Rudi Čačinovič prihaja iz družine Čačinovič s slovito gostilno ob glavni cesti v Rakičanu, ki je zaznamovala tako njegovo delo kot pogled na svet. Imel je tri hčere, Nadeždo, Gabi in Mašo. O svojem delu je napisal sedem knjig, vendar smo se za potrebe tega prispevka pogovarjali z Beo Baboš Logar, nečakinjo, ki je diplomatsko življenje Rudija in odraščanje svojih sestričen opazovala iz Murske Sobote. Pri vsem skupaj nikakor ne moremo mimo Rudijeve žene Gabi, ki je bila vedno zraven, vendar nikoli v prvi vrsti. Če kdaj, potem prav v tem primeru velja, da za vsakim uspešnim moškim stoji močna ženska.
Mimo Čačinovičeve gostilne v Rakičanu so šle različne vojske in revolucije. Za gostilničarje je bilo znano, da so večinoma pripadali bolj konservativnemu polu. Od kod se pri Čačinoviču razvije politično levo prepričanje?
»Do tega komunizma, ki je bil v svojih začetkih tudi zelo radikalen, je prišel prav prek gostilne. On je bil v začetku zelo veren. Bil je ministrant izjemnega duhovnika Ivana Jeriča in ta človek ga je zelo navdušil. Zaradi njega je hotel postati duhovnik in je bil celo njegov mali tajnik. Ko je hodil v gimnazijo v Mariboru, je začel brati Dostojevskega. Jerič mu je rekel, naj tega ne bere, ker bo izgubil vero. Ne zgolj zaradi Dostojevskega, vendar mogoče delno tudi, se je kasneje navdušil nad komunizmom. Za Jeriča je vedno trdil, da ga nikoli ni pozabil, in če bi bili vsi duhovniki taki, bi imela naša Cerkev popolnoma drugačno podobo. Bil je primer dobrega, poštenega, res vernega duhovnika. Drugo, kar je Rudija nagnilo h komunizmu, je bilo ravno to, kar se je dogajalo v gostilni. Delavci so prišli konec tedna in zapili svojo tedensko plačo. Tam je bil priča, kako so ponje prihajale nesrečne žene, tam so sedeli tudi gospodje in duhovniki s svojimi ljubicami in vse to se mu je na neki način uprlo. Ni se mu zdelo pravično in ni se mu zdelo prav. V Rakičanu je bila tudi strahotna revščina, otroci niso mogli hoditi v šolo, saj so imeli na primer zgolj ene zimske čevlje in je pač lahko šel samo eden v šolo. Revščina, kakršne danes res ne vidimo. Na gimnaziji v Mariboru je srečal somišljenike in vstopil v komunistično partijo. V nekem trenutku ni imel službe, bil je tudi zaprt. Kasneje so dekleta govorila, da imajo tri očete. Gabikin je bil novinar, Mašin arestant in Nadin diplomat. Vmes je bil zaprt, bil je tudi konfiniran v Bilećo. Moja teta, njegova žena, se je na vseh ravneh borila zanj in vedno iskala možnosti, da bi bil izpuščen.«
V Murski Soboti je bil župan Bratina, ki je bil velik sovražnik komunistov in jih je preganjal, kjer je mogel. Baje je tudi soodgovoren, da so Madžari na dvorišču soboškega gradu obesili vašega strica Štefana Cvetka in Evgena Kardoša.
»Med vojno je bil Rudi na Madžarskem, tam je delal v neki trgovini ali blagovnici, po vojni pa je prišel nazaj in takrat so ga imenovali za jugoslovanskega konzula na Madžarskem. Tam se je rodila Nada, ampak je ravno izbruhnil tako imenovani informbiro. Obstajale so pobude, da bi se Madžarska in Jugoslavija združili. To so izvedeli Rusi. Bila so streljanja in hajke, takrat je izginil tudi moj oče, ker sta bila svaka, tako da so morali na vrat na nos iz Madžarske pobegniti. Po tem so šli v Argentino. Tam je bil prav tako konzul, ko so se vrnili iz Argentine, so živeli v Beogradu. Tam so dekleta hodila v gimnazijo. Nakar so se vrnili v Mursko Soboto, kjer je bil predsednik občine.
