Ksenija Majcen je avtorica avtobiografske knjige z naslovom Pobeg brez meja, ki je nedavno izšla pri Slovenski matici. V njej pripoveduje zgodbo o svojih otroških letih, ko se je z družino zaradi očetove službe v začetku 70. let prejšnjega stoletja preselila iz Ljubljane v Nemško demokratično republiko (NDR). »Tam v hrepenenju po ljubljenem dedku otroško igrivo načrtuje, kako bosta z novo vzhodnonemško prijateljico Anyo kar sami odpotovali prek vseh meja železne zavese nazaj k njemu v Slovenijo,« je zapisano v opisu dela. Nedolžna otroška pustolovščina, ki je opisana z zrelejše perspektive, pa razpira pogled na temačnejšo realnost življenja v komunistični Vzhodni Nemčiji in Vzhodnem Berlinu, kjer je sovjetski sektor od treh zahodnih ločeval neprehodni zloglasni Berlinski zid.
Avtorica, ki živi v prestolnici, a je po materi Prekmurka, nam je povedala, da ideja, da se poda v svet literature, ni bila njena, izvira pa že iz leta 1998. »Nekega jesenskega večera sem zgodbo povedala mlajšemu bratu prijateljice Anye König, ki je sojunakinja zgodbe, in vzkliknil je, da morava to napisati,« se spominja. Z družino je v Vzhodni Nemčiji živela pet let, med svojim sedmim in dvanajstim letom. »Imela sem lepo in bogato otroštvo. NDR je imela toliko prekrasnih kulturnih ustanov in za zgodovino pomembnih mest. Skoraj vsak konec tedna smo s starši odkrivali njene zaklade,« je opisala. Dodala pa, da so tisto najlepše, kar ji je ostalo iz takratnega obdobja, prijateljstva. Z omenjeno Anyo sta se spoprijateljili na prvi šolski dan. »V hipu. Čisto brez besed. Veliko smo se družili tudi s tistimi nekaj slovenskimi družinami, ki so bile istočasno službeno v Vzhodnem Berlinu kot mi.« Dobre odnose je imela tudi z razredno učiteljico, gospo Hartmann, in njenim možem. »Vedno pa sem tudi komaj čakala, da bomo šli na počitnice domov, da bom spet s svojo omamo (tako reče babici, op. p.) in sorodniki pri Gradu in očetovimi na Štajerskem.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Kljub lepim spominom, prizna, življenje ni bilo vedno lepo. Ne nazadnje so živeli za pošastnim stvorom, kot imenuje železno zaveso. Neprijetnosti so doživljali tudi otroci. Kot pripoveduje Majcnova, so seveda hodili v šolo, se igrali, peli in plesali, bilo pa je tudi nekaj prepovedi. Spomni se, da knjige o Piki Nogavički niso smeli imeti, bila je prepovedana. Anya denimo ni smela obiskati prababice v Zahodnem Berlinu, ni smela niti na njen pogreb. »Svet na drugi strani železne zavese je bil za Vzhodne Nemce tabu. Bilo je toliko prepovedi! Grozno mi je bilo za Anyo in druge prijatelje. Najbolj so se mi v spomin zajedli brezizrazni obrazi in robotske oči vzhodnonemških mejnih uradnikov in zavedanje, da smo bili ves čas pod nadzorom vzhodnonemške službe državne varnosti Stasi. Vedeli smo, da nam v stanovanju prisluškujejo. S strogim sovjetskim sistemom, ki je vladal v Vzhodni Nemčiji, smo bili soočeni tako rekoč na vsakem koraku,« je opisovala življenje, kot si ga današnji otroci in tudi starejši, ki podobnega niso doživeli, težko predstavljajo.
Tudi v poduk
Sogovornica na obdobje, ki ga je preživela v Nemčiji, še vedno gleda z enakimi očmi, a z bolj izostrenim razumevanjem. »Popolna norost je zapreti svoje državljane v lastni državi. Kletka je kletka, četudi ima veliko površino. Vsako živo bitje na tem svetu želi svobodo gibanja, misli in čustev v sklopu svoje sposobnosti,« meni. In podobnega mišljenja je tudi njena prijateljica, ki je na predstavitvi knjige v Ljubljani zapela nemško ljudsko pesem Misli so svobodne, ki med drugim pravi: »Moje želje in hrepenenja mi ne more nihče preprečiti.« Ob nekaterih spominih Majcnovo še zdaj spreletava srh, zato se raje kot slabih spominja pozitivnih izkušenj ter pripetljajev. »Sedaj imamo povsod velike reklame, takrat pa so bile na stavbah v Vzhodni Nemčiji izobešene parole. Na eni od stavb je visel napis 'Kar sem, sem zaradi (komunistične) partije'. A šment, ko pa je bil napis na stavbi bolnišnice za duševno bolne,« je navedla smeje.
