam tudi enotnost okoli najpomembnejših nacionalnih vprašanj. Vsi bi morali razumeti, da moramo graditi državo, ki je solidarna, napredna in usmerjena v srednjeevropski prostor.« Pri tem, kot pravi, misli na države, ki so Sloveniji blizu po načinu razmišljanja, predvsem Avstrijo, Nemčijo in Švico. »Tudi na to, da bi se pri njih zgledovali, kako je treba varovati demokratične vrednote. Pred kratkim sem gledal nastop nemške kanclerke Angele Merkel, ki je zelo spoštljivo in ponižno nastopala do državljanov. To je način komunikacije, kakršnega bi morali gojiti tudi v Sloveniji.«
Poslanec Desusa Franc Jurša meni, da bi nam takratno sodelovanje koristilo tudi danes. »Ugotovimo lahko, da enotnosti, kot so jo takrat pokazale vse politične stranke, žal v času epidemije, ko bi jo potrebovali, ne znamo doseči.« Sam meni, da bi lahko kot država v 30 letih več dosegli, a pravi, da moramo biti zadovoljni tudi z doseženim. »Našo največjo slabost čutim ravno v tej razdvojenosti med ljudmi in političnimi strankami.«
Pahor poziva k dogovoru
Enotnost pogreša tudi predsednik države Borut Pahor, ki je ob 30. obletnici podpisa sporazuma političnih strank in poslanskih skupin tedanje skupščine o skupnem nastopu na plebiscitu pozval zdajšnje voditelje parlamentarnih strank, da ob skrb vzbujajočem porastu nezaupanja in nestrinjanja med političnimi silami in ljudmi v državi premislijo o dogovoru ali celo sporazumu, s katerim bi, kot pravi, dali priložnost dialogu. »Da postavi mostove med razlikami, ki se zdaj zdijo nepremostljive.« Nevarnost recesije, ki bo sledila epidemiji koronavirusa, bi morala po Pahorjevem mnenju vse odgovorne politike pripeljati do ugotovitve, da prav zdaj, ko so razlike največje, potrebujemo dialog, da pridemo do skupnih sklepov, s katerimi bomo uspešneje premagovali zdravstveno in kasneje še gospodarsko ter socialno krizo. Navdih za to pa lahko po njegovih besedah najdemo tudi v dogodkih pred 30 leti.
