Film, dvojni portret Ivana Krambergerja, sina in očeta, v žanru raziskovalnega dosjeja, raziskuje vpliv in vlogo Krambergerja starejšega na osamosvojitvene procese v Sloveniji, ki jih sin raziskuje pred kamero za magistrsko nalogo s pomočjo intervjujev in z ogledom bogatega arhivskega procesa. Intervjuva slovenske osamosvojitelje - politike prve slovenske vlade, zgodovinarje, novinarje, očetove sodelavce in sopotnike ter družino. Scenarista filma sta Ivan Kramberger mlajši in Maja Weiss, ki je tudi režiserka.
Več o filmu si lahko preberete v intervjuju, ki smo ga v našem mediju objavili lani poleti - Ivan Kramberger mlajši še vedno išče resnico o očetu.
Zgodba prvega in edinega atentata
Nedelja, 7. junij 1992 v Jurovskem Dolu. Potekal je predvolilni shod predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja, ko je ob 18.45 počil strel. Dobrotnik iz Negove se je opotekel in padel. Z osebnim avtomobilom so ga odpeljali v lenarško bolnišnico, vendar je umrl med prevozom. Sledila je obsežna policijska akcija. Takoj po streljanju je v Jurovski Dol prišlo na desetine, če ne celo na stotine modrouniformirancev z avtomatskim orožjem. Postavljene so bile cestne zapore, v Lenart so prihiteli tudi takratni notranji minister Igor Bavčar, minister za informiranje Jelko Kacin in pravosodni minister Miha Kozinc. Okoli 23. ure je Bavčar javnosti po televiziji sporočil, da so policisti že prijeli domnevnega morilca in da ni šlo za politični uboj. Storilec je dejanje na policiji priznal še isto noč in končal v priporu. Motiv pa, da Krambergerja menda ni maral. Eden od kriminalistov, ki je sodeloval pri preiskavi kaznivega dejanja, je bil tudi Franc Kangler.
Dan kasneje se je izvedelo, da je streljal takrat enainštiridesetletni domačin Peter Rotar z okna svoje nove stanovanjske hiše. Uporabil je lovsko karabinsko puško Crvena Zastava kalibra 8,57 z daljnogledom. Preiskovalci so v ležišču puške našli tulec, v cevi saje, na okenski polici pokrova za daljnogled. Forenziki so dokazali, da je Rotar imel na rokah sledove smodnika.
V sredo, 10. junija 1992, se na pokopališču v Negovi na Krambergerjevem pogrebu zbere večtisočglava množica. Kljub temu, da besni neurje.
Dva meseca kasneje, v ponedeljek, 24. avgusta 1992, je tožilec Boris Marčič z obtožnico na zatožno klop mariborskega sodišča posadil Petra Rotarja. Obtoženega je branil odvetnik Ivan Bukovnik. Sojenje je trajalo pet dni, dvorana, ki je lahko sprejela 98 ljudi, je bila nabito polna, vstopnice za sedeže, ki jih niso zasedli novinarji in sorodniki, so na sodišču preprosto izžrebali. Rotar je tudi pred sodnim senatom dejanje priznal, čeprav nobena priča ni videla, kdo je streljal, sodni izvedenci pa niso delovali najbolj prepričljivo.
Pet dni kasneje je senat sodnika Zlatka Dežmana sporočil: Peter Rotar je kriv – za zapahi bo preživel devet let. »Imam mirno vest, pravzaprav so redki primeri, ko ima sodnik na voljo toliko argumentov. To je bil eden najbolj jasnih in dokazljivih umorov,« je izjavil sodnik. Po pritožbi višje sodišče kazen zviša na 12 let, Rotar odsedi devet let.
Obsojeni atentator Peter Rotar je umrl 9. januarja 2019. Zgodba prvega in edinega atentata na politika v Sloveniji je tako končana.