Od odra do odra
Kot ljubitelj glasbi zapriseženega preživljanja (prostega) časa, sem se vedno precej rad potikal naokoli. Tako sem imel srečo okusiti tuje in drugačno na raznih koncertnih odrih in studijih v številnih državah, od ZDA do Nemčije, Švice, Velike Britanije. Pa tudi v novonastale države naše bivše skupne federacije, ki sem jo kot zadnja generacija pionirjev še doživel v vsej njeni mitološki veličini in medsebojni povezanosti narodov, ki se je že čez nekaj let v silovitih balkanskih vojnah kot milni mehurček razblinila v devedesetih, me je zanesla pot.
Preberite še
Odpri v novem zavihkuV Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
No, to, da glasbeniki potujemo od odra do odra, seveda ni nič posebnega, sploh, ker so med mojimi kolegi, tudi tistimi iz rodne grude, taki, ki so obredli skoraj pol sveta in jih skoraj pol sveta tudi pozna. Je pa zanimivo, kako močno transgresivna in naravna sila je glasba. Ne le, da prenaša glasbenike po svetu, ampak vse, ki ji zares prisluhnejo prestavi, prenese v neko drugo, ponavadi boljše, bolj radostno ali celo vzneseno stanje. Tako duhovno kot tudi fizično.
Zato je glasba vedno tudi svojevrstno, intenzivno potovanje. Naprej in nazaj. Sem in tja. Bliže in dlje. Skozi čas in prostor, svetlobo in temo, doživetje in spoznanje.
Preko nje sem že od nekdaj povezan tudi s svojim domom, z rodno vasjo Cankova. Tam sem kot nadebudni otrok sedel pri cerkvenemu organistu, pritiskal napačne tipke na orglah in poslušal njihov veličastni zven, ki je mogočno spremljal trdožive in klene pevce in pevke na koru. Vključno s prav posebnim pevskim triom v sestavu babice Fride, dedka Štefana in strica Viktorja.
Tudi v svojem ustvarjanju se zato vedno vračam nazaj domov in nazaj v čas, do svojih korenin, do svojih prednikov. Do posebnega melanholičnega, včasih žalobnega a tudi razigranega in vedrega melosa, ki nam je Prekmurcem v krvi in ga slišimo v rahlem šelestenju spomladanskega listja, v lenobnem žuborenju potokov in v značilnem ritmu trkanja štorkelj, ki v svojih gnezdih kraljujejo nad to našo mistično, skrivnostno pokrajino.
Mogoče tudi zato prva skladba, ki sem jo skomponiral še kot mladostnik, nosi ime Prekmurska. Nastala je na pobudo sovaščana Tomaža Smodiša, ki me je pred več kot dvajsetimi leti prosil, da uglasbim njegovo, Prekmurju posvečeno, besedilo, ki ga je takrat napisal za vaški zbor. Kasneje sem jo kot inštrumental vključil na svoj avtorski prvenec Balladero Club Deuce, od takrat pa z njo že tradicionalno začenjam ali zaključujem koncerte Balladera. Ob prvi radijsko prepoznavni Balladero skladbi »Če bi«, duetu z Jadranko Juras, kjer v intru pojem prekmurske verze, je tako prav ta skladba tista, ki me vedno ponese domov, kjer koli že nastopam, komur koli pač igram.
Kraj želja in sanj, ki ga srce nikoli ne pozabi
Čeprav sem v svojem vsakodnevnem življenju pogosto naokoli in pogosto drugje, daleč stran od rodnega kraja, sem nanj vsekakor zelo navezan. Obenem tudi zaradi naše družinske gostilne, ki jo s staršema Jožetom in Ivanko pridno vodi sestra Urška in kjer se radi oglasijo in zadržijo domači in tuji gostje. Tam na Cankovi je moj dom, od tam jemljem navdih. Tam je moje otroštvo. Tam je nogometno igrišče, kjer sva z bratom Aljošo pucala kopačke in švicala na treningih pionirske lige. Tam so skriti kotički ob Ledavi in Kučnici, ki smo jih odkrivali kot mulci med avanturističnimi vikend ribolovskimi pohodi. Tam je šolsko igrišče, kjer smo ob poletnih sončnih zahodih kovali mladostne sanje za prihodnost. Tam so šolske klopi, ki smo jih gulili z najboljšimi prijatelji. Tam so spomini prvih ljubezni, prvih zmag in razočaranj. Tam so nepozabni trenutki in dogodki, ki so nas oblikovali za vse življenje ... Dobrih petnajst minut naprej od Goričkega, v stari glasbeni šoli v Murski Soboti, je spomin na mentorja, prijatelja, velikega, še vedno premalo cenjenega in prepoznavega pokojnega kantorja, skladatelja zabavne in filmske glasbe, bodonskega zborovodje in pedagoga Aleksandra »Šanjija« Vlaja ... In na vse druge, ki so nam potrpežljivo predajali znanje in nas pripravljali na poti, ki smo jih kasneje izbrali za svoje. Nekateri izmed nas bližje, drugi dlje od doma.Tam, torej tu, sem še zmeraj doma. In kot pravi omenjena skladba iz naslova ob spremljavi čarobne Privškove harmonije: »To je kraj želja in sanj, te pa minejo, kakor vse, morda kdaj pozabim nanj, ne pozabi ga srce.«