Oletičeva, ki je prišla v Slovenijo pred 28 leti kot perspektivna odbojkarica, je zaposlena kot učiteljica športa na eni od osnovnih šol v Prlekiji, v svet pisanja pa se je spustila, ko je bila več kot en mesec na bolniškem dopustu po operaciji kolena, ki si ga je poškodovala na odbojkarski tekmi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
»Takrat mi je bilo dolgčas in odločila sem se, da bom končno popravila svojo slovenščino. Prijateljica, ki je slovenistka, mi je obljubila pomoč in rekla, naj pripravim neki zapis, da bo tako lažje videla moje slovnične napake.« Oletičeva najprej ni vedela, o čem naj piše, nakar se je odločila, da bo napisala nekaj o sebi, saj se tako ne bo nikomur zamerila. »Ne glede na napake sem se vse bolj veselila pisanja, zato sem kar nadaljevala, kmalu sem začela pisati tudi spletni blog.«
Tudi v novi knjigi, ki je izšla pri založbi Primus, tako kot že njen prvenec Življenje, piše o življenjskih izkušnjah, tokrat o tem, kar se ji je zgodilo letos. »Najprej mi je umrla mama in čez tri dni se je začela vojna. Niso se še posušile solze žalovanja za mamo, ko sem začela ponovno jokati.«
Ko je napisala prvo knjigo, so jo mnogi spraševali, ali bo nastala tudi druga, vselej je odgovorila nikalno. »Vendar pa ni minilo niti leto dni od izdaje prve knjige, že je nastala nova. Želela sem samo pisati, saj mi je bil všeč ta občutek. Začela sem pisati ljubezensko zgodbo z izmišljenimi liki, sestavljeno sem potem dala prijateljici v branje. Priporočala mi je, naj raje tudi tokrat pišem o svojem življenju. V glavi sem imela knjigo Leva Nikolajeviča Tolstoja Vojna in mir, tudi zato sem dala svoji knjigi takšen podnaslov.«
Ne smejo iti v pozabo
Po izdaji prve knjige je mislila, da se v njenem življenju ne more več zgoditi nič zanimivega, potem pa je prišla epidemija in je zato začela pisati dnevnik. »Ko smo vsi mislili, da je koronavirus nekaj najhujšega, kar se nam lahko zgodi v življenju, je prišla vojna v Ukrajini. Resnična vojna. Mislila sem, da moram pisati o njej, saj takšne stvari ne smejo iti v pozabo.«
Svetlana Oletič je sprva želela knjigo, ki obsega 271 strani, skleniti z zapisom o zmagi Ukrajine v vojni, vendar je kmalu uvidela, da do tega ne bo prišlo tako hitro in tako zlahka. »Ne, da ne bi verjela v zmago, vsekakor si to močno želim, vendar se zavedam, da bo vojna trajala še nekaj let,« je realna Oletičeva, ki v knjigi piše tudi o smrti mame. Na pogreb v Ukrajino ni mogla, ker so bili vsi poleti v Kijev v pričakovanju vojne že odpovedani. Ko je pisala o tem, ji je bilo tako, kot če bi se od mame zares poslovila. »Jokala sem, ko sem to pisala, jočem tudi zdaj. Tudi vsa grozovita dejanja, ki so se zgodila in se še vedno dogajajo v vojni, sem doživljala zelo močno. Nisem mogla verjeti, da se to lahko dogaja. Vendar je to postalo resnično življenje za prebivalce Ukrajine. Nekako so se navadili na tuljenje siren, na to, da jim lahko umre sorodnik ali sosed, ko gre recimo v trgovino in ne pride več nazaj.«
Če v drugi knjigi piše o posrednem nasilju, ki ga kot Ukrajinka skozi vojno doživlja sama, je v prvi knjigi pisala o nasilju, ki ga je v enem od ljubezenskih odnosov resnično doživljala. »Pišem tudi o težkih letih življenja v športnem internatu v mestu Lugansk in o tem, kako sem postala poklicna športnica ter potovala po vsem svetu. Na koncu pišem o tem, da sem si v Sloveniji ustvarila družino in rodila pet otrok,« Svetlana Oletič še povzame vsebino prve knjige in doda, da je družina tista, ki jo na njeni poti pisanja najbolj spodbuja.
Njeni domači so navdušeni, saj se zavedajo, da piše v jeziku, ki ni njen materni. »Mož se je pri nekaterih poglavjih skoraj jokal, tudi otroci so izvedeli kar nekaj novega o sebi in o meni. Tudi drugi, ki so knjigi prebrali, so rekli, da sta zelo berljivi.«