Utemeljilo ga je krščansko socialno gibanje, ki ga je začel Janez Evangelist Krek, idejno in teoretično pa ga je osmislil danes še vedno prezrti Andrej Gosar. Ta je razvil koncept zadrug kot mehanizmov neposredne in ekonomske demokracije, ki temelji na solidarnosti in enakopravnosti ustanoviteljev. Gre za koncept skupnostnega delovanja in odločanja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Sovhozi in kolhozi
S spremembo družbenega reda po drugi svetovni vojni je bil zasebni sektor kmetijstva odrinjen, saj je takratna oblast do leta 1948 dosledno uresničevala ekonomski model takratne Sovjetske zveze. Za kmetijstvo je veljalo splošno podržavljanje in ustanavljanje sovhozov in kolhozov. Tudi pri nas so bila ustanovljena kmetijska posestva, ki so dobila v upravljanje nacionalizirano grofovsko in cerkveno posest. Kolhozi pa so bili kolektivna gospodarstva, v katera so združili zemljo kmetov razen ohišnic. Pri nas te oblike nismo takoj povzeli, saj so najprej delovale nabavno-prodajne zadruge, ki so imele vlogo razdeljevalca posameznih dobrin med člane. Oživljanje zadružništva se je začelo leta 1948, ko so se ustanavljale splošne kmetijske zadruge, oziroma leta 1949 z ustanavljanjem obdelovalnih kmetijskih zadrug. Gre za uveljavljanje modela kolhoza. Kljub zahtevanemu združevanju zemlje in skupni obdelavi je bilo pri delitvi pridelka in dohodka v veljavi načelo enakopravnosti. Žal je to tudi čas tako imenovanih obveznih oddaj, ki so spravljale kmete na rob preživetja.
Padle v roke kmetijskih kombinatov
Zgodovina Kmetijske zadruge (KZ) Radgona je povezana s temi vzponi in padci. Na območju Gornje Radgone je delovalo okrog 30 nabavno-prodajnih zadrug, ki so se leta 1948 organizirale v 12 kmetijskih zadrug. Konsolidiranje zadrug je trajalo približno leto dni, zato KZ Radgona za leto svoje ustanovitve šteje leto 1949. Te zadruge so se več ali manj ohranile tudi po letu 1954, ko so se preoblikovale v splošne kmetijske zadruge in so dobile več svobode pri delovanju. V obdobju 1961–1964 so se male zadruge povezale v KZ Radgona. S svojo zadružno organiziranostjo je zasebni kmetijski sektor postal učinkovit in ekonomsko vse močnejši, potem pa so jih zaradi akumulacije kapitala vključili – bolje rečeno – priključili takratnim kmetijskim posestvom. KZ Radgona je pristala v rokah Kmetijskega kombinata Radgona. To je bil čas, ko so zadruge oziroma organizacije kooperantov postale zgolj posredniški servis za velike sisteme.
Odločanje spet kmetom
Danilo Rihtarič, direktor KZ Radgona, ocenjuje, da je organiziranost zasebnega kmetijskega sektorja rešil leta 1973 sprejeti zakon o združenem delu. Ta je prek takratne temeljne organizacije združenega dela (tozd) Kmetijska kooperacija Radgona odločanje vrnil kmetom. Ne po zadružnih načelih upravljanja, ampak prek samoupravnih organov v zadrugi. Leta 1978, ko je zakon o združevanju kmetov omogočil osamosvojitev od velikih sistemov, je KZ Radgona to izkoristila in se osamosvojila. Rihtarič je povedal, da so ohranili tri temeljne zadružne organizacije (TZO), zadruga pa je delovala enotno. Po njegovi oceni takrat ni šlo samo za zadovoljitev formalnih pogojev, ampak so bile TZO prilagojene specifičnim potrebam posameznih okolij. Približno enak model delovanja zadruga ohranja še danes. »Ne gre za upravljavsko avtonomijo ali posebne organizacije znotraj zadruge, ampak sta upravljanje in odločanje skupni. Pomembno je, da zadruga s svojo strokovno ekipo sledi potrebam v posameznih okoljih,« je dejal Rihtarič.
Zadružnikom zajamčene cene
Po letu 1990 se je zadruga organizirala v skladu z zakonom o zadrugah. »V bistvu je šlo za ustanovitev zadruge na novo, saj smo jo morali organizirati po načelih solidarnosti in enakopravnosti. To je pomenilo, da so ustanovni člani zadruge morali plačati ustanovni vložek, ki je bil za vse enak in je takrat znašal okrog 200 evrov. S tem se zadruga ni zaprla, ampak še naprej ostaja odprta za nove člane, ki pa morajo vplačati nekaj čez tisoč evrov ustanovnega vložka. S tem nismo zaprli vrat sodelovanja z drugimi kmeti, ki so imeli v prejšnjem sistemu status kooperantov. S temi še naprej sodelujemo. Ne gre samo za kratkoročno, ampak tudi za dolgoročno sodelovanje, odvisno od sklenjenih pogodb. S pogodbenim sodelovanjem kmetu zagotavljamo zanesljivo oskrbo z repromaterialom in odkup z dogovorjenim rokom plačila. Je pa res, da nečlanu in nekooperantu ne moremo več vnaprej zagotoviti zajamčene odkupne cene,« je pojasnil Rihtarič.
Zakaj podjetje
Zadruga ima svoje podjetje s kmetijsko dejavnostjo, to je Kmetijstvo Črnci, ter lastniške deleže v podjetjih, strateško pomembnih za zadrugo. Rihtarič se zaveda, da je nekoliko nenavadno, da ima zadruga v lasti podjetje, ki se ukvarja s primarno kmetijsko pridelavo, toda podjetje s prihodki zagotavlja določeno varnost ne samo zadružnikom, ki jih je 228, ampak vsem kooperantom. Glede na vse večji pritisk glede cen žita in živine in ko kmetje poslujejo z ničlo ali izgubo, od njih ni mogoče pričakovati, da se bodo odpovedali delu prihodka in ga namenili skupnim naložbam. »Tu nam je podjetje v veliko pomoč. V času od nakupa podjetja v stečaju smo ustvarjeni dobiček namenili za naložbe in posodobitve zadružne infrastrukture,« je povedal Rihtarič.
Poslovanje zadruge
Dogajanje na področju kmetijstva nam ponazarja primerjava poslovanja zadruge med letoma 1988 in 1998. Leta 1988 je imela zadruga 10,3 milijona evrov realizacije, deset let pozneje, ko je na vseh področjih odkupa pridelkov in živine dosegla količinsko rast za skoraj sto odstotkov, pa 9,1 milijona evrov. Gre za desetletje, ko sta se odprla evropski in svetovni trg. V naslednjem desetletju so prihodki sledili povečanemu obsegu pridelave in odkupa ter so znašali 23 milijonov evrov.
V zadnjem desetletju rast obsega proizvodnje ni več tako intenzivna. Proizvodnja mleka, goveda in grozdja je bila na približno isti ravni, močno pa se je povečala prireja prašičev, pšenice in koruze. In ravno na teh področjih so cenovna nihanja največja, kar se pozna pri realizaciji. Ta je bila le za tri milijone evrov večja od tiste v letu 2008, ko je znašala 26,8 milijona evrov.