Anton Kerec: Ni samo naj skrbnik gozda

Anton Kerec je upokojeni kmetijski delavec in kmet v Vidoncih. Kerecova kmetija je bila povprečna prekmurska kmetija, ki v preteklosti ni zagotavljala preživetja vsem družinskim članom. Je pa bila samooskrbna, ob nekaj hektarjih njiv so imeli tudi 1,5 hektarja gozda. To je bil razlog, da se je Anton Kerec v svoji mladosti odpravil najprej za osem let na delo v sosednjo Avstrijo, v začetku osemdesetih pa se je zaposlil na Marofu – izpostavi KG Rakičan, kjer je delal do upokojitve.

Danes 61-letni Anton Kerec je izpostavil, da je bila zaposlitev nujna. Ne samo zaradi boljšega življenja, ampak tudi za »razvojne potrebe« lastne kmetije. Na sami kmetiji bi verjetno družina lahko preživela, vendar je njegova mladost sovpadala s prelomnimi časi v kmetijstvu. Kmetijska pridelava je postajala vse bolj intenzivna, kmetije je bilo potrebno opremiti z osnovno kmetijsko mehanizacijo. Gorička zemlja pa pri pridelavi konvencionalnih poljščin po pridelku zaostaja za zemljo v ravninskem delu. To je bil tudi čas, ko so se na Goričko vračale pozabljene dejavnosti – sadjarstvo. Tudi tu ni šlo več za tradicionalen pristop, ampak so se sadili intenzivni sadovnjaki.

Odnos do narave zapisan v genih

Zgodba zase v Antonovem življenju je gozd. Obdanost »grabe« z gozdom, v kateri leži kmetija in na kateri delata z ženo Cvetko, bi lahko bilo eno od poglavij. Anton pravi, da imajo Kerecovi poseben odnos do narave v genih. Že njegov oče je gojil poseben odnos do gozda. »Tistih 1,5 hektarja gozda, ki smo ga imeli, smo kot družina zgledno vzdrževali in ga obnavljali, če je bilo potrebno. Na gozd je treba gledati večplastno. Poleg drv za kurjavo je za nas, na Goričkem, bil izrednega pomena tudi gospodarski les za domače potrebe. Ne smemo pozabiti, da je nakup lesa npr. za ostrešje predstavljal velik strošek. Vzgoja in pristen odnos očeta do gozda sta imela name izreden vpliv. Tako je gozdarjenje postalo moj hobi, ki je z leti preraščal v del dejavnosti na kmetiji. Če smo na začetku bili usmerjeni v nakup kmetijskih zemljišč, sem se z leti preusmeril v kupovanje gozda. To ni šlo na silo. Kot sami veste, se je kmetovanje v našem koncu vse bolj opuščalo in ljudje so začeli zemljo in gozdove prodajati. Tako je naneslo, da se je en mejaš odločil za prodajo in sem gozd odkupil. Obseg gozda je začel rasti in pristali smo na sedmih hektarjih. Kot vse kaže, bomo v naslednjem letu prišli do želenih desetih hektarjev. Lahko rečem, da v gozdu nisem samo zaradi gospodarske koristi. Te je še najmanj, ampak je to moj način življenja. Od malih nog sem gobar, za tem sem pristal še pri lovcih. Edino ribičija, ki sem se ji zapisal že v zrelih letih, ni neposredno povezana z gozdom. Po drugi strani pa tudi tega ne morem povsem ločiti od gozda. Na obronkih gozda sem uredil dva manjša ribnika, ki ju koristi tudi divjad, predvsem zdaj v teh suhih poletjih,« se je razgovoril letošnji naj skrbnik gozda iz Pomurja.