Rudi in njegova žena Gabi sta zadnja leta preživela v hiši na Kapeli. Mi smo imeli v bližini vikend in velikokrat smo se na poti tja ustavili pri njih. Gabi je vedno rekla, da je Rudi želel imeti hišo na takšni lokaciji, da bo videl Mursko Soboto. Spomnim se, da je bilo, še preden si se usedel, skoraj vse na mizi, čeprav obiska nismo napovedali. Teta Gabi je bila prava gospodinja in organizator. On je bil tisti oče, ki je v kabinetu. Mislim, da je bil dober oče, čeprav je v bistvu za vse skrbela mama. Ona jih je vzgajala, ona jih je oblačila in ona je bila nekakšen gospodar v hiši. On je bil zadovoljen, da je lahko v miru delal, ona pa je skrbela za hrano, ki je bila vedno prvovrstna. Spomnim se anekdotičnih dogodkov, ko so šli po nakupih v Maribor in je vsaka od hčera dobila usnjeno jakno, nakar sem Rudija vprašala, kaj je dobil on, in je rekel, da znižano kravato. Takšen je bil ta odnos. Od svojih hčera je zahteval oziroma bil je prepričan, da se bodo dobro učile. Za kaj drugega se ni zanimal. V bistvu se ni vmešaval, ker je za drugo skrbela mama.
Gabi piše tudi o tem, da ko so bili v Švici, so šli iz Züricha v Bern. Tam se je govorilo francosko in oče jo je za enajst tednov poslal k neki francoski družini, da bi se naučila jezika. Rekel ji ni nič drugega, samo Ti boš to zmogla. Ni rekel moraš, ampak zgolj to boš zmogla in je zmogla, ker je pač oče tisti, ki usmerja otroka. Potem so prišli v Soboto, stanovali so tam, kjer je sedaj občina. Veliko smo se družile, on pa je bil vsaj zame nekoliko oddaljen. Slišal si zgolj, kaj je uredil. Prijateljeval je s soboškimi funkcionarji. Soboto je imel rad. Teta Gabi se je vključila v društvo za napredek gospodinjstva in je bila včasih tudi odsotna, ker je društvo pilo kavo in klepetalo. Ob neki priložnosti je prišla tudi ona pozno domov in je morala nekaj skuhati. Za kosilo je bila samo argo juha in puding. Ko je Rudi prišel domov, je vprašal, ali je samo to. Treščila je krožnik ob mizo in rekla: 'Če ti tou neje dobro, te pa nika.' Bila je zelo temperamentna, obenem pa zelo dobra. Zanj in za otroke je naredila vse, le oporekati ji nisi smel.«
Kako pa sta se spoznala z vašo teto, ki izhaja iz slovite Cvetkove družine?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
»Cvetko je bil prav tako komunist in pred vojno je bila to neke vrste napredna soboška mladina. Pri nas je zanimivo, ker je taka mešana, pol madžarska in pol slovenska družina. Moj dedek je bil hud madžaron, ampak je umrl leta 1936 in ni dočakal vseh grozot. Rudi je bil v Mariboru, v Soboti pa je bilo močno napredno gibanje. Nosilci tega so bili tako imenovani Slavi, kot se jim je reklo v Soboti. To so v večini tisti, ki so se po prvi svetovni vojni preselili v Mursko Soboto od drugod. Po priključitvi Prekmurja Jugoslaviji. To je bilo uradništvo, odvetniki, učitelji. Eden od njih je bil Slavko Nišervicer. Ko pogledate spomenik žrtvam na soboškem pokopališču, so na njem skoraj sami slavski priimki. Nekaj je tudi domačinov. Mlajši so mislili, da so Slovenci, starejši so mislili, da so Madžari, tako je bilo takrat v Soboti. Tukaj je bila vedno večnarodna skupnost in vsi so se dobro razumeli, to je bilo najlepše. Od Madžarov, Nemcev, Romunov, Židov, to je bilo vse v prijateljstvu in veliko je bilo mladine. Sobota je bila takrat prav zaradi te pestrosti in raznovrstnosti zelo napredno mesto. Najboljši Rudijev prijatelj je bil Ali Kardoš in ko je imel svoj post, se je tudi on postil iz solidarnosti. Za Rudija je bila velika tragedija, ko so Alija konec vojne odpeljali v taborišče. Madžari so uvedli taborišča razmeroma pozno, takrat ko so pri njih na oblast prišli njilaši, neke vrste esesovci.
