Več dni sem premišljevala, kako naj ubesedim, kar me žre ob dnevu državnosti. Urednica v meni me je že jezno spraševala, kaj cincam do zadnjega trenutka, kar sicer ni (več) v moji navadi, novinarka pa si je še kar dajala čas. Ko manevrskega prostora za odlaganje pisanja ni bilo več, sem si rekla, da počakam samo še, da temperature postanejo znosnejše, po dobesedno hladni prhi pa sem upala, da se, kot poje meni ljub Vlado Kreslin, ohladijo tudi glave.
Vojne za Slovenijo se ne spomnim. Vem le iz pripovedovanja mame, da me je kot tri leta in pol staro punčko zavila v odejo in nesla v skrivališče, kjer so v strahu čakali, kaj bo, in upali na najboljše. Da jo zvok preleta vojaških letal še danes pretrese, sem se lahko prepričala pred kratkim, ko so vojaški migi vadili na pomurskem nebu in preletavali rodno vas.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S ponedeljkom delna zapora te ulice
Pričeli bodo s sanacijskimi deli na kanalizacijskem kolektorju.
Tudi v osnovni šoli o osamosvajanju nismo kaj veliko govorili. Vedeli smo vse o življenju Rimljanov, križarskih vojnah, turških vpadih, o tem, kdo so bili pripadniki JLA in teritorialne obrambe, pa bore malo. Je bilo prehitro, da bi zapisali, kaj se je zgodilo, in ustvarili zgodovinski spomin? Kaj je bil komunizem, kdo je bil zares Tito in zakaj so si Slovenci tako zelo želeli na svoje, sem se naučila šele leta kasneje.
Ko zdaj nečaka, osnovnošolca, sprašujem, ali vesta, zakaj je 25. junij tako zelo pomemben in kaj se je takrat zgodilo, mi sicer nekaj povesta, a nimam občutka, da bi se pomembnosti prav zavedala. Nekaj malega smo se o tem učili, pravita, kar so dodatno potrebovali za zaključno proslavo, kjer so učenci govorili o osamosvajanju Slovenije, pa so si sami poiskali na spletu.
Tudi 30 let očitno ni bilo dovolj, da bi strokovnjaki staknili glave, spisali zgodovino in jo v obliki državljanske vzgoje prenašali na mlade rodove. Potem pa se bomo čudili, zakaj nimamo volivcev, zakaj mladih politika ne zanima, zakaj se vrtimo v krogu.
Aktualni politični akterji k domoljubju žal niti malo ne pripomorejo. Kako se vedno znova znajdemo pri partizanih in domobrancih, ne morem razumeti, kakor tudi ne nizkotnega nivoja pogovarjanja med politiki. Razprave v državnem zboru je težko gledati, saj niti gostilniški debati niso več podobne. Tam po še tako burni razpravi sogovorniki najdejo neki kompromis, ki zadovolji obe strani, da potem lahko nazdravljajo naprej. Slovenski politiki pa kot da komaj čakajo, da drug drugega raztrgajo z besedami. Ste se za to borili, da se boste zdaj poklali med sabo, kot se je pred leti bal nekdanji predsednik Janez Drnovšek? Ki se, pol leta pred iztekom mandata, kot edini predsednik države prvič v zgodovini samostojne Slovenije ni udeležil slovesnosti ob dnevu državnosti. Neuradno, ker se ni strinjal z vladno politiko, ki jo je tudi takrat vodil aktualni premier Janez Janša, in ker ga je skrbelo stanja duha v državi.
Tako mladi kot stari ne potrebujemo razprtij, nesoglasij, prepirov. Mladih pravzaprav niti ne zanima več, kdo se je bolj in kdo manj okoristil v trgovini z orožjem med vojno. Če ne bi prstov v marmeladi imeli vsi, bi drug drugega že zdavnaj izdali. Ne potrebujemo vlade, ki krati človekove pravice in krni ugled Slovenije v tujini. Prav tako ne potrebujemo opozicije, ki se ne zna organizirati v učinkovito in sposobno politično stranko, ki bi s konkretnim programom in dejanji parirala prekaljenim in sposobnim političnim mačkom, ki pa žal ne morejo iz svoje kože.
Zanima nas, kdaj bodo najemnine in cene stanovanj nehale leteti v nebo, kako se bo končalo prekarno delo, kaj bo oblast naredila za to, da mladi intelektualci ne pobegnejo v tujino, ampak s svojim znanjem kakovost življenja dvignejo doma. Kdaj bodo politiki končno spoznali, da nujno potrebujemo učinkovito zeleno politiko, saj s svojim nespametnim ravnanjem ubijamo planet, na katerem živimo. Kot pravi znano geslo zelenih aktivistov – Ko bomo posekali zadnje drevo, bomo ugotovili, da denarja ne moremo pojesti.
Čudovito deželo imamo in mlado državo z lepim in spevnim jezikom. Imamo bogato kulturo, rekordno število edinstvenih narečij. Šolstvo, zdravstvo in veliko druge infrastrukture urejene tako, da si mnogi prebivalci tega sveta lahko samo želijo. Možnosti za izboljšave je seveda nešteto, a lepo bi bilo že, da bi začeli tako, da bi cenili, kar imamo, in na tem gradili. Preteklost pa pustili tam, kamor spada. V preteklosti.
Naj bo prihodnost svetla, draga Slovenija.