Breskve opustila
Če se vrnemo na začetek, Kerečeva v preteklosti nista bila odvisna samo od rži, koruze in prodaje suhe krme na kmetiji. Kerečeva kmetija je bila dolga leta znana po pridelavi kakovostnih breskev. Zasajenih sta imela tisoč dvesto breskev. Zaradi nepredvidljivih spomladanskih vremenskih razmer v zadnjih nekaj letih sta breskve opustila. Poskusila sta se tudi v marelicah, ki pa je edina zgodba, ki se jima ni izšla. Problem je prevelika občutljivost sadik marelice na bolezni. Skoraj vse sadike jima je pobral rak. Kerečeva nam spet potrjujeta, da Goričko ni zgodba brez vizije, je pa problem, da so te posamezne vizije in izkušnje elementarne povezanosti z zemljo odrinjene na rob in jih redki zaznajo. Vsaj javna gozdarska služba oziroma gozdarji so dali priznanje eni od takih zgodb. To, da ima Kerec spoštljiv odnos do svojih korenin, dokazuje tudi zbirka orodja za spravilo in obdelavo lesa iz preteklosti.

Gozd kot posel

Velikega posla v tej zgodbi ni, nam je zagotovil Anton Kerec. Skoraj edini posel je spravilo trdega lesa za drva. Danes, ko premore celotno sodobno linijo opreme za podiranje in spravilo lesa, je bistveno lažje. Tudi v preteklosti z ženo Cvetko nista zavrgla nobene vejice, je pa bil to velik napor za Cvetko, ki je iz vejevja delala butare, ki sta jih poleti uporabljala predvsem za ogrevanje sanitarne vode. Zdaj, ko imajo stroj za sekance, uporabljata sekance. V obrazložitvi za priznanje so gozdarji zapisali, da je pripravljen pomagati drugim pri vzdrževanju gozda in spravilu lesa. Anton je pri tem poudaril, da na Goričkem še ohranjajo nekatere pozitivne vrednote iz preteklosti. Med temi je gotovo medsebojna pomoč. Ne toliko zaradi zaslužka kot ravno zaradi medsebojne pomoči opravlja gozdne storitve – sečnjo in spravila. Poudaril je, da ne gre za povsem zastonjsko delo in mu lastniki storitve vsaj delno plačajo. Bi pa bila čista neumnost, da bi celotna linija za spravilo stala na dvorišču, ljudje pa bi iskali izvajalce storitev na drugem koncu Prekmurja. Skratka, gre za vzajemen odnos, pri katerem imajo vsi nekaj koristi.

Najbolj na udaru kostanj

Gozdovi so v zadnjih letih pod močnim udarom vremenskih sprememb. »Na srečo so nas zaenkrat napadi podlubnikov obšli. No, en manjši napad na nekaj smrekah sem imel, očitno pa mi je s hitrim posekom in spravilom obolelih dreves uspelo zaustaviti širitev. Viharjev in žledu zaenkrat nismo občutili, zato nimamo problema z vzdrževanjem in obnovo gozda, ki poteka naravno. Sem se pa v enem delu odločil za zasaditev macesnov, kako se bo ali se je zasaditev obnesla, zdaj še ne morem povedati. Tudi z drugimi glivičnimi boleznimi, ki se širijo iz Evrope v naše konce, ni večjih težav. Najbolj izpostavljen ostaja še naprej kostanj. Tega napada bolezen, mlade sadike pa uničujejo jeleni. Očitno je v kostanjevih mladikah sok, ki »lepi« jelene nase. Kot lovec se zavedam škode, ki jo povzroča divjad. Toda kot lovec moram povedati tudi, da smo proti temu nemočni. Jeleni so se v začetku meseca zaradi rukanja odpravili v notranjost Madžarske in se bodo začeli vračati konec naslednjega meseca. Takrat pa smo lovci nemočni, saj zaradi prepovedi lova ne moremo ukrepati. Zdaj, ko bi jih lahko »redčili«, pa jih ni pri nas,« nam je povedal Anton.

Zanimiv je tudi pogled Antona in Cvetke na pobiranje in uživanje gozdnih sadežev. Sta ena redkih, ki nista občutljiva, če naletita na nabiralce gob v gozdu. Ju pa jezijo neodgovorni obiskovalci gozdov, ki ob obisku gozda za sabo puščajo vse mogoče. Ne moreta razumeti, da obiskovalci gozda brez vsake odgovornosti odmetavajo pločevinke in plastične vrečke. Po drugi strani pa tudi ne tistih, ki kar iz avtomobila odmetavajo v gozd odpadne gume ali klavniške odpadke, pa tudi druge večje kosovne odpadke, in to kljub temu, da imajo v bližini urejeno zbirališče odpadkov.