Doktorski študent 2. letnika umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru se ukvarja z raziskovanjem baročnega kiparstva na prostem, predvsem se posveča vprašanjem naročništva, ikonografije in konteksta postavitve baročnih kipov ter kiparskih skupin. Zbranim je najprej pojasnil, da figuralna znamenja glede na ikonografijo ločimo na kristološka, ikonografije svetega Janeza Nepomuka, preostalih svetnikov, kalvarije ter skupine križanja. V srednjem veku je sprva veljalo, da je moral znamenje na kraju smrtne nesreče postaviti storilec v spomin na umrlega. V 17. stoletju pa so ljudje začeli dajati večji poudarek preventivi. Takrat so postavljali tako imenovana votivna znamenja, denimo v priprošnjo Mariji, da se ne bi zgodilo kaj slabega. Na Spodnjem Štajerskem, pravi, prevladujejo kamnita znamenja, sam pa se je v svojem raziskovanju posvetil prav figuralnim znamenjem, katerih razvoj se je začel na Slovenskem v drugi polovici 17. stoletja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
»Glejte, človek«
Figuralnih znamenj s kristološko ikonografijo je doslej na Spodnjem Štajerskem naštel devet. Deli jih na podkategorije: kipe »hrvaškega Jezusa«, kipe ecce homo, kipe dobrega pastirja in kipe Jezusa, ki nosi križ. Opisal je, da je naziv hrvaški Jezus ljudsko poimenovanje, ki ponazarja Jezusa na počitku ali v bedi, če bi poslovenili nemški izraz. Slovenci so ga prevzeli od Hrvatov, pri katerih je ta tip kipov najbolj razširjen v severozahodnem delu države, ob meji s Slovenijo. »Od kraja do kraja se razlikuje razlaga, zakaj je ta kip žalosten. Na nekaterih območjih pravijo, da zato, ker je naredil Hrvate,« je smeje navedel. Donša je pojasnil, da kip s to ikonografijo najdemo tudi v Bratoncih, kjer ljudsko izročilo pravi, da je Jezus žalosten, ker je videl, kako težko gre slovenskemu narodu. Kristus je navadno upodobljen sedeč na kamnu ali na križu, v trenutku pred križanjem. Šlo naj bi za prispodobo preroka Joba, ki je znan po potrpežljivosti v trpljenju, podoba pa naj bi nakazovala na to, da se Kristus osredotoči na trpljenje in na to, da nas bo odrešil. Dodal je še, da pri nas kip pogosto najdemo v kapelicah, predvsem obcestnih.
Znamenje ecce homo je pasijonski motiv, ki pomeni »glejte, človek«. Gre za izjavo Poncija Pilata, ki jo je izrekel, ko je Kristusa privedel pred zbrano množico, ga želel približati ljudstvu in ga ni hotel obsoditi. Na Spodnjem Štajerskem je naštel dva taka primera, eden je ob cerkvi v Gornji Radgoni. Motiv dobrega pastirja je pri nas po besedah Donše prava redkost, motiv Jezusa, ki nosi križ, pa je prav tako del pasijona in je najbolj razširjen na Frankovskem v Nemčiji.
Precej je bilo povedanega tudi o Janezu Nepomuku. Bil je zgodovinska oseba, teolog in doktor cerkvenega prava, ki se je rodil na Češkem. Bil je spovednik češke kraljice in kralju Venčeslavu je prišlo na uho, da mu ni zvesta. Od Nepomuka je zahteval, da mu pove, kaj se je kraljica spovedala, a ker ga je zavezovala spovedna molčečnost, ni povedal nič. Venčeslav IV. ga je dal ubiti, njegovo truplo pa so vrgli v reko Vltavo. Sveti Janez Nepomuk je na vseh upodobitvah odet v talar, s križem v roki in s prstom na ustnicah, okoli glave pa ima pet zvezd. Legenda namreč pravi, da ko so ga vrgli z mostu, naj bi se nad vodo prikazalo pet plamenčkov. Kipa s tako ikonografijo pri nas najdemo v Gornji Radgoni pri cerkvi, v Negovi pri gradu in v Križevcih pri cerkvi.
Drugačna kompozicija
V nadaljevanju je Jure Donša spregovoril o Marijinih stebrih. Povedal je, da jih sestavljata vsaj dva dela. Prvi element je steber, drugi pa Marijin kip na njegovem vrhu. Pogosto so postavljeni v središču kraja, pri postavitvi kipov pa je pomemben tudi vidik kolektivnega. Pri stebrih so namreč prirejali procesije, srečanja, sejme ... Razvoj Marijinih stebrov temelji na stebrnih spomenikih, ki so jih postavljali že v antiki. Prvi baročni je bil postavljen v Rimu, naročil ga je papež Janez Pavel V. Na Spodnjem Štajerskem najstarejšega najdemo na Ptuju, postavljen je bil leta 1664 kot zahvalni steber, spominja pa na zmagovito bitko pri Monoštru. Po besedah raziskovalca tudi v Murskem Vrhu najdemo steber, na katerem je Marija z detetom, datira pa v leto 1671.
Sklepni del predavanja je bil namenjen Marijinemu stebru v Ljutomeru. Brezmadežno spremljata sveti Rok in Boštjan, kip pa je sestavljen iz treh delov, iz večjega in manjšega podstavka ter stebra z Marijinim kipom. S kipa lahko razberemo, da je bil njegov naročnik Matija Petek, ljutomerski trški sodnik. Junija 1792 je na eni od trških sej predlagal, da se steber postavi. Predavatelj je poudaril, da je na Spodnjem Štajerskem to edini primer, v katerem je kompozicija sestavljena iz teh svetnikov, v Avstriji pa je našel še tri primere. Sicer sta bila sveti Rok in Boštjan uveljavljena svetnika in v Cezanjevcih je bila do leta 1931 podružnica ljutomerske cerkve posvečena prav njima. Postavitev stebra je razumljiva tudi v luči, da je bil Ljutomer v 17. in 18. stoletju eno od žarišč epidemije kuge.
Steber, ki stoji na Glavnem trgu, je bil posvečen leta 1854, ta slovesni dogodek je spremljal tudi ognjemet, izhaja iz ohranjenih virov. Zanimivost ljutomerskega Marijinega stebra je še ta, da so navadno na levi strani pomembnejši svetniki, na desni pa manj pomembni. »Ker je bil Boštjan mučenik, Rok pa pričevalec, bi ju morali zamenjati. Če to predvidimo, vidimo, da je kompozicijsko bolj smiselno, ker se potem oba obračata proti Mariji in ne stran od nje,« pove predavatelj, ki domneva, da bi lahko do zamenjave prišlo pri obnovi v 19. stoletju (leta 1894). Zapišimo še, da je pred tem znamenjem na tisti lokaciji stal sramotilni steber.