(58. obletnica mature) So zarje upanj, so utrinki spoznanj

Vabilu na srečanje so se odzvali skoraj vsi še živeči sošolke in sošolci razreda, ki ga je vseh pet let vodil razrednik Ante Novak, človek ostrega duha, za nas tudi poln življenjskih izkušenj. Tako je po prihodu v uvodu zadonela Gaudeamus igitur in nas ponesla v zdaj oddaljeno mladost, ki nas je tedaj morda bodrila z zgoraj v naslovu zapisano mislijo. Nato so oživele besede, usul se je plaz spominov na doživetja in anekdote. Kajti eno zares velja – zgodbe spominov niso nikoli dokončne. Vsak zase jih lahko oblikuje po svoji meri in presoji. A draž takih srečanj ni v kozarcih in krožnikih, polnih okusnih dobrot, čar je v sproščenosti in iskrivi besedi sogovornika, ki ti zna in zmore tudi zdaj prisluhniti, izreči celo besede zahvale, tolažbe. Tudi po toliko odmaknjenih letih jih še vedno potrebujemo.

Jesen življenja nas kaj rada preseneti. Tisto, kar pa je bilo in ostaja zame prav razveseljujoče, je aktivnost mojih kolegic in kolegov. Še vedno so vpeti v mnoge različne dejavnosti v okolju, kjer živijo. Moja generacija in še katera pred njo in pozneje se ni predajala samo izobraževanju mladine, ampak se je takoj vključila v aktivno delovanje v tedanjih družbenopolitičnih organizacijah. Sploh na podeželju so bili učitelji, še posebej na podružničnih šolah, motor teh organizacij in aktivnosti. O nagradah, priznanjih nismo niti razmišljali. Za te generacije je bila taka aktivnost samoumevna in v zadovoljstvo z doseženim, česar danes zelo primanjkuje. Vsej obremenjenosti navkljub so mnogi našli čas za študij ob delu in umetniško ustvarjanje, organizacijo in vodenje proslav in prireditev. Zdaj pa se prileže tudi kakšen oddih. In tudi taka srečanja to omogočijo. Ponudijo pa tudi priložnost za kakšno novo vabilo, obljubo za osebno srečanje ob drugih obletnicah. A tudi na teh srečanjih čas meri svoje korake.