Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija je letošnji dan ustanove obeležila s predstavitvijo posthumne izdaje avtentičnih zapisov in spominov rojaka, politika, znanstvenika in člana SAZU ter diplomata, publicista, borca NOB Antona Vratuše o njegovi trojni misiji v imenu slovenskega partizanskega gibanja pri italijanskem antifašističnem gibanju v letih 1943 in 1944, in sicer prav na dan, ko bi praznoval svoj rojstni dan. Soavtor knjige z naslovom Trojno poslanstvo profesorja Urbana, izdane pri založbi Beletrina, je zgodovinar Sandi Volk. Njeno vsebino sta predstavila skupaj z zgodovinarjem Martinom Premkom.
Na misijo v severno Italijo
Anton Vratuša je bil med letoma 1943 in 1944 kot zastopnik Osvobodilne fronte (OF) in Komunistične partije (KP) Slovenije poslan na misijo v severno Italijo, ki so jo zasedali Nemci. V stikih z različnimi političnimi organi je igral vlogo diplomata, ki skuša postaviti politične temelje za tesnejše sodelovanje med slovensko OF in italijanskim odporništvom, predvsem na nacionalno mešanih mejnih območjih. Knjiga nas popelje po njegovih poteh, srečanjih, dejavnostih in razmišljanjih od Mašuna na Snežniku in Vicenze ter Padove v deželi Veneto, »moralne italijanske prestolnice« Milana vse do Bologne na skrajnem jugu okupirane Italije, z večkratnimi povratki na Primorsko in v Trst, torišče vseh zapletov med italijanskimi in slovenskimi antifašisti, so o knjigi zapisali pri Beletrini.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Dvakratni bis za zasedbo Silence v Murski Soboti
Tako kot decembra 2022 v Lendavi je občinstvo tudi v Gledališču Park v Murski Soboti na tokratnem koncertu skupine Silence dvakrat zahtevalo dodatek. In ga tudi dobilo.
Obdobje, ki ga opisuje knjiga, se začne s podpisom londonskega pakta, ki ga je Italija podpisala z Veliko Britanijo, Francijo in Rusijo. »Ena taka zanimiva podrobnost je, kdaj je bil ta pakt sploh javno znan ljudem. Po zmagi revolucije v Rusiji so boljševiki besedilo pakta javno objavili, da so ljudem pokazali, kako se kralji in cesarji igrajo s človeškimi življenji, medtem pa oni trgujejo z ozemlji,« je povedal Premk. Ne glede na to je Italija iz prve svetovne vojne izšla kot zmagovalka. Leta 1920 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) skorajda ni imela drugega izhoda, kot da je londonski pakt v Rapallu potrdila, pri čemer najdemo še eno zelo zanimivo zgodovinsko podrobnost. Italija je pri podpisu rapalskega sporazuma izredno pazila, da so vsi strateški vrhovi, naravne obrambne meje ostali v njenih rokah. Takrat je tretjina Slovencev ostala pod Italijo, meje so bile nepravične, še huje je bilo za Slovence, ko je v Italiji nastopil fašizem. Italija je s svojimi imperialističnimi težnjami nadaljevala, vstopila je v vojno proti Etiopiji, nato vstopila v trojni pakt z Nemčijo in med začetkom druge svetovne vojne napadla Grčijo, nato še Francijo, 6. aprila 1941 pa še Jugoslavijo oziroma Slovenijo. Kraljevina Jugoslavija je hitro kapitulirala, začel se je odpor.
V tem narodnoosvobodilnem boju so ljudje tako v matični domovini Sloveniji kot na Primorskem videli, da gre za boj za boljše življenje in tudi novo priložnost za popravo krivičnih meja in ostalih krivic. Že leta 1941 so se na Primorskem začele ustanavljati celice OF, tudi prve partizanske čete so na Primorsko prišle že tega leta, partizanski boj pa se je na Primorskem razmahnil šele leta 1942. Po kapitulaciji Italije je prišlo na Primorskem do vsesplošne vstaje. 16. septembra 1943 je OF podpisala odlok o priključitvi Primorske k matični domovini. Ta odlok je bil potrjen na Antifašističnem svetu narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) 29. in 30. novembra 1943, Primorska pa je bila nato dokončno osvobojena maja 1945, ko so jo osvobodile enote slovenskega 9. korpusa in jugoslovanske 4. armade.
Želel javno odgovoriti na laž
Natanko pred 80 leti od dneva predstavitve knjige, 21. februarja, je bil Anton Vratuša aretiran, 21. februar pa ima v tej knjigi še eno vlogo. Na ta dan leta 1945 je Vratuša poslal svoje zadnje poročilo iz Italije. »Takrat ni več šlo samo za problem narodnostne meje med Italijo in Jugoslavijo. Ravno ko je Vratuša poslal svoje zadnje poročilo, so se v Švici začela pogajanja med ameriškimi in angleškimi obveščevalnimi službami ter predstavniki SS o predaji nemških enot zahodnim zaveznikom. Šlo je za bitko za Trst, torej kdo bo hitreje v Trstu oziroma kje bo potekala ne samo naša državna meja, ampak meja med zahodom in vzhodom,« tako Premk.