V Soboti so bile veselice, pa vsi so imeli kolesa. Tukaj je vse ravno in hitro prideš do Rakičana in nazaj. S teto sta se spoznala na neki zabavi ali veselici, natančno ne vem, na enem teh dogodkov za mlade. Se je pa teta morala dolgo skrivati, ker je bil Rudi komunist, stari oče pa je bil strašno konservativen. In komunist ne more biti zet. Potem sta si sestra in omama izmišljevali vse mogoče izgovore, zakaj Gabi ni doma in kje je. Kasneje se je stari oče sprijaznil, ker je videl, da je Rudi pameten in prijeten fant. Ko sta se poročila, jima je zrihtal celo 'štafirung'. Vsaki hčeri je dal narediti pohištvo za spalnico in še kaj zraven.
Sobota je živela v neki svoji stabilnosti, zasanjanosti, malo gosposko, malo manj gosposko, v nekem ravnovesju. Ko so prišli 'Slavi', se je ta red nekoliko porušil, vendar so se stvari dokaj hitro spet umirile, ko so se začeli poročati z domačinkami in postali del skupnosti.«
Generacijsko ste najbližje najmlajši hčerki?
»Največ sva se družili z Nado. Čeprav je bila od mene nekoliko mlajša, me je učila, kaj je treba brati. Skupaj sva brali Sartra in veliko drugih. V moji prvi gimnaziji so oni odšli v Ljubljano. Po Ljubljani pa je bil imenovan za prvega jugoslovanskega veleposlanika v Nemčiji. Tam je bil zelo uspešen in tako so ga ponovno imenovali za prvega veleposlanika v Španiji. Po tem se je upokojil.«
Njegove zveze s Španci so bile koristne tudi pri osamosvojitvi oziroma priznanju Slovenije.
»Imel je čut za navezovanje stikov, tudi v Nemčiji se je spoprijateljil na primer z Willyjem Brandtom, bil je na obisku pri Thomasu Mannu. Znal je spletati družabne vezi. Bil je samozavesten, inteligenten, naučil se je tujih jezikov in bil je zanimivo videti gosposki. Ko pogledamo tiste fotografije z očali, je bil videti zelo uglajeno. V bistvu pa je bil sin služkinje. Njegova mama je bila druga žena gostilničarja Čačinoviča, in ko sta se poročila, je rekla, da želi tudi svojega otroka, saj je imel gostilničar že tri skoraj odrasle otroke iz prvega zakona. Na mamo je bil zelo navezan. Tudi ona je bila videti zelo gosposko. Bila je stroga ženska, in ko je zbolela, mu je rekla, da želi biti pokopana z duhovnikom. To so bili dokaj trdi komunistični časi. Rudi ji je to željo izpolnil, ker je bila njegova mati zanj sveta. To je bila ta življenjska vez.«
Po upokojitvi se je veliko vračal na Kapelo.
»Ko se je upokojil, sta z ženo vse poletje preživela na Kapeli. Tam smo se večkrat srečali, tam smo posedali, jaz sem bila že odrasla. To je bila med nama ponovno druga relacija. Pogovarjali smo se o marsičem, o knjigah, o tem in onem. Enkrat sva se nekoliko sprla ali – bolje povedano – prišla navzkriž, ko sva se pogovarjala o veri. Jaz sem bila takrat spreobrnjenka iz komunista v verujočo in sem rekla, da Bog obstaja, in trdila, da se vsi na drugem svetu ponovno srečamo, on pa je trdil, da se ne bomo nič srečali. Nakar sem rekla, da bomo šele videli. Takrat je izrekel misel, ki sem si jo zelo zapomnila, da je več vreden tisti, ki dela dobra dela, in je ateist kot tisti, ki mora dobra dela početi zaradi tega, da Bog nanj ne bo jezen. To je resnica, vendar se načeloma tudi verjame, da ima tisti, ki dela dobro, tudi če je ateist, v sebi Boga. Dobrih del ne moreš početi, če te ne usmerja neka višja sila, da jih narediš. Ljudje rešujejo življenja, skačejo v reko in tako naprej in morda še niso nikoli stopili v cerkev.«
Tudi iz Švice ste dobivali darila.
