Družba RWA Slovenija, ki je med svojimi uporabniki bolj prepoznavna po blagovni znamki Agrosaat, je na slovenskem trgu prisotna že 26 let. Gre za hčerinsko družbo avstrijskega podjetja RWA, ta pa z nemškim koncernom BayWa tvori največji zadružni sistem v Evropi. RWA kot zadružno podjetje je v lasti avstrijskih kmetov, skupina pa deluje v osmih državah. V družbi se ukvarjajo pretežno s semenarstvom, pa tudi z odkupom pridelkov. Po besedah vodje pomurske enote družbe Štefana Kranjca so v Sloveniji glede na obseg kmetijskih površin, na katerih so posejana njihova semena, največji igralec na tem področju. To pripisuje tudi pestrosti njihove prodajne ponudbe. Kot pravi Kranjec, je njihova koruza v Sloveniji že standardno posejana na okoli 65 tisoč hektarjih, na ravno tolikšnih površinah tudi strna žita (pšenica, ječmen in tritikala), sledijo buče, krompir in oljna ogrščica.
Dobiček ostane v Sloveniji
Kot pojasnjuje Kranjec, v družbi ves ustvarjen dobiček porabijo za nove investicije, kljub temu da so v tuji lasti, saj ima lastnik razumevanje za takšno poslovno politiko. Pred kratkim so v soboški Severni obrtno-industrijski coni (SOIC) odprli nov skladiščno-pakirni center, osrednje skladišče podjetja RWA Slovenija za distribucijo semen in gnojil po celotni državi. Sedež družbe je sicer na Lavrici v Občini Škofljica. Pred gradnjo omenjenega skladišča je pomurska enota podjetja delovala v Puconcih, a so jim tamkajšnje skladiščne zmogljivosti postale premajhne. »Ponudila se je priložnost, da tisto nepremičnino prodamo in se preselimo v SOIC,« pravi Kranjec. Novo skladišče se razprostira na dva tisoč kvadratnih metrih površine. Vrednost investicije je bila 1,2 milijona evrov. V Sloveniji družba zaposluje 22 ljudi, od tega osem v Murski Soboti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S ponedeljkom delna zapora te ulice
Pričeli bodo s sanacijskimi deli na kanalizacijskem kolektorju.
Sodelujejo s številnimi domačimi partnerji
Njihovi poglavitni kupci so trgovci, zadruge, kmetje in večja kmetijska posestva, torej vsi, ki se v Sloveniji tako ali drugače ukvarjajo s kmetijstvom. Do končnih kupcev izdelke posredujejo prek veleprodajne mreže. Med večjimi partnerji so tudi Panvita, Kmetijska zadruga Radgona in SKZ Ljutomer -Križevci.
Poleg novega objekta v Murski Soboti so tudi v centru na Hodošu razširili kapacitete za skladiščenje semen, dodelavo pridelkov in skladiščenje odkupljene soje. Družba namreč od pridelovalcev odkupi kar 75 odstotkov soje, pridelane v Sloveniji. »V tem smo našli tržno nišo, saj je soje v Sloveniji malo in nihče drug se ni želel s tem ukvarjati, saj se večina odkupovalcev bolj zanima za koruzo.«
Del semen, ki jih tržijo, uvozijo iz različnih držav, preostanek pridelajo kooperanti v Sloveniji. Ta del zajema organizirano semensko proizvodnjo na 700 hektarjih. Največji partnerji pri pridelavi semen so Panvita, Kmetijstvo Črnci, KZ Radgona in nekateri večji kmetje. »Tako smo med večjimi semenarskimi podjetji eno redkih, ki od partnerjev tudi odkupuje. Torej ne gre samo za enostranski posel, kjer bi bili mi samo v vlogi prodajalca, temveč želimo zagotoviti tudi slovensko proizvodnjo semen za potrebe slovenskega kmetijstva in za izvoz. To je neka dodana vrednost, saj s tem tudi našim kooperantom damo možnost, da nekaj zaslužijo,« poudarja Kranjec. Približno tretjino semen izvozijo, največ v Avstrijo in Nemčijo, tretjino pa prodajo v Pomurju.
