Tompa je domačo Veliko Polano zapustil, ko se je podal na študij medicine v Ljubljano, leta 1968 pa je njegov dom postala Švica. V Baslu in Zürichu je opravil specializacijo iz kirurgije in ortopedije. »V Švico sem se preselil, ko sem bil še mlad in lep, zdaj sem samo še ali lep ali star,« se je pošalil, ko smo ga med premorom od kolesarjenja ujeli v Beltincih. Ob izobraževanju je mlada leta posvetil tudi športu, bil je ljubitelj teka, seveda kolesarstva in nogometa. V Ljubljani je to priljubljeno igro igral pri Slovanu, v Švici pa za kantonsko medicinsko ekipo. Izpostavil je, da je v življenju sodeloval na več kot sto maratonih, v različnih disciplinah pa se je skupno udeležil okoli tisoč tekmovanj.
Po prihodu v Švico je našel zaposlitev v eni od bolnišnic in začel kot mlajši zdravnik. »Potem je sledilo obdobje pridobivanja zaupanja. Tega težko dobiš, ko ga imaš, pa moraš paziti, da ga ne izgubiš. Ker če ga, potem ga ne dobiš nazaj,« je poudaril. Služboval je v obeh prej omenjenih švicarskih mestih, s kolegom je nekaj časa sodeloval še na eni zasebni kliniki. V bolnišnicah je bil zaposlen do svojega 60. leta, nadaljnjih deset let pa je vodil inštitut za eksperimentalno ortopedijo, več časa pa je začel posvečati svojim interesom in družini.
Dolga leta je v njem tlela želja po posebnem kolesarskem izzivu. »Še ko sem delal, sem si rekel, da bom po upokojitvi sam sebi podaril potovanje iz Švice v Slovenijo na kolesu,« pove. Prvič je pot, dolgo nekaj čez tisoč kilometrov, odpeljal pri 60 letih, do danes je to ponovil dvajsetkrat. Pot prične v Baslu, na dvorišču stanovanjske hiše, v kateri živi z družino. »Ko sem šel prvič na pot, sem se malo bal, ker je to vseeno tisoč kilometrov v eno smer. Ampak vsakič si načrt poti izdelam že pozimi, določim, po kateri trasi bom šel, ker če vse skupaj prepustim naključju, samo izgubljam čas. Kolesarim en teden, pri načrtovanju pa sem vedno pozoren na to, da je dnevni cilj v mestu, kjer je možnost prenočitve. Tam grem potem v prvi hotel, ki ima prosto posteljo, vnaprej pa nikoli ne rezerviram,« nam je opisal načrt.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Prvi majski ponedeljek
Tradicionalno pot začne na prvi ponedeljek v maju, razen v primeru slabega vremena. Letos je do končnega cilja, Velike Polane, prevozil 1042 kilometrov v sedmih dneh. Kolesaril je skozi Švico, Nemčijo, Avstrijo, prečkal mejo blizu Dravograda in nato nadaljeval pot v Prekmurje. Nekaj dni je ostal v naši regiji, se srečal s sorodniki, stike ohranja tudi z nekdanjimi sošolci, potem pa se odpravil do Selc na Hrvaškem. S kolesom, seveda. Tam je malo uredil okoli hiše, ki jo imajo in v kateri preživljajo poletja, nato pa se vrnil domov. Ob našem srečanju je dejal, da je načrt tak, da se bo iz Selc odpravil proti Ribnici, Postojni, Divači, Novi Gorici, nato pa proti Vidmu, po Italiji, Avstriji do Basla.
S kolesom je Jožef Tompa doslej naredil več kot sto tisoč kilometrov, vse dolge poti pa vedno prekolesari sam. Žena se nikoli ni odpravila z njim, niti z avtomobilom ne. »Če sta dva, je potrebnega več prilagajanja.« Sam pa ima svojo rutino in te se drži. V mestih, kjer prespi, ima zajtrk in večerjo, med dnevom pa ne jé. Njegovi obroki pred in po kolesarjenju so zdravi, predvsem pa lahki. Dejal je, da zjutraj največkrat poseže po kakšnem namazu, nemastnem siru in zelenjavi, zvečer v hotelski restavraciji po lahki večerji. »Človek ima več moči, če je lačen,« je prepričan in doda, da je med potjo najpomembnejša tekočina. Vsak dan spije med pet in šest litrov tekočine, pretežno vode, ki jih dodaja vitamine.
