Anton Kos ali Tonček, kot ga je poznala večina, se je rodil 15. maja leta 1941 v kraju Baška Voda, blizu bolj znane Makarske v Dalmaciji. Tam je njegov oče Jože Kos iz Prekmurja služil vojsko v mornarici, spoznal Dinko Bilić in se poročil z njo. Mlada družina Kos – Tonček je bil edinec – se je marca 1947 preselila v Mursko Soboto.
Tončkova hčerka Renata Kos Berlak se spominja, da ji je oče pripovedoval, kako težak je bil vojni čas, v katerem se je rodil. »Govoril je o tem, kako so veliko časa preživeli v bunkerjih in da je babica prodala poročni prstan za kilogram moke. Po koncu vojne so se preselili v Prekmurje, s čimer se je moja babica Dinka sicer strinjala in se je tukaj dobro vživela, a mislim, da je njeno srce ostalo v Dalmaciji. Spomnim se tudi zgodbe o tem, kako je bilo, ko je ati prvič videl sneg,« se zasmeje Renata. Svojo mamo je namreč vprašal, kaj je to za belega prahu. Nikoli prej ni videl snega.
Izjemna ljubezen do športa
Ko je Tonček obiskoval osnovno šolo v Murski Soboti, so nekaj časa živeli tudi v prostorih soboškega župnišča. »Kar je bilo nenavadno, saj sta bila dedi in babica komunista. A odlično so se razumeli s takratnimi cerkvenimi ljudmi. Tedanji soboški kaplan, kasnejši škof Jožef Smej, je bil atijev dobri prijatelj. O njem je vedno pripovedoval kot o mentorju, učitelju za življenje,« pove Renata. V srednji šoli, ko je bil star šestnajst let, je Anton Kos izgubil vid. Postati je želel mesar, a je nekaj mesecev pred koncem vajeništva oslepel. Delal je v hladilnici, velike in nenadne temperaturne spremembe pa so bile krive, da mu je na obeh očeh odstopila mrežnica. »Ati je rad povedal, da ga starša zaradi slepote nista pustila na treninge juda, zato ga je na skrivaj spuščal škof Smej (smeh).«
Anton Tonček Kos je dobitnik številnih priznanj, med drugim mu je Tito podelil medaljo zaslug za narod, v obdobju Jugoslavije je dobil tudi red dela s srebrno zvezdo SFRJ. V judu je prejel plakete Jugoslavije in številnih evropskih držav. Posebno priznanje je prejel od Antona Gessinga, ki je bil leta 1964 svetovni prvak v absolutni kategoriji juda. Prejel je tudi vse tri Bloudkove znake in nato še Bloudkovo plaketo, je pa tudi prejemnik statue olimpijskega komiteja za svetovni rekord leta 2001.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Ljubezen do športa je Tončku privzgojil njegov oče Jože, ki je bil nogometaš. Z nogometom se je ukvarjal že v Baški Vodi, potem ko so se preselili, pa je branil za Muro. Pozneje je bil Jože Kos – klicali so ga Pubi – zvest in strasten Murin navijač in ni izpustil nobene tekme. Tudi Tonček je bil naklonjen vsem športom, judo pa je imel v njegovem srcu posebno mesto. To ljubezen je prenesel na oba svoja otroka, predvsem na sina Zorana, ki danes v Murski Soboti kot trener piše uspešno zgodbo juda. »Če sem čisto iskren, se prvega treninga juda pri svojih sedmih letih ne spomnim, gotovo pa me je peljal ati. Podaril mi je tudi prvi kimono, mi pomagal vezati prvi pas in mi vedno govoril: 'Zoran, ni ti treba biti najboljši judoist na svetu, pomembno je, da boš vrhunski človek.' Verjel je vame tudi v tem smislu, da bom dober trener.«
Njegov cilj, nadaljuje Zoran, niso bili vrhunski rezultati, ampak udejstvovanje v športu, ki s seboj prinaša neki red in disciplino. »Pri judu je zelo pomembno, da se znamo umiriti, je prava smer za življenje. Rad rečem, da so najbolj poceni porazi v judu, saj postaneš s porazom bogatejši za neki nauk, naučiš se nove življenjske lekcije. Jaz sem se vedno največ naučil, ko sem izgubil, ko sem zmagal, pa sem v zmagi užival. Eno od pomembnih načel juda je tudi Popusti, da zmagaš, moto juda pa Postani dober človek. Tega nas je ati najbolj učil.«
Zdravljenja Tončkovih oči in vida niso bila uspešna. Prekvalificiral se je, opravil usposabljanje in pri enaindvajsetih letih dobil svojo prvo službo – delal je kot telefonist v centrali takratnega zavoda za socialno zavarovanje v Murski Soboti. Tam je bil zaposlen vse do upokojitve leta 2004.
