Učbenik je napisal, ker meni, da je s splošnega vidika izobraževanja nujnopotrebno, da se izda slovenski učbenik, in da tako pri učenju tega inštrumenta nebomo odvisni samo od tujega gradiva in literature, je povedal ob predstavitviAndi Sobočan. »Cimbale so resnično čaroben inštrument in imajo pomirjujočzvok. Pri izobraževanju sem pogrešal gradiva, ki bi omogočala, da se nasistematičen način pridobi potrebno znanje za igranje cimbal. Iz lastnih izkušenjvidim, da med ljudmi narašča zanimanje tudi za ta inštrument. Pomanjkanjeučbenika v materinem jeziku torej lahko pomeni resno oviro za učenje,« je povedal avtor. Meddrugim se je za izdajo učbenika odločil tudi zato, da učenci ne bi bili prikrajšani ali zapostavljeni, torej da se lahko med samim učenjem naučijo tudi domačepesmi ali viže. Kot je zapisal znani madžarski skladatelj Zoltan Kodaly:»Vsakemu je najbližja tista glasba, na katero se je njegovo uho navadilo vzgodnjem otroštvu.«, pravi Sobočan.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na pomurski avtocesti tovornjak prebil varnostno ograjo
Zaprta sta prehitevalna pasa, nastajajo zastoji.
Na predstavitvi učbenika v beltinskem gradu sta nastopili glasbeni skupini, v katerima igra Andi Sobočan. To sta Marko banda
in Prašnati. Zaplesala je folklorna skupna KUD Beltinci, ki jo skupaj z drugimiglasbeniki spremlja ob nastopih. Na cimbale pa so zaigrali tudi njegovi nekdanjiin sedanji učenci. Andrej poučuje igranje cimbal na Glasbeni šoli Beltinci, predtem pa je poučeval v sodelovanju z lendavsko izpostavo Javnega sklada za kulturne dejavnosti in samostojno. Ssvojimi nastopi je populariziral ta inštrument, tako da je zanj navdušiltudi precej mladih.
Skladatelj Slavko Šuklar je v uvodu v knjigo poudaril, da za zdaj edini učbenik zaučenje cimbal v Sloveniji, ki ga je v zelo praktični obliki pripravil Andi Sobočan,vsakakor predstavlja zelo koristen segment v izobraževalnem procesu bodočih cimbalistov amaterjev: »Sobočan s svojim praktičnim in enostavnim jezikom(kakšen je tudi sam) stopnjuje problematiko instrumenta, ki je v postopnemobvladovanju tehnično zahteven in se v svoji melodiki naslanja na znane ljudskeikone. To je vsakakor »patent«, ki bo pri učencih vzbudil zanimanje za čimkrajšo pot za pridobitev rezultatov.« Tudi s sistematičnim sprehajanjem skozipaleto lestvic, s pojasnjevanjem osnovne glasbene terminologije omenjeniučbenik doprinaša k izobraževanju bodočih cimbalistov začetnikov.
Med pogovorom z Boštjanom Rousom na predstavitvi knjige, se je AndiSobočan spominjal časov, ko je kot majhen otrok poslušal nanje igrati MiškoBaranjo, ki je potem postal njegov učitelj, ko je bil star devet let: »Takrat so bili med mladimi bolj popularni zvoki bobnov, kitare in harmonike, jaz pa semimel rajši melanholičen zvok cimbal. Potem, ko je Miška umrl, so me drugi članiBeltinške bande povabili k sodelovanju. Takrat je Beltinška banda velikonastopala z Vladom Kreslinom.« Kmalu so ustanovili v Beltincih skupinomladih glasbenikov Marko banda, v kateri nastopa do danes. Nastopali so povseh celinah razen v Afriki in publiko navduševali s prekmursko ljudsko glasboin priredbami znanih skladb. Njegova prva učenca sta bila Anja Sraka in Dani Kolarič, ki ju je učil doma. Ker je že precej ljubiteljev glasbenaučil igrati cimbale, ga ne skrbi, da ne bi imel naslednike pri tem: »Nisem pa šenašel nikogar, ki bi nadaljeval s poučevanjem igranja tega inštrumenta. Rad binašel vsaj enega ali dva.«
