Babica, ki je na svet pomagala 7000 otrokom, v svoji torbi nosila tudi kondome 

Rojena za babico, je prvi vtis ob rokovanju s Terezijo Cesnik na terasi družinske hiše v Krogu. »Če bi bila še enkrat mlada, bi se ponovno odločila za ta poklic,« se nasmehne. »Vsak porod, vsako rojstvo otroka kot babica in kot mati doživljam na novo. Ko zaslišim prvi zdrav jok novorojenčka in ko je z materjo vse v redu, me vedno znova in znova prevzamejo nepopisni, enkratni, prelepi občutki. Zato imam tako rada svoj poklic.«

Morda bo življenjepis leta 1938 v Mostju pri Lendavi rojene Trezike, kot jo kličejo njeni najbližji, z dekliškim priimkom Mlinarič, izšel v knjigi. Gradivo zanjo že zbira, v soboški porodnišnici – tam je bila zaposlena kar 27 let – so ji naredili izpis vseh porodov, pri katerih je bila babica. »V tem času sem pomagala na svet 6972 otrokom, to je kar velika 'vojska', če bi dodala še porode v času šolanja za babico ter med terenskim delom na zdravstveni postaji Hrpelje-Kozina v Brkinih in na območju Dobrovnika, bi številka presegla 7110 otrok.« Gotovo bo v njej opisala zelo odmevno zgodbo o rojstvu prvih trojčkov oz. trojčic v zgodovini soboške porodnišnice v marcu 1981.

Po poročanju časnika Večer je babica Trezika, ko je po končanem nočnem dežurstvu iz porodne sobe s ponosom prinesla v naročju kot šopek najdragocenejših rož trojčice Daliborko, Sandro in Danijelo, nagajivo vzkliknila: »Tri Trezike.« Tudi mamici trojčic je bilo namreč ime Terezija, pisala se je Šarkezi, doma je bila iz Serdice v takratni krajevni skupnosti oz. današnji občini Rogašovci, kjer so se – tako kot pri občinskem socialnem skrbstvu v Murski Soboti – odločili, da bodo finančno pomagali mladi družini.

Kondomi v babiški torbi

Verjetno Trezikina ljubezen do otrok izvira iz otroštva, saj sta imela starša, oče Mihael in mati Marija, otroke zelo rada, oče je vedno govoril, naj s starejšo sestro Mariško postaneta babici, ker »otroci tako radi in lepo jočejo. Poslušali sva njegov nasvet. Žal je Mariška že pokojna, prav tako je pokojni starejši brat Stanko, bil je agronom«. Pomenljivo je, da sta tudi oba sinova Trezikine hčerke Mileve šla po babičini sledi, Darijan je fizioterapevt, Aleš zdravstveni tehnik, oba imata službo v soboški bolnišnici.

Trezika je prva tri leta osnovne šole končala v rojstnem kraju Mostju – »bili smo dvojezični, zato še danes obvladam madžarski jezik« – in nižjo gimnazijo v Lendavi. Sledil je odhod v Ljubljano, ker je edino tam bila babiška šola, ki jo je pred njo že končala sestra Mariška. »Šola je trajala dve leti, sledilo je dve leti pripravništva, potem pa je bilo treba končati še srednjo šolo in še enkrat delati diplomo. Vse to mi je uspelo. Ko sem diplomirala, mi je ob podelitvi diplom, ker sem bila močnejše postave, naš predstojnik prof. Lavrič, ki je bil tudi šef klinike, dejal, da so se pri meni 'hudičevo zmotili', ker niso gledali na rojstni datum, ampak na moj stas. Z osemnajstimi leti in osmimi meseci sem bila takrat najmlajša babica z diplomo. To so bili najlepši trenutki v mojem življenju,« se spominja.

Lepe spomine ima na Brkine, kjer si je v letih 1957–1959 pridobivala dragocene izkušnje. »Predvsem zato, ker sem se morala sama odločati in ker sem bila ljudem, ki so bili revni, ne le babica, ampak tudi patronažna sestra, osebna svetovalka in še marsikaj. Ko sem lani obiskala te kraje, me je ena od domačink prepoznala. Vzkliknila je: 'Babica Rezka, a ste to vi!?' Neopisljivo prijeten občutek. Tam so me klicali Rezka, tako kot me je klical moj aprila lani umrli mož Stanko. Ja, sem ji rekla, zdaj sem pa res že babica.«

S Stankom sta se poročila leta 1959 v Lendavi, ko je bila štiri leta terenska babica v Dobrovniku in okoliških vaseh, ki so spadale pod lendavski zdravstveni dom. »Takrat kontracepcija še ni bila tako razvita kot danes. Ženskam sem svetovala, naj šest tednov po porodu nimajo spolnih odnosov, naj pazijo, ker lahko hitro zanosijo. Bile so namreč prepričane, da v času, ko dojijo, ne morejo zanositi. Pa kondome naj uporabljajo njihovi moški, sem jim svetovala. Ampak ti so bili posrečeni, so mi dejali, da kondomov v trgovinah, kjer so bili naprodaj, tako kot v lekarnah, ne bodo kupovali, ker da jih je sram. Ja, takšen je bil takrat ta svet! Pa sem jih kupovala zanje, tako da so bili včasih v moji babiški torbi tudi kondomi,« v smehu pripoveduje Trezika, ki je v letu poroke rodila starejšo hčerko Evelino. »Njena hčerka, moja vnukinja, je Jerneja Pirnat, ki je študirala filozofijo in prevajanje in je zaposlena na radiu Murski val,« pove s ponosom.
Več o njenem zanimivem življenju pa preberite v tiskani izdaji Vestnika v prilogi Pen.