»Teta Gabi nem je vedno pošiljala darila. Jaz sem bila zaradi tega zelo imenitno oblečena in nihče ni verjel, da sem otrok matere samohranilke, ker smo bila prelepo oblečena.«
Kako ste v tistem času gledali na svoje sestrične?
»Ko so prihajale v Soboto, so bile zame svetovljanke. Prihajale so iz Beograda. Bile so drugačne, oblečene po najnovejši modi. Posebej Gabi, ona je bila najstarejša. Maša je bila soboška lepotica. Vsi fantje v Soboti so bili zaljubljeni vanjo, bila je kot neke vrste Brigitte Bardot. Z Nado sva bili takrat v osemletki. Ona je bila bolj okrogla, jaz pa 'kot bot süja' in sva se potikali po Soboti. S Tanjo Ambruž smo tudi kaj ušpičile. Ko smo srečale Mašo s kakšnim njenim kavalirjem, smo dobile sladoled in smo morale iti naprej. Hodile smo za ljudmi in naučile smo se tisti Sartrov odlomek, ko mestne muhe hodijo za zločinci: »Mestne muhe sesalke gnoja, sedle ti bomo na krvavo srce.« Hodile smo za kakšnim človekom in to recitirale. Za tem smo bile umetnice in smo delale iz ilovice, tako da smo v nedeljo hodile po mestu v hlačah, umazanih od ilovice, ker pač umetnik mora biti umazan, tako da je bilo vsega. Imele smo se za intelektualke in smo uporabljale tujke, bile pa smo stare štirinajst, petnajst let. V tem času si grozno pomemben, posebno sam sebi. Tipično osnovnošolsko odraščanje.«
V tistem času se je mesto v vseh segmentih zelo razvijalo.
»Bilo je gledališče, operete, igre, koncerti. Veliko profesorjev glasbe je bilo aktivnih in vedno se je kaj dogajalo. Veliko smo hodili tudi v kino. Sedaj se mi zdi, da ni toliko dogodkov, vsaj takšnih ne, kjer bi bili vključeni domačini. Če je kaj bilo, smo šli vsi, od najstarejših do najmlajših. Ljudje, profesorji so se veliko kulturno udejstvovali. Hradil je bil režiser, kasneje tudi Sagadin, Grum, Nadai, tudi sodnik Hajos, on je bil zelo lep človek, vsi so imeli neke orkestre in so se aktivno udejstvovali. Danes imam občutek, da se profesorji več toliko ne udejstvujejo.«
V Nemčiji so bili v času študentskih revolucij in levičarskih gibanj.
»Jaz sem začela študirati leta 1964. Oni so šli v Nemčijo nekoliko kasneje. V Nemčiji je bila z njimi samo Nada. Stanovala sem v naselju blizu Čačinovičevih, tako da sem jih velikokrat obiskovala. Takrat so bila zelo živa študentska gibanja, tako pri nas kot tudi v Nemčiji, Franciji in drugod po Evropi. Tudi Nada je bila potem dokaj aktivna v tovrstnih gibanjih. Znani so sloviti kongresi ali kako naj jih imenujem na Korčuli, kjer so bili prisotni intelektualci, predvsem levo usmerjeni, iz celotne Evrope. Tam je Nada tudi spoznala svojega kasnejšega moža Žarka Puhovskega. Kasneje sta se poročila v Murski Soboti, popolnoma v njunem slogu. Enkrat me je klicala, naj še nekoga najdem za pričo, ker se prideta z Žarkom poročit. Nista hotela imeti razkošne poroke, to jima je šlo na živce. Jaz sem takrat delala na šoli nasproti občine in v zbornici je sedel Peter Jadrič. Vprašala sem ga, ali ima čas, da bi šel za poročno pričo. Rekel je, 'zašto, da ne', in sva šla. Tako smo ju poročili, nato smo šli čez cesto v Express bife, tam smo spili vsak en džin tonik in šli vsak na svojo stran. Gospod Jadrič me je še dolgo po tem velikokrat vprašal, 'kako su naši mladenci'. Ta poroka je bila Žarku in Nadi pogodu. Tudi doma nista nič povedala.