Knjižna zgodba je namenjena vsem generacijam, njen namen je mlade tudi ozavestiti o tistem obdobju, dogajanju in družbenih razmerah. »Še bolj je to hotela tajnica in urednica Slovenske matice Ignacija Fridl Jarc. Želela je, da prek zgodbe mladim približam prostor, čas in življenjske okoliščine, ki se nam zdijo nepovrnljivo daleč.« Kako sogovornica potegne vzporednice med opisanim v knjigi in sedanjim dogajanjem v Evropi in po svetu? Pravi, da se iz zgodovine ničesar ne naučimo in ves čas ponavljamo iste napake. »Zidove, takšne in drugačne, so vedno postavljali. Kitajci, Rimljani, nekdanji ameriški predsednik Trump, v Severni Koreji, na Bližnjem vzhodu in sedaj spet v Evropi. Sosedi med sabo. Toda še nobena ograda na koncu ni dosegla svojega cilja. In še vsaka je padla. Ko je kolo zgodovine pomendralo Berlinski zid, sem jokala od sreče. Naivno sem mislila, da se je človeštvo končno spametovalo in bo svet postajal vedno lepši. Toda ne. Videti je, da je v človeški naravi želja po več, vedno več. In tisti, ki imajo to človeško hibo najbolj izostreno, so tudi tisti najmočnejši, ki se uspejo preriniti na oblast. In potem je vedno več mrtvih. Gledam Putina, Netanjahuja in nas gledalce: bomo res spet imeli železno zaveso? Bo Gaza brez slehernega Palestinca? Bodo ženske v Evropi morale nositi naglavne rute ali še kaj bolj zakrito črnega? Bo knjiga Pika Nogavička spet prepovedana,« je navedla številne teme za razmislek.
O njej ljubem Gradu
Avtobiografija je bila prvič predstavljena sredi septembra v Ljubljani in Ksenija Majcen je vesela velikega odziva in pozitivnih kritik, ki jih prejema. Skupaj s Slovensko matico že načrtuje naslednje predstavitve. Prišla bo tudi v Prekmurje in veliko željo ima knjigo predstaviti pri Gradu. Ta gorička vasica se na kratko znajde tudi v zgodbi, saj od tod prihaja njena mama. Na kraj ima lepe spomine iz ranega otroštva, po dvanajstem letu je na Goričko hodila tudi na počitnice. »To so bila prečudovita poletja, polna otroških in mladostnih pustolovščin. V knjigi sem tudi opisala del gračke pripovedi, ki se nanaša na glasbo,« je dejala in bralce povabila, da tudi sami poprimejo za knjigo. Računalničarka po izobrazbi, ki je večinoma delovala kot projektna vodja, se je po svetu selila večkrat. Ob Nemčiji je bivala še v Avstriji in v Združenih državah Amerike, natančneje v Chicagu. Dejala je, da ko se je za stalno preselila nazaj v domovino, jo je bratranec z Goričkega vprašal, kateri je njen najljubši kraj, in v hipu je odgovorila, da je to prav Grad.
Pobeg brez meja je opremljen s tremi ilustracijami Petra Škerla. Ena od teh krasi naslovnico, preostali dve sta v obliki zemljevida. Majcnova pravi, da ilustracije odlično zajamejo stil tedanjega časa in prostora ter so neka protiutež dvajsetim črno-belim fotografijam iz zasebnih arhivov.
Pred zgodbo, o kateri pišemo v tem prispevku, je sogovornica napisala še eno knjigo v nemškem jeziku, že kar nekaj časa pa ustvarja družinsko kroniko. »To bo trilogija: mamina, očetova in naša stran. Še vedno pišem prvi del, ki se nanaša na rodbini Bačič (babica) in Žökš (dedek) od Grada in okolice. Dotika se tudi drugih ljudi in družin, ki so povezane z njima. Postopek je dolgotrajen, ker ni le pisanje, veliko je raziskovanja, odkrivanje pa je napeto kot 'štrumpf pantelj',« pravi in sklene, da je naslov že izbrala. Družinska kronika se bo glasila Tatijev klobuk na veji.