Anita Pertoci je diplomirana psihosocialna svetovalka, specializantka kognitivne vedenjske terapije za delo z otroki in mladostniki, certificirana strokovnjakinja za terapijo s pomočjo živali in mentorica čuječega slikanja, ki od lani izvaja prav posebne kreativne delavnice za otroke pod imenom Anifajn art. A njena poklicna pot se je začela v povsem drugih vodah. Delati je začela kot modna oblikovalka v Muri, ko pa je ta šla v stečaj, je šla za nekaj časa delat v tujino. Po vrnitvi v domovino je najprej začela ilustrirati, ob ilustriranju sedmih otroških knjig je po naročilu ustvarjala tudi ilustracije posameznikov v stilu risanih junakov.
Uresničuje predlog staršev
»To je bil tudi povod, da mi je prijateljica predlagala, naj izvedem kreativni tabor za otroke, in bila sem takoj za,« pripoveduje Pertocijeva, ki se je v tem času začela spogledovati še s psihologijo in psihoterapijo. Leta 2017 je začela obiskavati dvoletni specialistični program za strokovnjaka terapij in aktivnosti s pomočjo živali v sklopu organizacije Tiere als Therapie na dunajski veterinarski fakulteti. Tam se je navdušila za delo na področju psihologije in psihoterapije. V sklopu prakse, ki jo je izvajala z otroki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, je ugotovila, da ji manjka še nekaj znanja s področja psihosocialne pomoči. Našla je fakulteto za uporabne in družbene študije v Novi Gorici in program psihosocialna pomoč, kjer je najprej diplomirala, sedaj pa obiskuje magistrski študij.
Znanje psihologije je tako združila z vsemi svojimi področji zanimanja na že omenjenem kreativnem taboru za otroke. Ta je prvič potekal lani v beltinskem gradu in odziv otrok je bil zelo dober. »Tam sem začela prakticirati terapijo s pomočjo umetnosti, ob slikanju in ustvarjanju smo izvajali še jogo, meditirali, spoznali zvok gongov … Šlo je za umirjanje otrok oziroma za to, da v sebi najdejo navdih za kreativno izražanje, ne da bi bili zmedeni, ob tem pa so se še zabavali,« pravi Pertocijeva.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Po uspešnem taboru (tega bodo v dveh terminih, konec junija in konec julija, izvedli tudi letos) so ji starši otrok predlagali, da bi take delavnice imeli tudi med letom. Poslušala jih je in tako sedaj v prostorih Društva kreativne mladine v Murski Soboti vsak četrtek poteka kreativno ustvarjanje za otroke. »Poleg slikanja se veliko pogovarjamo o različnih temah in izvajamo čuječnost. Prav ta pripelje do umiritve in tega, da otroci ne rišejo kar nekaj, ampak tisto, kar dejansko vidijo skozi vodeno meditacijo. Seveda so te predstave pogojene z raznimi zunanjimi dejavniki, ampak o njih vseeno razmislijo v nekem umirjenem stanju brez pritiska,« razloži.
Da dobijo informacije o sebi
Pri t. i. art terapiji sodelujejo um, telo in duša. Ko nekaj narišemo, ni nujno, da se zavedamo, kaj smo narisali v pomenskem smislu, ampak vlečemo podobe iz podzavesti. »Velikokrat se zgodi, da kakšen od otrok nekaj nariše, ko pa ga vprašam, kaj to predstavlja, mora razmisliti. Potem začne raziskovati, se poglobi vase in na ta način lahko pride do raznih ugotovitev.« Otrokom ustvarjanje velikokrat popestri z izzivi, včasih jim kaj odvzame, drugič kaj doda … »Včasih recimo sredi slikanja zamenjajo mesta in nadaljujejo s slikanjem slike drugega, včasih jim tudi povem, naj sliko uničijo … Gre za to, da v varnem okolju preizkušajo, kako se odzvati na nepredvidljive stvari v življenju, in da vidijo, da vse stvari lahko popravijo sami oziroma se te popravijo same od sebe.« V prihodnosti želi podobne delavnice organizirati še za odrasle.
Art terapija je sicer del klinične psihologije. »To, kar počnem jaz, pa je 'art kot terapija', torej ustvarjanje kot terapija – se pravi likovno ustvarjanje uporabljam za namen terapije, a ne diagnosticiram. Uporabljam jo za to, da posameznik dobi informacije o sebi. Otroci s to terapijo dobijo veliko koristnega za življenje – daš jim orodja, da se bodo znali kasneje kot odrasli spopasti s težavami.« Pri odraslih lahko s terapijo naredimo še več, ker so se že sposobni zazreti vase. Če bi art terapijo izvajali z ljudmi, ki imajo razne možganske poškodbe, pove Pertocijeva, bi poskrbeli, da njihove bolezni ne bi napredovale ali bi se njihovo stanje sčasoma lahko tudi izboljšalo, ker delajo pri tem vsa čutila.
Le v živi interakciji
Za čuječnost, ki jo vključuje v kreativne delavnice, je znanstveno dokazano, da če jo izvajaš, se ti fizično spremenijo možgani, nastanejo nove povezave med nevroni, ki ti lahko spremenijo način razmišljanja, dojemanja sveta. Kar privede do tega, da nam gre v življenju na boljše. »Čuječnost uči, da stvari, ki se nam zgodijo, ne moremo spremeniti, ampak jih moramo sprejeti. Zagovarja tudi bivanje tukaj in zdaj. Največ težav nam namreč povzročajo skrbi, te pa so ali v preteklosti ali v prihodnosti, malo ljudi pa zna živeti v sedanjosti,« pravi Pertocijeva, ki doda, da je treba čuječnost pri otrocih dozirati po kapljicah, da se navadijo. »Gre za to, da se malo 'preskenirajo', da ugotovijo, kako se počutijo, kakšne občutke doživljajo. Če kateri omeni težave, se o tem pogovorimo in mu ponudimo oporo. Življenje je pač sestavljeno tudi iz slabih trenutkov. Vsaka naša misel ali dogodek namreč pride in gre, na nobenega se ni dobro navezati.«
Od današnjih mladih bi se lahko marsičesa naučili, pravi Pertocijeva, imajo pa težave s socializacijo. »Tukaj se kaže prekomerna uporaba elektronskih naprav oziroma se bo še pokazala kasneje v življenju, ko bodo morali vzpostavljati odnose. Dejstvo je, da je sploh takrat, ko zaidemo v težave, prva in najpomembnejša naša socialna mreža. Ker imajo današnji mladi to mrežo le na ekranih, potrebujejo več pristne osebne podpore. To govorim le na splošno, gotovo obstaja veliko izjem. Sicer so zelo samozavestni in točno vedo, kaj in koliko lahko npr. delodajalcu dajo, manjka pa jim ta socializacija – torej primerno odzivanje v odnosih, empatija, regulacija lastnih čustev … Teh orodij se da naučiti le v živi interakciji z drugimi. Odnosi so najzahtevnejša stvar, ki jo je treba obvladovati, in res jim bo težko brez teh izkušenj,« še pove Anita Pertoci.