Z osamosvojitvijo Slovenije se je gospodarstvo v regiji in celotni državi znašlo pred povsem novimi izzivi. »Za prebivalstvo je bila osamosvojitev dobra, saj smo uspešno izvedli odločitev, ki smo jo sprejeli na referendumu. Za gospodarstvo pa je bil to šok, saj smo čez noč izgubili 22-milijonski trg,« se dogodkov v tistem času spominja Štefan Sobočan, ki je bil takrat direktor lendavskega Varisa, v katerem so proizvajali sanitarne celice. Tudi Varis je bil takrat še družbeno podjetje in se je leta 1996 olastninil na podlagi certifikatov. »Resda so bila slovenska podjetja že pred tem uspešna v tujini, vendar izgube tako velikega trga ni bilo možno kar tako nadomestiti. Zato je prišlo do številnih stečajev, predvsem v pomurski regiji, kjer so delovala v glavnem podjetja s proizvodnjo z nizko dodano vrednostjo. Gospodarstvo je potrebovalo približno dve leti, da si je opomoglo od šoka,« pravi Sobočan in dodaja, da so bili kljub temu takrat stečaji drugačni kot danes. »V primeru stečaja se je stremelo k temu, da se ohrani zdravo jedro podjetja, se prilagodi novim razmeram na trgu in nadaljuje delo. Politika je takrat bolj podpirala gospodarstvo s svojimi ukrepi. Tudi kasnejša privatizacija je bila izvedena na podlagi takratnih zakonov, ki pa so bili sprejeti na hitro in nedodelani, zato so dopuščali vprašljive poteze vodstev takratnih podjetij, to pa je vodilo v številne nepravilnosti.«
Zamudili priložnost za drugo Švico
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurec, ki ga najbolj poznamo po Modrem dirkaču, izdal zbirko pesmi
Govorijo o naravi, življenju, ljubezni, fantaziji in še o čem.
Naslednja mejnika, ki sta bistveno vplivala na gospodarstvo v regiji, sta bila po mnenju Sobočana vstop v Evropsko unijo in uvedba evra. Zadnja je bila po njegovih besedah pozitiven korak, saj podjetja niso bila več odvisna od vladnih ukrepov na področju monetarne politike. »Takrat se je videlo, da bi res lahko postali majhna Švica, saj je gospodarstvo vleklo slovenski voz naprej.« A je kasneje prišla globalna gospodarska kriza, ki jo je, kot pravi Sobočan, Slovenija pričakala nepripravljena. »V politiki se menjavajo eni in isti, rdeči in beli, iščemo partizane in domobrance, nimamo pa nobene dolgoročne razvojne strategije, ne v gradbeništvu ne na katerem koli drugem področju. Vprašajmo se, kdaj se je nazadnje zgradila nova bolnišnica, enako je z domovi za starejše.« Po epidemiji koronavirusa se bo, kot pove Sobočan, verjetno spet začelo obdobje sanacije in stečajev. »Nič se nismo naučili, saj nobene vlade doslej niso zanimale resnične težave gospodarstva. Tako tudi ni moglo biti ničesar iz naše Švice.« Slovensko gospodarstvo je danes po mnenju Sobočana uspešno predvsem zaradi uspešnih podjetij in njihovih menedžerjev, ki so prepoznavni tudi širše v Evropi. Pri tem se v šali obregne tudi ob prevladujočo mentaliteto v regiji, ki je prav tako po svoje v preteklosti zavirala hitrejši razvoj. »Po odprtju pomurske avtoceste sem se v šali vprašal, na kaj se bomo pa zdaj Pomurci izgovarjali. V zadnjih letih smo rasli hitreje od slovenskega povprečja, vendar bi lahko še bolj. Morali bi se resno pogovoriti o razvojnih projektih, vključno z vprašanjem gradnje elektrarn, vendar se vsi projekti na koncu končajo pri interesih lokalnih vrtičkov.«
Zapostavljenost obrobja
Nekdanji vplivni pomurski gospodarstvenik Rudi Cipot meni, da je razdrobljenost na številne občine sicer v regiji prinesla napredek na področju komunalne infrastrukture, hkrati obžaluje, da v državi nismo nadaljevali policentričnega tipa razvoja, ki je bil ob osamosvojitvi zelo dodelan. »Zato so se ob vsem napredku, ki ga je dosegla mlada država, razvila predvsem večja urbana središča, kot so Ljubljana, Koper in Novo mesto. Na drugi strani je v tem času Pomurje zaostalo v smislu spremembe strukture gospodarstva ali preusmeritve v nove dejavnosti.« Kot pove, je bila posledica izjemno velike centralizacije po osamosvojitvi tudi ta, da so se vsi finančni vzvodi okrepili predvsem v središčih. »Medtem ko so imele regije na obrobju omejen dostop do njih, v čemer vidim ključno težavo. Če bi še naprej razvijali mikrogospodarstvo po regijah, bi bil naš gospodarski razvoj bistveno hitrejši,« še pove Cipot, pred 30 leti direktor Zavarovalnice Triglav v Murski Soboti, ki je takrat delovala kot samostojna enota, pristojna za pomursko regijo.
