Trubar se je najprej šolal na Reki, nato v Salzburgu, od tam je odšel v Trst pod mentorstvo rimskokatoliškega škofa Pietra Bonoma, ki ga je napotil še na študij na Dunaj. Ker je veliko potoval, je po Erniševih besedah pridobil izjemno širino, imel je tudi izkušnje s katoliško smetano tistega časa. Marsikaj, kar je videl v Rimskokatoliški cerkvi, mu ni bilo všeč in prepričan je bil, da se mora cerkev spremeniti.
Tudi nemški teolog in začetnik reformacije Martin Luther si je, kot poudarja Erniša, sprva predvsem prizadeval za reformo Rimskokatoliške cerkve in ne za ustanovitev svoje cerkve. Trubarja, kot tudi druge reformatorje, je motil izjemno močan vpliv Rimskokatoliške cerkve v družbi. Trubar, ki je bil sam globoko veren človek, je poudarjal, da morajo ljudje začeti verjeti in ne verovati, da se morajo osredotočiti na lastno vero, manj pozornosti pa posvečati zunanjim oblikam njenega izražanja.
Na ta vidik se po Erniševih besedah navezuje tudi miselnost o svobodni volji krščanskega človeka, ki je bila Trubarju zelo blizu. Vsak posameznik se mora oziroma je naprošen, da se ukvarja s svojo vero in se s tem tudi osvobaja oklepov, ki jih je predpisovala takratna Rimskokatoliška cerkev.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Trubar je bil na enaki valovni dolžini z Luthrom tudi glede revolucionarne ideje, da mora vsak človek prisluhniti božji besedi v svojem maternem jeziku. Zato je napisal Katekizem in Abecednik in se lotil prevajanja Svetega pisma.
"V 17 letih je dobro spoznal Rimskokatoliško cerkev in ko se je v Evropi pojavila reformacija, ki se je vračala k Svetemu pismu, se je odločil za ta korak. Pri tem je pomembno, da ni bil nek prišlek od zunaj, ampak je izhajal iz lastnih izkušenj," je poudaril Erniša.
Vsak človek mora imeti možnost prisluhniti božji besedi v maternem jeziku
Trubarja je pri pisanju in prevajanju predvsem gnala misel, da bi ljudje lahko brali Božjo besedo v svojem maternem jeziku in da bi lahko rasli v svoji veri. Da bi razumeli, kaj Bog od njih želi in kaj jim ponuja.
Trubar je na lastni koži spoznal, da gredo tisti, ki znajo brati in pisati, lažje skozi življenje. A ne glede na to je bilo, kot poudarja Erniša, njegovo glavno vodilo oznanjevanje in usmerjanje vsakega posameznika k zveličanju. Pri tem se je naslonil na luteransko teologijo. Nekdaj je sicer obstajal dvom, ali je bil Trubar reformirane ali luteranske vere, a zadnje raziskave kažejo, da je sprejel luteransko teologijo in da je pri vseh temeljnih vprašanjih upošteval Luthrov nauk.
In vse to je bilo namenjeno slovenskim rojakom, poudarja Erniše in dodaja: "Ni se spuščal v pisanje in razprave v tujem jeziku, ni mu šlo za to, da bi ustvaril izvirno teologijo, temveč se je posvetil misionarjenju med svojimi rojaki, da bi prišli do spoznanja prave vere."
Po Erniševem prepričanju je Trubar za Slovence naredil to, kar je Luther naredil za Nemce. Trubar ob tem ni želel ustvariti nove teologije, ampak je želel Luthrovo teologijo spremeniti v slovensko. Tako je nastala cerkev slovenskega jezika, kar je za tako maloštevilen narod izjemen dosežek. Slovenci so 13. narod po vrsti, ki je prevod Svetega pisma, nekateri bistveno številčnejši narodi so ga dobili pozneje.
"Trubar je opravil izjemno delo za slovenski jezik in za slovenskega človeka, predvsem v skrbi za njegovo dušo. Bil je veren človek in vera mu je bila vodilo pri njegovem delu," je poudaril Erniša.
Trubarjevo sporočilo po Erniševem prepričanju tudi po 500 letih ostaja enako
Erniša kot luteran v Trubarju danes predvsem vidi človeka, zvestega svojemu narodu in veri. "Zvestoba je bila pri Trubarju zelo visoko na lestvici vrednot," poudarja. Trubar si je po njegovih besedah prizadeval, da bi ljudem posredoval versko resnico in jih spodbudil misliti z lastno glavo. Želel je, da spoznajo, kaj uči Sveto pismo. To pa uči o etičnih standardih, ki so postavljeni zelo visoko in etičnost je bila tudi pri Trubarju zelo močna.
Trubarjevo sporočilo po Erniševem prepričanju tudi po 500 letih ostaja enako. Tudi tedaj je šlo, tako kot danes, za boj za svobodo. "Človek je svobodno bitje in vsi ljudje so enako vredni in enako pomembni in to je treba poudariti tudi v današnji družbi," je prepričan Erniša. "Da cenimo eden drugega, je izjemnega pomena. Seveda z odgovornostjo do sebe in do drugih, tudi do narave oziroma, kot bi rekli v krščanski terminologiji, do celotnega stvarstva," dodaja.
Trubar nas po Erniševih besedah uči, naj si skozi odgovorna dejanja prizadevamo za svobodo, spoštovanje in sodelovanje. Zelo pomemben pa je tudi močan čut za pravičnost, ki ga je imel Trubar in je lasten luteranski teologiji. Kot je še povedal, so reformatorji opozarjali na napake in pomanjkljivosti Cerkve. Sprva so želeli biti konstruktivno kritični, a se je končalo z izključitvijo, označili so jih za heretike. Tudi danes moramo biti kritični do tistega, kar ni prav, in pohvaliti, kar je prav. In ravno ta pravičnost, solidarnost in konstruktivna kritičnost so sporočila, ki bi jih morala prepoznati današnja družba. "Seveda pa ne moremo mimo medsebojne ljubezni, ki vse skupaj povezuje," je sklenil Erniša, ki vodi tržaško evangeličansko-luteransko skupnost.