Bil je družaben človek, vključen v društvo slepih in slabovidnih v Murski Soboti. Več kot tri desetletja – z nekajletnim premorom – je bil predsednik omenjenega društva, z njim pa je vsa leta kot tajnica delala Marjeta Grabar, ki je bila pogosto njegove oči. »Ogromno me je naučil, predvsem v organizacijskem smislu. Prišla sem kot mlada tajnica, a v ta pojem je bilo takrat vključeno vse, čemur danes rečejo osebni asistenti. Seveda pa smo vse – tako jaz kot on – delali zastonj, danes bi nam rekli prostovoljci, takrat je bilo to povsem samoumevno. Je pa bil Tonček človek posebne energije, vztrajen, vztrajen in še enkrat vztrajen. Pa tudi ponosen, predvsem na mlade, ker na njih, kot je vedno rekel, svet stoji. In še nekaj je ves čas ponavljal: 'Edina tema, ki obstaja, je neznanje.' To je še vedno moto društva slepih in slabovidnih.«
Tonček dobi dva otroka in tri vnuke
Društvu se je leta 1971, ko mu je že predsedoval Tonček, pridružila tudi Jožica Gomboc, rojena v Korovcih. Pri šestnajstih letih se je zaposlila v Ljubljani, zbolela, prav tako izgubila vid in se vrnila v Prekmurje. Ko se je prišla včlanit v omenjeno društvo, sta se s Tončkom spoznala, se zaljubila in avgusta 1972 poročila. Decembra istega leta sta dobila prvega otroka, sina Zorana, maja leta 1975 pa še hčerko Renato. Mlada družina je najprej živela na Trgu zmage, nato so se preselili v Ulico Staneta Rozmana. Renata pravi, da ji kot otroku dveh slepih nikoli ni nič manjkalo, so jo pa drugi otroci gotovo drugače obravnavali. »Še danes so otroci iz takih družin hočeš nočeš drugačni. Slepota je zelo očitna hiba in seveda sva bila z bratom drugačna od vrstnikov. A ko so spoznali starša, so videli, da sta zelo običajna človeka. Moj oče je bil izjemno družaben, vse ga je zanimalo, medtem ko je bila mama bolj zadržana in raje doma.«
Tonček je rad pomagal – sodeloval je v številnih humanitarnih akcijah, posebno skrb je posvečal delu in vzgoji mladih. Bil je aktivni krvodajalec, svojo kri je podaril več kot 40-krat. Na fotografiji s soprogo Jožico.
Zoran dodaja: »Odraščati ob očetu, ki je slep, pomeni, da dobiš neke veščine, ki jih nekateri nikoli ne usvojijo. Oče je bil moj najboljši prijatelj, z njim sem se lahko pogovoril o vsaki stvari in vedno mi je dal tudi nasvet. Čeprav ga nisem vedno poslušal (smeh), se je pogosto izkazalo, da bi bilo bolje, da bi ga. Danes, ko očeta ni več, raje trikrat premislim, kot da se zaletim; tega me je on naučil. Trudim se živeti po načelih juda, v katerega me je vpeljal, oziroma zen budizma, tako da se lahko tudi za to zahvalim njemu.« Po Zoranovih besedah je bil Tonček zelo ambiciozen. »A nikoli, ampak res nikoli ni tarnal ali se pritoževal nad tem, da ne vidi. Živel je po načelu, da naj vsak človek družbi da nekaj dobrega, da za sabo pusti neki pečat.«
Renata in Zoran pripovedujeta, da je bil oče človek, ki je ljubil glasbo, rad je pel in plesal, rad je bil urejen. Rad je imel parfume, ure, sončna očala in tehnologijo. »Zelo pomembno se mi tudi zdi, da mi kot otroku ni pustil hujšati. Spodbujal me je pri tem, da treniram, spodbujal je zdravo življenje, ne pa hujšanja pri mladih, saj zna biti nevarno za zdravje.«
Čutil je ljudi
Tonček je bil izjemno ponosen na vse njune dosežke. Zoran je diplomiral na fakulteti za šport in postal športni pedagog, uspešen judoist s stopnjo magistrskega pasu III. dan in je danes prizadeven trener mladih judoistov. Renata je diplomirala na filozofski fakulteti, končala magistrski študij in postala magistrica psiholoških znanosti. Zoran ima s svojo partnerico Klaudijo hčerko Mašo, Renata z možem Boštjanom sina Bora in hčerko Brino. Vse tri vnuke je Tonček oziroma dedi Toni, kot ga je poimenoval prvi vnuk Bor, videl, jih imel rad in bil nanje ponosen. »'Deca' moja, dolgo nisem imel vnukov, zdaj imam pa tri naenkrat,« je rekel dedi Toni, ko je bil že bolan in je zaradi oslabljenega srca težko hodil, medtem ko so sedeli za mizo v domači kuhinji. Večje težave s srcem so Antona Tončka Kosa začele pestiti leta 2004, stanje se je sredi leta 2011 zelo poslabšalo in 21. novembra leta 2011 je človek, ki je na svet znal gledati s srcem, umrl. »Atiju sem zelo hvaležen za vse, predvsem za to, ker me je naučil mnogo neprecenljivih stvari; med drugim – čutiti ljudi. On je ljudi čutil, čutil je vibracijo njihovega glasu, njihovo vibracijo in te veščine je naučil tudi mene,« pravi Zoran. Renata pa doda, da je »največ, kar sem dobila od svojega atija, to, da me je učil, da so vse omejitve, ki si jih postavljamo, samo v naših glavah. On je bil najboljši primer, saj je s svojo hibo dosegel ogromno. Zaradi njega se zavedam, da ni omejitev, da tega, kar si želiš, ne bi mogel doseči. Vse se da. Ni ovir, če si dovolj vztrajen. On je bil izjemno vztrajen, mogoče se je včasih zaradi te svoje vztrajnosti zdel komu tudi agresiven, a je bil daleč od tega. Bil je človek z izjemno energijo, ki je bila neuničljiva«.
Tonček je bil tudi nosilec Titove štafete na območju Murske Sobote.
