Dogajanje v zgodbi je postavljeno v Nemčijo in na Poljsko med 6. in 8. decembrom leta 1970. »Zahodnonemški kancler Willy Brandt je 7. decembra tega leta pokleknil pred spomenikom heroja v varšavskem getu. Gesta je bila tarča kritik kot tudi pohval,« je opisan eden od glavnih dogodkov v knjigi, ki so mu v množici novinarjev, diplomatov in mimoidočih priča osrednji liki zgodbe Otto Gottlieb, Dorota Janowska in Florian Janowski. Zgodba nato sledi njihovim doživljanjem v času kanclerjevega obiska, ki pomeni soočanje s preteklostjo in spomini.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Že od malega
Sobesednici je literatura ljuba že od malega. »Vedno sem si sestavljala zgodbe ali vsaj risala stripe. Bila sem navdušena, ker so se pisatelji in pesniki lahko pohvalili s svojimi knjigami, in tudi jaz sem želela pisati.« Ko je začela obiskovati gimnazijo, je bilo časa za ustvarjanje manj, ko je postala študentka, pa je spet začela bolj redno in resno pisati. Med epidemijo koronavirusa se je to le še stopnjevalo in v tistem obdobju je začel nastajati knjižni prvenec. Zakaj prav zgodovinska zgodba? Ker jo zgodovina zanima in ker se ji najbolj zanimivo zdi 20. stoletje. »Pa tudi zato, ker sem v tistem obdobju gledala dokumentarni film o takratnih dogodkih in potem videla še sliko kanclerja, ki je pokleknil, in se mi je vse povezalo.«
Roman tematizira vprašanje kolektivne odgovornosti, zgodovinskih in družinskih travm. Je zgodba o posameznikih, torej o Doroti, njenem bratu Florianu in Ottu ter o njihovem soočanju z zgodovinskimi dogodki. Liki ob začetku pisanja niso bili do konca izdelani, ampak jih je na podlagi čustvenih reakcij avtorica sproti dodelovala. »Imela sem izbrane protagoniste in vedela sem, da želim priti do neke točke, nisem pa imela v glavi, kako natančno se bo kaj zgodilo. Šlo je za sproščen tok,« nam je opisala. Si jih je pa tudi narisala. »Dosti mi pomeni, če jih izrišem in jih vidim. Nastali so spontano in so izhajali iz vprašanja, kako bi na poklek kanclerja reagiral Poljak in Nemec, medtem ko je podoba Dorote nastala na podlagi nekega dokumentarca.«
Zmagala na natečaju
Kot še pravi opis, je bila Dorota med vojno ugrabljena in posvojena v Nemčijo kot del procesa germanizacije. V času kanclerjevega obiska se je morala znova soočiti s svojim občutkom identitete, razumevanjem vojne in krivde. Svoje vtise je izražala v poeziji, ki jo je za roman napisala Buzetijeva in s tem poskrbela za dodatno avtentičnost. Dorota je željo, da bi poezijo objavila kot pesniško zbirko, izrazila Florianu, a jo je zavrnil. Otto pa je fotonovinar, ki v Varšavo prispe, da bi za revijo Der Spiegel dokumentiral kanclerjev obisk. Kljub zavedanju nacističnih zločinov je optimističen, da bosta državi dosegli spravo. Po srečanju s Florianom, ki je tudi prodajalec v knjigarni, je njegovo upanje omajano. »Otto, čeprav rojen po vojni, se je prisiljen soočiti z odgovornostjo do spominjanja in preprečevanja vojne in podobnih zločinov. Čeprav zgodba spremlja kanclerjev obisk, je osredinjena na posameznike in njihove travme ter tragično zgodbo družine Janowski.«
Knjiga je bila napisana v pol leta in ima 203 strani. Laura Buzeti uporabljen jezik opiše kot poetičen, v besedilo pa je občasno vnesla še kakšen nemški ali poljski izraz. Nemškega jezika se je učila v šoli, poljskega na fakulteti. »Študenti, ki so bili na Erasmus izmenjavah, so se lahko učili poljščine in sem ta jezik vpisala tudi sama. Je pa bila knjiga takrat večinoma že napisana, tako da sem se večinoma učila sama. Nekaj podlage pa sem imela z ruščino,« nam je opisala. Ker je obiskala tako Nemčijo kot Poljsko, je okolje v knjigi opisovala tudi iz lastnih izkušenj in spominov.
Kako je začela sodelovati z založbo Litera? Zmagala je na natečaju za najboljšo kratko ljubezensko zgodbo in nagrada je bila izid knjige. »Odločila sem se poskusiti, čeprav si nisem mislila, da iz tega kaj bo. Natečaj je organizirala Študentska organizacija Univerze v Mariboru.« Njena urednica je bila Gabriela Babnik Ouattara, ki je poglavja sproti komentirala, in skupaj sta se tudi odločali o morebitnih spremembah. Celoten postopek se ji je zdel zelo zanimiv in je v njem uživala. Sproti je nastajajočo zgodbo bral tudi prijatelj Niko, s katerim sta si prav tako izmenjevala mnenja. »Vsekakor bi to še ponovila,« nam je še zaupala mlada avtorica, ki je poskrbela tudi za podobo naslovnice. Dobila je idejo, da bi bila v stilu tradicionalnih poljskih izrezkov iz papirja, ki so jih včasih lepili na okno. Vizualno podobo je poslala oblikovalcu pri založbi, kjer so izpolnili njena pričakovanja. »Dopustili so mi, da sem bila vključena v proces, in to mi je veliko pomenilo.«
Aktivna študentka
Buzetijeva je imela 12. septembra v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota prvo predstavitev romana. Beseda je verjetno nanesla tudi na izbiro naslova. Dejala je, da je imela predlogov več, a jo nobeden ni prepričal. Nakar se je spomnila fraze 'posuti se s pepelom'. »Zdel se je primeren tudi zaradi Varšave, ker je bila zreducirana v pepel, očete pa sem vključila zaradi spraševanja za nazaj. Ali smo torej odgovorni za početja naših prednikov in naslov se je povezal v smiselno celoto.«
Pod njenim peresom nastaja že druga knjiga, ki bo tudi zgodovinska, a bo v njej več poudarka na psihologiji. Ne nazadnje je naša sogovornica študentka psihologije na drugi stopnji. »Res je, da sem psihologijo vključila tudi v prvenec, a ne zavestno. Zdi se mi, da je včasih v zgodovinskih romanih tema zgolj vojna, ne pa tudi dogajanje po vojni. To v drugi literaturi pogrešam in mislim, da jaz z zgodbo malo bolj orišem, da leta po vojni travm še ni konec,« je rekla.
Psihologijo se je odločila študirati, ker jo je vedno zanimalo delo z ljudmi. Kot študentka je tudi sodelovala v projektu Oh, ta ljubezen, ki ga izvaja Društvo študentov psihologije Maribor in izobražuje o ljubezni, odnosih, tudi stigmi z duševnimi motnjami in o njih. Bila je prav tako urednica pri reviji Psihološki inkubator. »Iz obštudijskih dejavnosti dobim veliko izkušenj, naučiš se delati z različnimi populacijami, spoznaš prakso in dobiš reference.« Sicer pa je precej kreativna, ne ukvarja se le s pisanjem, ampak tudi z risanjem, šivanjem in raziskovanjem.