Soavtor Sandi Volk je na predstavitvi povedal, da bi bil Vratuša zelo vesel izida te knjige, ker si je za to prizadeval do zadnjih dni svojega življenja. Knjiga je sicer nastala precej po naključju in po zaslugi drugih faktorjev, predvsem tega, da se v Italiji vsakega 10. februarja na veliko laže o zgodovini, in to je Vratušo zelo prizadelo, ker se je dotaknilo tudi njegovega osebnega doživetja, kar zadeva smrt komandanta taborišča na Rabu, ki so ga nekateri predstavljali kot umorjenega s strani bivših taboriščnikov in pokopanega na sredi ceste s psom. »Takrat se je Vratuša obrnil na nas, da bi javno odgovoril na to laž. Iz tega srečanja je nastala prva knjiga v italijanščini o Rabski brigadi in kasneje tudi ideja o zapisu njegovih spominov o njegovi misiji. To je pomembno predvsem z zgodovinskega vidika, ker Vratuša svoje misije ni nikoli razložil s svojega zornega kota, medtem ko je predvsem italijansko zgodovinopisje to misijo na veliko interpretiralo, in sicer precej šablonsko in stereotipno,« tako Volk. Knjiga te stereotipe popolnoma zavrača in prikaže drugo sliko misije, ki je sicer nastala povsem naključno.
Vratušo v italijanskem zgodovinopisju prikazujejo kot prekaljenega člana partije in prekaljenega diplomata. Član partije je postal kmalu po 8. septembru na Mašunu, nekaj dni pred tem, ko je odšel v Italijo. Tu Vratuša ni postal samo član partije, temveč tudi profesor Urban. Študentskemu psevdonimu Vran, zloženki prvih dveh črk priimka in imena, je dodal še novega. V spremni besedi knjige, ki jo je napisal Jože Pirjevec, piše tudi o razlogih za Vratuševo izbiro tega imena. Všeč naj bi mu bila ljudska viža o krošnjarju iz Ribnice, ki je »po celem svetu znan«, poleg tega se mu je ime zdelo primerno za nekoga, ki gre na tuje.
Kot da je to vsakdanja stvar
V Italijo je odšel, ker sta na Mašun prišla dva italijanska komunista, ki sta, verjetno z veliko sreče, prišla do tja iz Vicenze, da bi stopila v stik s slovenskimi oziroma jugoslovanskimi partizani in dobila nekaj napotkov, kako organizirati odporništvo v Italiji. Iz tega naključja in naključja, da je bil Vratuša tam prisoten, čeprav je bilo že določeno, da se vrne v Prekmurje, da bi nadaljeval svoje politično in partizansko delo, in ker je znal italijansko, so ga poslali v Italijo z nalogo, da pogleda, kaj se dogaja, in o tem poroča. Vratuša se s to nalogo ni mogel zadovoljiti, zato je svojo misijo razširil, tako da je samoiniciativno stopil v stik z vrhom italijanske partije v Milanu. Sam je dal tudi pobudo, da bi prišlo do pisnega dogovora med vodstvom OF in vodstvom Comitato di Liberazione Nazionale Alta Italia (CLNAI), tj. italijanskega partizanstva v zasedeni Italiji.
Prisostvoval je tudi veliko sestankom in srečanjem med člani italijanske in slovenske partije v Trstu, na katerih je prišlo tudi do precej napetih odnosov. Takrat je najbrž prepoznal svoje diplomatske sposobnosti, tako Volk, in skušal na vsak način pomiriti situacijo, ampak se je zavedal, da se da ta rešiti samo z dogovorom osrednjih vodstev. Ta dogovor je bil precej težak, prišlo je do cele vrste nesporazumov, recimo tega, kdo naj bi te dogovore sploh podpisoval. Z italijanske strani je bilo precej jasno, da bo to CLNAI, s slovenske strani pa ni bilo jasno, ali bo to OF kot taka ali samo pokrajinski odbor OF za Primorsko, in na koncu je jugoslovansko partizansko in partijsko vodstvo takrat prišlo neposredno v stik z italijanskim vrhom partije. Tako je ta dogovor verjetno izgubil na pomenu in s političnega vidika odpadel, je pa ostalo to, kar je bilo za Vratušo verjetno najpomembnejše, sodelovanje med slovenskimi in italijanskimi antifašisti mimo in kljub odpovedi tega dogovora.
Glavni namen njegove misije je bil, da se navežejo stiki, da se začne pogovarjati.
»Vratuša je v svojih poročilih in pismih večkrat poudaril, da je potrebno osebno dogovarjanje, pogovarjanje in tudi samo spoznavanje, da se pride do bolj odprtih odnosov in večjega medsebojnega zaupanja. Da se je treba o stvareh pogovarjati in dogovarjati tudi, ko se zdi, da nima smisla. Verjetno zato tudi ni naključje, da je imel kasneje dolgo diplomatsko pot,« je povedal Sandi Volk, ki obžaluje, da Vratuša ni uspel dokončati zadnjih dveh poglavij, ker bi verjetno najzanimivejši del bil epilog, kjer je nameraval opisati svojo oceno misije, ljudi, ki jih je srečal, in raznih dogodivščin, ki jih je doživel. »Vratuša je zelo ležerno pisal o zadevah, ki so bile v resnici zelo hude. Moramo se zavedati, da tega, kar opisuje, ni počel v normalnih časih, ampak sredi vojne, nemške okupacije, z lažnimi dokumenti. On pa je svoja dejanja opisal, kot da je to vsakdanja stvar,« je zaključil.