Nemčija ostaja najpomembnejši izvozni trg
Kljub temu so kasneje propulzivna podjetja v regiji našla svojo pot do uspeha. Direktor Pomurske gospodarske zbornice Robert Grah pojasnjuje, da je že v začetku devetdesetih let, ko so se pomurskim podjetjem zaprli trgi nekdanje skupne države, postala zanje najpomembnejši izvozni trg Nemčija, kar je ostalo do danes. V sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja je bilo za pomursko gospodarstvo še vedno značilno, da so velika podjetja ustvarila več kot 70 odstotkov vseh prihodkov in zaposlovala 70 odstotkov vseh zaposlenih. Kasneje se je tudi pomursko gospodarstvo začelo prestrukturirati, poudarja Grah. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo se je tudi znatno povečal izvoz domačih podjetij na evropske trge, sledile so številne investicije in obdobje gospodarske rasti. Po krizi, ki je zelo prizadela tudi pomursko gospodarstvo, so se prvi znaki okrevanja pokazali šele leta 2012. Po letih vnovične rasti je leta 2018 pomursko gospodarstvo ustvarilo že skoraj tri milijarde evrov prihodkov, dodana vrednost na zaposlenega se je povečala na 35 tisoč evrov. Danes so najmočnejši segment mala in srednje velika podjetja, ki ustvarijo več kot polovico vseh prihodkov v regiji in zaposlujejo več kot polovico vseh zaposlenih.
V politiki ni bilo takšne razdeljenosti kot danes
Dolgoletni poslanec LDS Geza Džuban je bil eden od tistih, ki so po osamosvojitvi po volitvah leta 1992 nenadoma vstopili v politiko, s tem ko so bili izvoljeni za poslance prvega sklica državnega zbora. Danes pravi, da so ga pri tem dobili na levi nogi. »Potreboval sem kar nekaj časa, da sem ugotovil, za kaj gre, saj sem si delovanje politike in njenih sistemov od zunaj predstavljal drugače.« Tudi Džuban meni, da je država v preteklih 30 letih dosegla velik napredek predvsem na področju infrastrukture. »Pri volivcih je infrastruktura zelo pomembno vprašanje, zato smo tudi politiki veliko delali za to, predvsem v lokalnih okoljih.« Današnje vzdušje v politiki po njegovih besedah ni primerljivo s tistim, ko je bil sam aktiven politik. »Danes z veliko lahkoto vsi hitro iščejo krivce za vse, kar je narobe. Takrat je bilo stanje povsem drugačno, saj smo se poslanci različnih političnih usmeritev ravnodušno srečevali na hodnikih parlamenta in vse zadeve tudi predebatirali. Očitno so se razmere slabšale iz mandata v mandat, dokler nismo dosegli današnjega stanja. Ob osamosvojitvi napisana ustava je zakoličila temelje naše države, a jih danes ne spoštujemo. Zaradi tega lahko pride do močne degradacije pravne države in spoštovanja človekovih pravic.« Pred vstopom v politiko je bil Džuban 24 let svetovalec za poljedelstvo v takratnem Živinorejsko-veterinarskem zavodu v Murski Soboti. »Kmetijstvo je v teh letih doživelo velike strukturne spremembe, ki so prinesle povečanje nekaterih večjih kmetij in propad manjših. Številne so propadle, ker so se ljudje zaposlili drugod, takšna je bila tudi naša 10-hektarska kmetija, ki smo jo dali v najem, ko sem odšel v Ljubljano. Podobno se je dogajalo tudi drugod po državi. Danes imamo nekaj tržno uspešnih kmetij, še vedno pa se premalo naredi za samooskrbo, čeprav je prehranska varnost parola, ki jo pogosto uporabljajo v politiki.«
Morali bi prej rešiti vprašanje bank
Politik Slovenskih krščanskih demokratov in kasneje združene SLS Ivan Obal je bil v času osamosvajanja predsednik izvršnega sveta takratne velike soboške občine, kasneje je bil dvakrat državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo. »Glavna napaka, ki smo jo naredili v teh 30 letih, je bila, da nismo takoj rešili vprašanja lastništva bank. Te so namreč marsikatero podjetje spravile v stečaj, kasneje pa smo morali z veliko denarja sanirati njihove dolgove.« Pozitiven premik Obal vidi v vstopu Slovenije v Evropsko unijo. »S tem smo lahko nadoknadili marsikateri razvojni zaostanek iz preteklosti.« Tudi sam meni, da je bilo vzdušje, ki je prevladovalo v politiki mlade demokratične države, drugačno. »Takrat smo bili v vladi skupaj levi in desni. Vsi smo imeli interes, da Slovenijo povlečemo iz zaostalosti v razviti del Evrope. To nam sicer še ni povsem uspelo, sem pa zadovoljen z napredkom, ki smo ga dosegli, a lahko bi dosegli še precej več, če bi bilo tudi danes več sodelovanja med političnimi strankami.«