Beltinčan več kot tri leta zalezoval žensko, ji pošiljal nože, lutke, pisma s tekočino ...

Bere se kot kriminalka

Očitki proti 56-letnemu Beltinčanu Vasiliju Štefiću Vasu, obtoženemu zalezovanja, sicer že tudi dvakrat obsojenemu, so se brali kot televizijska kriminalka. Začelo se je že v drugi polovici leta 2014. Štefić je žensko, danes staro 38 let, predvsem v zadnjem letu zelo intenzivno zasledoval. Najhuje je bilo od decembra 2016 do decembra 2017, ko ji je sledil, jo skrito opazoval.

Vztrajno je zalezoval svojo žrtev. Ji v enem letu poslal več kot 30 pisem: med njimi paket nožev, lesene lutke, razglednice z narisano tarčo. V nekaterih pisemskih ovojnicah so bile tudi tekočine. Pisma pa niso bila vse: svojo žrtev je poiskal tudi po elektronski pošti in družabnem omrežju, kamor ji je pošiljal pošto in fotografije.

Na mobilno številko telefona je prav tako pošiljal nadležna sporočila. Grozil je še po stacionarnem telefonu. V pogovorih je zelo nazorno govoril, da ve, kje je pravkar žrtev in kje se giblje. Tudi če je ženska zamenjala telefonsko številko ali naslov elektronske pošte, jo je vedno znova našel, pravzaprav zelo hitro in spretno izsledil.
Pravi pekel pa se je za žrtev začel, ko ga je poleti 2016 prijavila organom pregona. Niti sodba murskosoboškega okrajnega sodišča zaradi zalezovanja iz oktobra 2016 ga namreč ni ustavila, ampak je šel takrat celo tako daleč, da je kršil prepoved približevanja žrtvi. Jo obiskal. Pripravljen je bil iti do konca. Do vojne s krvavim koncem, kakor je zapisal. Bilo je dovolj. Sledila je še ena prijava, tokrat januarja 2018. Zavoljo vnovičnih groženj je moral še enkrat na zatožno klop.

Prejema socialno pomoč, vozi se v jaguarju

April 2018. Vasilije Štefić je bil skrajno vznejevoljen, ko je zagledal novinarsko ekipo pred sodno dvorano, agresivno se je vedel tudi v dvorani št. 12 murskosoboškega sodišča. Okrajni sodnik Stanislav Žižek je moral vložiti precej napora in povzdigniti glas, da je obdolžencu dopovedal, da je obravnava javna. Nato je besedo dobil višji državni tožilec Branko Murmayer, ki je Štefiću naprtil še očitek kaznivega dejanja zalezovanja. Zato mu je ponudil kazen leto dni zapora, ki bi jo lahko odslužil z delom v korist družbe, seveda pod pogojem, če prizna krivdo. »Ne razumem vaših obsodb,« je najprej začel Štefić, vendar se je kmalu vmešal sodnik Žižek in obdolženca spomnil, da je bil že v letu 2016 pogojno obsojen na šest mesecev zaporne kazni s preizkusno dobo dveh let prav zaradi zalezovanja. Ker se ni držal navodil, naloženih v sodbi, mu je bila ta kazen januarja letos preklicana, kar je pomenilo, da bi že zaradi prvih svojih nečednih, pravzaprav zelo bolnih potez, še pred decembrom 2016, ko jih je začel še stopnjevati, moral v zapor.
Štefić je po krajšem obotavljanju naposled priznal krivdo za zalezovanje, kaznivo dejanje, o katerem govori kazenski zakonik v členu 134 a: »Kdor koga drugega ali njegovega bližnjega s ponavljajočim se opazovanjem, zasledovanjem ali vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika ali stika prek elektronskih komunikacijskih sredstev zalezuje in pri njem ali pri njegovem bližnjem s tem povzroči prestrašenost ali ogroženost, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let. Če je zalezovana oseba mladoletna oseba ali slabotna oseba, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.«
Leto dni zaporne kazni bo tako odslužil z družbenokoristnim delom (730 ur). Sodnik Žižek je na koncu predobravnavnega naroka obsojenca opozoril, da če se ne bo odzval na služenje kazni, bo moral za zapahe. Ga je pa oprostil plačila stroškov sodnega postopka, saj Štefić za preživljanje prejema le socialno denarno pomoč, sicer pa se, zanimivo, kot je to izhajalo iz sodnega spisa, naokoli prevaža v prestižnem jaguarju.