Poleg novega objekta v Murski Soboti so tudi v centru na Hodošu razširili kapacitete za skladiščenje semen, dodelavo pridelkov in skladiščenje odkupljene soje. Družba namreč od pridelovalcev odkupi kar 75 odstotkov soje, pridelane v Sloveniji.
Kmetje želijo tudi strokovno podporo
Kontrolo kakovosti semen opravljajo neodvisni pristojni organi, v Sloveniji Kmetijski inštitut Slovenije. »Strokovnjaki pregledajo posevke na njivi. Po potrditvi pridelek odpeljemo v skladišče na Hodošu na obdelavo in vzorčenje, pri čemer se ugotavlja, ali so prisotne kakšne primesi. Če izdelek ustreza zahtevanim standardom, se zanj izda deklaracija in lahko gre v promet.« Nekatere sorte so med kmeti že tradicionalno bolj priljubljene. To sta pri pšenici alixan in izalco. Pri ječmenu sandra, ki ima v Sloveniji čez 50-odstotni tržni delež, pri krompirju pa marabel. »Danes že tudi večina potrošnikov ve, kaj je marabel.« Pri bučah je najbolj priljubljena sorta gleisdorfer, tudi sicer imajo pri bučah 90-odstotni tržni delež, predvsem zato, ker je v lasti skupine tudi obrat Saatzuht Gleisdorf. »Devetdeset odstotkov vsega bučnega semena, ki je v prometu v Evropi, izhaja iz tega obrata,« doda Kranjec. Kmetom je ob izbiri vrste semena najpomembneje, kolikšen pridelek si lahko obetajo z njim, kakovost pridelka in odpornost rastline proti boleznim. »Kmetje se odločajo tudi na podlagi strokovne podpore, ki jo zagotavljamo posamezni ponudniki semen.«
V načrtu še mešalnica gnojil
V podjetju že načrtujejo naslednjo širitev v prihodnjih letih. V Murski Soboti bodo postavili mešalnico gnojil, s katero bi med drugim kmetom zmanjšali stroške nabave potrebnih surovin in jim zagotovili takšno gnojilo, kot ga potrebujejo. Kranjec pojasni, da so gnojila sprva prodajali samo v 25-kilogramskih vrečah, danes pa jih že polovico prodajo v tako imenovanih big bagih (500–600 kilogramov). V načrtovani mešalnici gnojil bodo različna gnojila shranjena v silosih, kmetu pa bodo lahko zagotovili natanko takšno kombinacijo gnojil, kot je zanj najustreznejša. To mu bodo lahko nato zapakirali v big bag ali pa nasipali na trosilnik. V tujini so tovrstne mešalnice že redno v uporabi.
So tudi pomemben igralec na področju odkupa merkantilnih žit, ki jih nato prodajo delno domačim mlinarjem, nekaj pa tudi v tujino, največ v Italijo in Avstrijo.
Konstantno rast povpraševanja opažajo tudi pri njihovi ponudbi semen na področju povrtninarstva, predvsem za profesionalne pridelovalce, medtem ko pri hobi programu opažajo celo upad, saj so, kot pove Kranjec, danes že vsi navajeni kupiti sadiko, ne pa semen.
Struktura kultur, ki jih pridelujejo v Pomurju, se v zadnjih 25 letih ni spremenila, kar je po besedah Kranjca povezano tudi s subvencijami v kmetijstvu. »Gre za že uveljavljen kolobar, ki ga sestavljajo približno četrtina koruze in tretjina žit, preostanek pa alternative – buče, soja ali kaj podobnega. Je pa res, da ko sem pred 21 leti prišel v podjetje, smo imeli v Sloveniji 200 tisoč hektarjev obdelovalne zemlje. Danes je imamo samo še 175 tisoč hektarjev. Razliko smo izgubili tudi z gradnjo avtocest, železnic in trgovskih središč.«