Pod pasom ročne ure med kolesarskimi podvigi nosi manjšo gobico. Tisto za pomivanje posode. »Med vožnjo jo potegnem ven, stisnem in če kaj teče iz nje, potem moram spiti vsaj pol litra tekočine. Na ta način preverim dehidracijo,« nam pojasni. Pije toplo vodo, najraje takšno z okoli 37 stopinjami Celzija, tako kot jih ima naše telo. »Pijem pa med vožnjo, ne ustavljam se in ne izgubljam časa,« še zatrdi.
Tudi po operaciji
Tompa je pri 83 letih v boljši kondiciji kot marsikateri mlajši človek. V zadnjih letih jo vzdržuje z vrtenjem pedalov, vsak dan prevozi najmanj 50 kilometrov. Ustavila ga ni niti operacija, ima obvod. »Le eno leto zaradi posega nisem šel od Švice do Slovenije, zdaj pa me to čisto nič ne ovira. Kardiolog in kirurg, ki me je operiral, sta mi svetovala, naj delam vse tako kot pred posegom. Le zdravila jemljem za preventivo.« Ni pa pomembna samo fizična pripravljenost, ampak tudi psihična. Je mnenja, da je treba iti na pot pozitivno naravnan. »Vedno morate biti na točki, da vam je vse lepo, tako gre lažje,« tako Tompa. V smehu še pristavi, da se počuti, kot da je v cvetu mladosti.
Velikega pomena je tudi kakovostno prevozno sredstvo. S kolesom, s katerim se je pripeljal iz Švice, je opravil 19 tisoč kilometrov, s prejšnjim skupno 57 tisoč. Neprijetnih izkušenj v vseh teh letih med vožnjo ni imel, tudi guma mu je počila le dvakrat, in še to v istem dnevu. »Klical sem serviserja in svetoval mi je, naj napolnim zračnici tako, da bosta trdi kot kamen. Malo težje je potem voziti, ampak trda zračnica zdrobi vse delce, ki so na cesti, in ti je ne predrejo. Sicer pa imam s sabo vedno opremo za manjša popravila.« Njegovo kolo je opremljeno z dvema torbama ter švicarsko zastavico. Med kolesarjenjem vedno doživi kaj novega, skozi leta opaža tudi povečanje kolesarjev na cestah. Spomni se, kako je z drugimi ljudmi na poti pri Velikem Kleku (Grossglockner) pomagal motoristu, ki je zdrsel z vozišča. V Italiji pa je enkrat ostal brez vode in znašel se je tako, da si je tekočino zagotovil s topečim se snegom.
Za nas je že napovedal, da bo prihodnje leto spet prišel s kolesom v Prekmurje. Če pa ne bo več mogel kolesariti, si bo kupil tomosa in šel z njim. Kaj pa električno kolo? »Ne, s tem pa nikakor ne bom vozil. Elektrika je za svetlobo in za stroje v tovarni, ne za kolo,« nam je jasno odgovoril. V povprečju je letos vozil okoli 20 kilometrov na uro, najhitreje, po klancu navzdol, pa je »letel« z 72 kilometri na uro.
Jožefa Tompo spremlja še ena zanimivost. Vsakič, ko iz Švice pride v Slovenijo, gre do fotografskega studia in da razviti fotografije, ki so narejene na poti in dokazujejo, kje vse je bil. Zlaga jih v album, v katerem so tudi hudomušne razglednice iz krajev, skozi katere se je peljal. Ko nam je kazal fotografije, je napolnil že skoraj štiri majhne albume, vse skupaj, pravi, jih ima nedvomno 200. Ni pa le ljubitelj enoslednih prevoznih sredstev, ampak tudi prestižnih avtomobilov. Rad ima cadillace, ima že desetega, nam še zaupa. Najnovejša pridobitev je čakala, da se vrne v Švico in da prvič sede za njegov volan. Verjamemo, da mu je tudi zaradi tega pričakovanja poganjanje pedalov šlo lažje od nog.