Začelo se je v rosno mladih letih, ko si je brat Jernej za božič zaželel šah, potem ko je videl očeta Vladimirja igrati. Kasneje je Božiček šah tudi prinesel, tako je igra zasvojila otroke pri družini Skuhala, saj se danes vsi tekmovalno ukvarjajo s šahom. Trinajst let kasneje ima 22-letna Skuhalova naslov mojstrice FIDE, kar pomeni, da je presegla 2100 ratinških točk. Je komaj druga Pomurka po Lei Števanec, ki ji je to uspelo, in prva šahistka Šahovskega društva Radenska Pomgrad s tem nazivom.
Ljudje se še danes včasih ne zavedajo, koliko truda je potrebno vložiti, če želi nekdo napredovati pri šahu. Koliko odrekanja je to pomenilo za vas v mladosti?
Pri vsakem športu se je potrebno odrekati, če želiš kaj doseči. To je pač cena, ki jo moraš plačati, če želiš biti dober. Seveda so na tej poti številni vzponi in padci, tako kot drugi športniki sem se tudi sama večkrat znašla na točki, ko sem razmišljala, ali bi še sploh nadaljevala, a sem vztrajala, za kar mi ni žal, saj me igranje šaha še vedno veseli.
V teh letih ste obiskali že množico domačih in mednarodnih šahovskih tekmovanj, katero vam je še posebej ostalo v spominu?
Vsekakor letošnji odprti turnir v Portorožu, kjer sem osvojila normo za mojstrico FIDE. Prav tako letošnje evropsko prvenstvo v hitropoteznem in pospešenem šahu v Gruziji, na katerem sem prvič nastopila. Veselim pa se že letošnjega svetovnega univerzitetnega prvenstva v Braziliji, na katerem bova nastopila oba z bratom Jernejem. Pri tem mi je v pomoč tudi Ekonomska šola Murska Sobota, kjer študiram, saj so mi pomagali najti sponzorje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Je tudi kakšna zmaga, ki vam je posebej pri srcu?
Letos sem v okviru slovenske ženske šahovske lige premagala velemojstrico Lauro Unuk, zaradi te zmage je bila naša ekipa na koncu tretja, zato mi pomeni še toliko več.
Kako se sprostite po študiranju šahovske teorije ali napornem tekmovanju?
Najraje kolesarim ali grem na sprehod.
Je bilo v času odraščanja med vami in bratoma Luko ter Jernejem kaj rivalstva, ste se kdaj skregali zaradi kakšne partije?
Niti ne. Rivalstvo je bilo bolj med Jernejem in Luko, spomnim se regijskega prvenstva, kjer sta igrala med sabo in se nikakor nista želela sprijazniti z remijem, saj je vsak od njiju iz principa želel zmagati, na koncu je zaradi tega turnirsko zmago odnesel tretji tekmovalec. Ampak to fazo smo že davno prerasli.
Nekateri pravijo, da so ženske še bolj tekmovalne od moških. Je na teh turnirjih napeto vzdušje?
Precej. Zelo se borimo, saj želi vsaka biti najboljša, tako da so kar napete partije. Sicer smo med sabo prijateljice in se družimo tudi takrat, ko ne igramo šah. Prav tako s tistimi, ki so že nehale z igranjem šaha, a je prijateljstvo med nami ostalo. Sicer sama ne vidim posebne razlike v tem, če igram proti ženski ali proti moškemu, najraje tekmujem na turnirjih, kjer igramo oboji. V hrvaški ligi, kjer tudi igram, se mi je že dvakrat zgodilo, da sta se me moška nasprotnika ustrašila in raje nista prišla, kot da bi doživela poraz proti ženski.
Kdaj največ mladih neha z igranjem šaha?
Ob koncu srednje šole oziroma z odhodom na študij. Okoli 18. leta po navadi nastopi največja kriza.
Ste vi ali brata kdaj jokali zaradi poraza?
Smo, še danes včasih jočemo (smeh).
Več v prihodnji številki Pena