Moram pa reči, da so mi bile sestrične, posebej Gabi, vse življenje v pomoč. Ona mi je stala ob strani, posebej ko sem začela pisati in nisem bila posebej samozavestna. Ko sem bila stara petinpetdeset let, so mi na Vestniku ponudili, da bi urejala kulturno stran. Nisem si upala prevzeti, ker z urednikovanjem nisem imela nobenih izkušenj. Tudi teta Gabi mi je rekla, saj ti ne znaš nič drugega početi kot pisati. Naredili smo poskusne tri tedne, ki so se spremenili v naslednjih deset let. Posebej zadnjo knjigo sta pregledali obe sestrični, ker pač pišem o družini in nisem želela nobenega užaliti. Gabi je res pripravljena vsakomur pomagati, je pač psihologinja in marsikaj lahko pomaga.«
V tistem času, ko je bil Čačinovič v Murski Soboti, so bili kar dobra ekipa.
»Njegov prijatelj je bil ravnatelj Janko Liška, Drago Deškovič, Lanščaki, ki so tudi bratranci, Lea Talanyi in njen mož. To so bili izobraženi ljudje. Takrat je v Murski Soboti nastala Mura. Niso bili zgolj funkcionarji, ampak izobraženi ljudje in strokovnjaki na svojih področjih. Družili so se tudi kasneje, obiskovali so ga tudi na Kapeli. Tudi Stane Dolanc ga je obiskal na Kapeli, ko je bil na zdravljenju v Radencih. Rudi je bil komunist, vendar ne tiste trde sorte. On je rad dobro živel, dobro jedel, si privoščil šampanjec, hodil v gledališče, bral knjige, se udeleževal kulturnega življenja. Rad je dobro živel in prizadeval si je, da bi tudi drugi dobro živeli. Želel je, da ljudje živijo dobro. Mnogim je pomagal, zavzel se je za vsakega, ki mu je lahko pomagal. Tudi Gizi Frumnovi je pomagal, da je odprla svoj prvi salon. To mi je ona pripovedovala. Ni delal razlik, pomagal je, kjer je lahko. Lahko rečem, da zgolj svojim hčerkam ni nič 'zrihtal', ker je vedno govoril, da noče, da mu bo kdo kaj očital. Zaradi tega ga je žena včasih tudi oštevala.«
Pomagal je tudi pri uveljavljanju Slovenije v mednarodnem okolju.
»Vsekakor je svoje diplomatske izkušnje in predvsem osebna poznanstva, ki jih je spletel, vedno uporabil v korist širše skupnosti. Bil je dober prijatelj.«
Tudi ženski je takšnemu načinu življenja težko slediti.
»Gabi je bila res močna osebnost. Bila je samozavestna in se je bila voljna učiti. Poleg njega se je naučila španščine, slovensko, srbohrvaško, madžarsko in nemško pa je govorila že od doma. Hodila je na sprejeme h kraljem in kraljicam, znala se je urediti, znala se je postaviti, bila je samozavestna in bila res na nivoju. Tudi v nemških časopisih so pisali, da so na jugoslovanskem veleposlaništvu najboljše pogostitve. Imela je kuharico in z njo sta pripravljali pogostitve od začetka do konca.«
Na čem temelji ta njena samozavest, ki nam velikokrat manjka?
»V družini je bilo devet otrok in ona je bila najbolj samosvoja. Oče je bil strašno strog. Omama ne. Ona je šla svojo pot, mimo vsega. Teta Anuš je bila tudi samozavestna. Bila je tudi samosvoja. Ob neki priložnosti je bil Rudi na obisku z delegacijo v Murski Soboti. Mislim, da je bil zraven tudi Smole in so sedeli na vrtu pri Zvezdi. Teta Anuš je šla iz mlekarne in jih zagledala, nakar se je nagnila čez ograjo in Rudiju zaklicala: »Ka pa si se te nej pri nas stavo, znaš ka trbej Beji v Lublano bilice odpelati.« V tej družini so bili vsi originali. Gabi je vsakega sprejela tako, kot bi čakala samo njega. Zanjo ni bila težava kar koli pripraviti. To gostoljubnost je imela že v sebi. Je pa bila 'čemerasta'. Opapa je bil tak, teta Anuš, Gabi in Maša.«
Samozavest vsekakor pomaga, ko greš iz predvidljivega majhnega okolja v tujino, kjer ne veš, kaj te čaka.
