Vestnik in Murski val sta bila v času osamosvajanja edina pomurska regionalna medija, kar pomeni, da sta lahko edina ljudem prinašala sveže informacije o tem, kar se dogaja po Pomurju. Takrat sta bila še pod isto streho Podjetja za informiranje (PZI).
Dolgoletna direktorica PZI in glavna urednica Vestnika Irma Benko je urejala posebne izdaje Vestnika, ko je bilo Prekmurje odrezano od sveta, saj so bili porušeni ali zablokirani vsi mostovi in prehodi. Še danes o tem času govori s posebno zagnanostjo.
»Tisti četrtek, 27. junija 1991, je Vestnik izšel z veliko lipo na naslovnici in v bistvu neaktualen, le ena kratka vest na naslovnici je sporočala, da so pripadniki JLA prejšnji dan obkolili mejni prehod Kuzma. Ko smo videli, da gre zares in je vojna, je radio takoj postal vojni radio, časopis pa je bil tednik, kot zdaj, in zavedala sem se, da bo to dogajanje preveč dinamično, da bi ljudje na časopis čakali en teden. Obveščanje ljudi je naša odgovornost do bralcev, javnosti, do te pokrajine, ne nazadnje tudi države. Zato smo se odločili, da bomo delali vojni Vestnik. Zaposlenim sem dala možnost, da se sami odločijo, ali bodo v teh razmerah delali ali odšli domov. Večina jih je ostala. Lidija Kosi in Bernarda Balažic Peček pa sta bili nadpovprečno pogumni.« V Gornjo Radgono sta odšli pripravit reportažo o sladoledu, ko so na mejni prehod pripeljali tanki, pa sta postali vojni poročevalki.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S ponedeljkom delna zapora te ulice
Pričeli bodo s sanacijskimi deli na kanalizacijskem kolektorju.
Ob alarmih so šli v Podmornico
Podjetje za informiranje je imelo takrat prostore v Slovenski ulici, v središču mesta, kjer so bili lahka tarča. Zato sta jih na hodniku vsak dan varovala dva vojaka teritorialne obrambe. »Ko smo imeli informacije, da se obeta kaj hujšega, smo osnovne stvari spakirali in odšli v takratni lokal Podmornica. Bil je sicer zaprt, ampak nam je šefica dala ključe, na voljo pa smo imeli tudi pijačo in hrano,« razlaga nekdanja direktorica.
Takrat so Vestnik tiskali v Mariboru, do koder zaradi porušenih mostov in barikad niso več mogli, interneta pa seveda še ni bilo. »Poklicala sem Pomurski tisk, se sestala s celotno ekipo in takoj so bili pripravljeni sodelovati,« se spominja Benkova, ki v rokah drži originalne izvode vojnega časopisa. Prva vojna številka je tako izšla že v petek, 28. junija, na osmih straneh in v dva tisoč izvodih, ki so jih delili poštarji, nekaj pa so jih dali tudi na trgovske police, kjer so bili prav tako brezplačni. »Žal mi je, da nam takratne tiskarske razmere niso omogočale, da bi natisnili več izvodov, ker so jih ljudje razgrabili,« se spominja nekdanja direktorica. Časopis so natisnili ponoči, ker so želeli biti čim bolj aktualni, potem pa so se razmere zaostrile. »Ker je bilo v vojašnici vse bolj napeto, so se ženske, ki so delale za računalniki, ustrašile in niso bile pripravljene delati, zato druga številka, ki je bila že pripravljena, ni izšla, smo jo pa potem kasneje ponatisnili.«
Tiskali na svinec
Po prvotnem zapletu v tiskarni so se oglasili trije moški z idejo, kako bi to lahko izpeljali, v zraku pa je bilo moč čutiti močnega ekipnega duha. »Rekli so mi, da bo naslednja številka izšla, saj imajo idejo in bodo delali. Aktivirali bodo staro opremo, s katero so tiskali na svinec,« pripoveduje Benkova, ki pravi še, da je bilo v tej sobi s starim tiskarskim strojem kot v muzejski sobi. Z grafičnim oblikovalcem Endrejem Gönterjem nista niti pomislila, da ne bi delala s svincem, tako da je bila tretja številka posebne izdaje natisnjena s svinčenimi črkami. »To je bil zame poseben dogodek. Ko je prva številka prišla iz stroja, sem jo dvignila v zrak in rekla, to je najboljši časopis na svetu,« se spominja Bankova, pri čemer ji glas še vedno zadrgeta, v oči pa ji silijo solze. A delo s svincem je pustilo posledice, saj se je zastrupila, zato jo je močno bolela glava in je bruhala. »Ampak zjutraj sem bila že spet v službi,« pravi Benkova. Pripravili so še eno številko, ki je izšla v sredo, 3. julija.
»Nobeden od nas za to ni zahteval ali pričakoval dodatnega plačila, ampak smo čutili, da je to naša dolžnost. Delali smo za domovino.« Ko je bilo nevarnosti konec in je Slovenija zadihala kot samostojna država, so bili vodilni vseh slovenskih medijev povabljeni na sprejem k Jelku Kacinu, takratnemu ministru za informiranje. »Tam se nam je na neki način zahvaljeval za naš prispevek k osamosvajanju. Ko pa mu je nekdo zastavil vprašanje, ali bodo dobili mediji kakšno povračilo za stroške, vsaj materialne, je bil njegov odgovor, da smo si mediji z vojno naredili takšno reklamo, da bi mi morali plačati državi.«
Na vprašanje, ali je bila ta negotovost, ki nas je spremljala zdaj v času korone, podobna tisti iz časov osamosvajanja, Benkova odgovori, da takrat negotovosti ni čutila. »Čutila sem neki impulz, da prispevamo k temu, da dosežemo cilj. Strah je bil nepomemben, pomemben je bil le cilj, da bomo lahko nadaljevali na novi poti. Bilo je napeto in stresno obdobje, ampak to nas pri delu ni omejevalo.«
Šele po treh, štirih dneh je začela razmišljati, kaj bodo naredili, če bo vojno stanje dolgo trajalo, a k sreči ni. Pravi, da jih tudi cenzuriral ni nihče. »Nihče nas ni kontroliral, nihče ni bral besedil pred objavo, razen nas, ki smo časopis ustvarjali. Vsi so videli le končni izdelek,« pravi in doda, da je bil glavni cilj obveščanje. Boli jo le to, da noben novinar še vedno nima statusa veterana, čeprav so imeli pomembno vlogo. »Je pa res, da tega nismo počeli za priznanja ali medalje, ampak za ljudi.«
Na vprašanje, ali bi vse naredila še enkrat, neomajno odgovori, da bi. »Ne bi pa nikomur od vas mladih privoščila, da mora to delati.«
