Gubiča je zaradi plačila 1,2 milijona evrov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (od junija 2013) tožil stečajni upravitelj Agroservisa Tadej Vodičar, češ da ni ustrezno skrbel za premoženje in posle tožeče stranke. Vodičar je zaradi domnevnega oškodovanja družbe vložil več tožb zoper nekdanje odgovorne osebe v Agroservisu, ki temeljijo na podobnem ozadju kot tožba zoper Gubiča, zato je odločitev višjega sodišča lahko neki kazalec izida še drugih pravd.
Gubič je bil direktor Agroservisa in lastniško povezanih družb (A Servis, Avto Cit, Vrtnarija Sum Sobota in Avto Ares) od 8. novembra 2010 do 8. julija 2013, ko ga je brez krivdnih razlogov razrešil nadzorni svet. Direktorski položaj je prevzel dotedanji prokurist in lastnik Agroservisa Borivoj Lalović. Gubiča so torej odslovili z direktorskega položaja kmalu po tistem, ko je 28. junija 2013 vložil predlog za prisilno poravnavo tako za Agroservis kot za lastniško povezane družbe, razen za družbo Avto Ares. Na zatožni klopi se je znašel zaradi spornih cesijskih pogodb oziroma pogodb o odstopu terjatev Agroservisa v višini toženega zneska, ki pa jih sam ni podpisal. Konec maja in v začetku junija 2013 jih je podpisal Lalović, ta pa je na zaslišanju tudi izjavil, da Gubiča s tem ni seznanil, ker da se mu to ni zdelo potrebno, saj je bil sam stoodstotni lastnik družbe.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dokumentarni film Nonina štorja pomemben za ohranitev primorske zgodbe v Benici
Skozi pripovedi prebivalcev gledalci spoznavajo zgodovinska dejstva. Prinesli slovenski jezik in postavili prvo slovensko šolo v tem delu Prekmurja.
Po naših informacijah se sporne cesijske pogodbe nanašajo na posel nakupa nekdanje vrtnarije. Ta se je odvil med Agroservisom, finančno družbo MI-SOB in družbo Fakt. Agroservis je dajal posojila družbi MI-SOB (ta je nekaj časa tudi lastniško obvladovala Agroservis), MI-SOB pa je potem denar posojal naprej družbi Fakt. Agroservis in MI-SOB sta v stečaju, družba Fakt pa v likvidaciji.
Ob tem je vendar treba spomniti, da finančne težave Agroservisa, ki so privedle do prisilne poravnave, niso izvirale iz poslovanja, saj je podjetje tekoče poslovalo uspešno in tudi ustvarjalo dobiček, ampak iz zgrešenih finančnih in nepremičninskih poslov v povezavi z odmevnimi tajkunskimi zgodbami, v katere se je zapletel Lalović. Kljub uspešnemu poslovanju je bil marca 2014 za Agroservis objavljen stečaj. Formalno ga je izsilil upnik, ki je izterjeval zgolj devet tisoč evrov, toda bolj verjetno je, da so za tem stale banke upnice, ki so potem na DUTB (Družbo za upravljanje terjatev bank) prenesle 6,5 milijona evrov terjatev do Agroservisa. To posredno potrjujeta zdaj uspešna prodaja nepremičnin Agroservisa v stečajnem postopku in ustvarjena stečajna masa v višini 5,8 milijona evrov, s katero so se banke kot ločitvene upnice dobro poplačale, »tihe« prodaje nekaterih nepremičnin po ugodnih cenah pa so koristile še komu.Pred nekaj dnevi se je končal osebni stečaj Lalovića. Upniki so prijavili za 2,8 milijona evrov terjatev, a se je za njihovo poplačilo zbralo manj kot 13 tisoč evrov.