»Za nas so bili res zanimivi, ker so prihajali iz popolnoma drugega sveta. Malo bolj gosposki, bili so res svetovljani. Ko prideš iz tako majhnega okolja, se moraš na neki način postaviti. Teta se je znala postaviti, on pa sploh. Včasih si dobil občutek, da je kot grof. Če želiš ta poklic opravljati, ne smeš pokazati, da te je strah. Tudi drugi prihajajo od nekod. Teta je bila vedno zraven, velikokrat je rekla, da je utrujena, vendar je imela to rada. Ampak nikdar se s tem ni hvalila. Ni pa priznavala nobenih razrednih delitev. Ko je bil ob neki priložnosti na sprejemu natakar iz Prekmurja, se je začela z njim pogovarjati. Potem ji je Rudi rekel, da se to sicer ne spodobi, vendar ni delala razlik. Tudi če je prišel kdo kosit ali kaj pomagat, se je najprej z njim pogovorila, ga pogostila in tako naprej. Vedno je imela občutek za sočloveka, kdor koli je bil. To je dovolj dober temelj tako doma kot v tujini.«
Srce in možgane pretresale revolucije
»Moja generacija je živela ob žerjavici in plamenih dveh svetovnih morij. Srce in možgane so nam pretresale revolucije: oktobrska iz l. 1917, različne 'povojne' po 1945., zmagovite 'od spodaj' ali 'od zgoraj'. Dvajseto stoletje se bliža koncu. Bilo je polno svetlih upanj človeštva, bilo pa je tudi v znamenju krvavih diktatur. Bilo je stoletje Hitlerja in Stalina. Po toliko izkušnjah bi se stoletje moralo končati brez lažnih iluzij in utopij, dokončno zavrniti vse lažne preroke, ki obljubljajo splošno srečo in zveličanje, pri tem pa hočejo osrečevati človeštvo s svojimi ideološkimi prisilnimi jopiči.«
Vir: Med dvema cerkvama – Zapisi dvakrat razočaranega vernika, Rudi Čačinovič, 1993Idealne družbe nikoli ne bo
»Danes vemo, da idealne družbe ni in je nikoli ne bo. Upanje, brez katerega pa ne bi bilo nobenega napredka, nam narekuje, da si prizadevamo današnji svet bolje razumeti. Sprejemamo tržno gospodarstvo in demokracijo kot temelje bodočega razvoja. Bilo pa bi zmotno prevzeti tudi vse slabosti, nasprotja in anahronizme kapitalističnih sistemov. In da opozorim z Williamom Faulknerjem: 'Preteklo ni ne mrtvo ne pozabljeno.' Tudi tega ne smemo pozabiti, ko moramo iskati novih, tretjih poti med kapitalizmom in sistemom, od katerega se poslavljamo … Gre za pravičnejšo ureditev sveta, ki spoštuje človekove (s tem tudi narodne in manjšinske) pravice, hoče mirno sožitje med narodi in državami, zagotavlja temeljno pravico človeka do dela, ohranja njegovo okolje, je solidarno z njim v boleznih in nesrečah, daje enakopravnost pri startu za dosego izobrazbe in kulturnih dobrin. Ne gre za nove utopije, temveč za uresničevanje dosegljivega. Temu iskanju novih poti so dolžni pomagati predvsem intelektualci. Pri tem pa več nikoli nikomur ne smejo dovoliti, da bi jih izrabljal kot 'koristne idiote'. Na to hočejo opozoriti tudi ti skromni zapisi.«
Vir: Med dvema cerkvama – Zapisi dvakrat razočaranega vernika, Rudi Čačinovič, 1993