Na vsako svoje življenjsko obdobje sem izredno ponosen. Lahko bi rekel, da sem rojen pod srečno zvezdo, in če bi se še enkrat rodil, bi si želel prehoditi enako življenjsko pot,« je povedal. V mladosti je bil študent in vrhunski športnik, nato se je zaposlil in najprej petindvajset let delal v gospodarstvu, nato pa bil dvanajst let sindikalist. Zdaj je že nekaj let v pokoju.
Čeprav je bilo veliko lepih trenutkov, ki dajejo občutek zadovoljstva, tudi Janezu življenje ni prizanašalo. Že začelo se je s trpko izkušnjo, saj sta z bratom odraščala brez očeta, ki sta ga izgubila ob koncu druge svetovne vojne, in je mama sama skrbela zanju. Kljub temu sta oba dokončala študij, Janez je diplomiral na prvi stopnji Ekonomske fakultete v Ljubljani.
Vrhunski tekač
Ukvarjanje s športom je bilo v Janezovi mladosti ob šolskih obveznostih druga najpomembnejša dejavnost mladih v njegovi rojstni Murski Soboti. Aktivnosti je vodilo Telesnovzgojno društvo Partizan, ki je spodbujalo številne športe, od namiznega tenisa, orodne telovadbe, šaha do hokeja na travi, rokometa in drugih, ni pa bilo borilnih športov.
V srednji šoli so bili obvezen del športne vzgoje tudi spomladanski in jesenski tekaški krosi, in ker je bil Janez dober tekač, se je začel aktivno ukvarjati z atletiko. V tej panogi je dosegal vrhunske rezultate. Enkrat je bil mladinski in trikrat članski prvak Slovenije v teku na 800, 400 in 1500 metrov, desetkrat pa je nastopil tudi za jugoslovansko atletsko reprezentanco. »Biti v Jugoslaviji, v takrat dvaindvajset milijonski državi, prvi ali drugi v teku na 1500 metrov, je bil velik uspeh,« poudari sobesednik. Jugoslovanska atletika je bila takrat na ravni evropske velesile, tekmovalci pa so sodelovali v meddržavnih dvobojih, ki so jih imeli z Norveško, Vzhodno Nemčijo, Italijo, Švico, Romunijo in Bolgarijo, torej državami, ki so vse bile v tistem času atletske velesile. Janez je nastopal na treh balkanskih igrah, in sicer v Ankari, Bukarešti in Sofiji, enkrat pa je bil članski prvak v krosu v Jugoslaviji, poudari sobesednik. »To so zame nepozabna doživetja,« pove.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
Edina nagrada pot v tujino
Športni uspehi so bili v tistem času za mlade pomemben cilj, ukvarjanje s športom pa je pomenilo, tako kot danes, spoštovanje reda, discipline in sotekmovalcev, kar je bilo vse dobra šola za življenje. »Takrat ni bilo nagrad za nastope in v športu ne profesionalizma. Edina nagrada je bila, da si lahko v tistem času potoval po svetu. Zamislite si, da si lahko leta 1962 kot športnik šel na primer na Norveško, v Švico, Italijo, Zahodno in Vzhodno Nemčijo, Avstrijo. Običajni državljani takrat niso smeli zapuščati države.
Iz tistega časa se spomnim ene od prigod. Prišel sem do načelnika za notranje zadeve, gospoda Petauerja, in mu rekel: Tovariš načelnik, potrebujem 'pasoš' za nastop za jugoslovansko reprezentanco v troboju Italija, Švica in Jugoslavija v Švici. Ni problem, mi je dejal, pridi čez en mesec. Jaz pa sem potni list potreboval naslednji dan. S seboj sem imel dopis zveznega sekretariata za notranje zadeve in mu ga dal. Pogleda najprej papir in nato mene ter reče: Jutri pridi ponj. Potni list sem dobil, ampak ko sem se vrnil s tekmovanja, sem ga moral deponirati na sekretariatu za notranje zadeve. Bil sem namreč vojni obveznik in potni list sem moral vrniti, da mi ne bi morda padlo na pamet, da bi ostal v tujini,« pripoveduje Kovač.
S tekmovalnim športom se je nehal ukvarjati leta 1968 in si pozneje na tej osnovi dokupil tudi štiri leta delovne dobe. Rekreativno se s športom ukvarja še danes, zdaj predvsem igra tenis. »Kljub svojim letom se prijetno in dobro počutim ter nimam starostnih bolezni,« poudari.
Zaradi športnih uspehov in končanega študija so se Janezu ponujale številne možnosti za zaposlitev v drugih krajih, vabili so ga v Ljubljano, Celje, Osijek in Karlovec. Toda njega je vleklo v rojstno Soboto, od koder je tudi njegova soproga in kjer sta si ustvarila dom in družino. Zdaj bi se morda zaradi številnih prednosti, ki so povezane z življenjem v večjih središčih, predvsem glede zaposlitve, odločil drugače, a takrat so bile razmere drugačne. »Nikoli mi ni bilo žal, da sem ostal. Predvsem zato, ker človek dobi prijatelje v mladih letih. Poznam ljudi, ki so se v starejših letih odselili iz svojega rojstnega kraja drugam. Tam so našli nove znance, nimajo pa prijateljev. Jaz pa imam še vedno prijatelje iz mladosti, s katerimi se dnevno ali tedensko srečujem. To, da imaš ob sebi poleg družine še prijatelje, s katerimi se pogosto srečuješ, mi daje veliko zadovoljstva,« pove sobesednik.
Gospodarstvenik in sindikalist
V šestdesetih letih je bil Janez štipendist Pomurskega tiska. V tem podjetju je bilo takrat skoraj 600 zaposlenih, približno 140 v tiskarni, 320 v kartonaži in 80 v založbi, sam pa je dobil prvo delo v službi za plan in analizo. Zaposlil se je v času ustanavljanja temeljnih organizacij združenega dela ali tako imenovanih tozdov. V Pomurskem tisku kot krovni organizaciji so nastale tri temeljne organizacije, že omenjene tiskarna, kartonaža in založba z založništvom ter knjigotrško dejavnostjo. Vse so poslovale zelo uspešno, pove Kovač. V tistem času se je uspešnost presojala ne po ustvarjenem dobičku, ampak po povečevanju števila zaposlenih. Plače so bile dobre, vsak delavec je zaslužil več kot zgolj za pokrivanje osnovnih življenjskih stroškov.
Kovač se je v Pomurskem tisku zaposlil leta 1966, v letih od 1972 do 1978 je bil direktor tiskarne, nato je bil štiri leta direktor Jeklotehne v Murski Soboti, leta 1982 pa se je vrnil v Pomurski tisk in postal vodja oddelka za razvoj in naložbe. Prvi sindikalist Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) za Pomurje je postal 1. januarja 1988, torej ravno v času burnih družbenih dogajanj in sprememb. Funkcijo je opravljal do 27. decembra 1999, ko se je upokojil.
Sindikat je ostal pomemben
V osemdesetih letih je v Sloveniji deloval le en sindikat, v katerega so bili vključeni skoraj vsi zaposleni, imenoval pa se je Zveza sindikatov Slovenije (ZSS). Janez Kovač je bil štiri leta predsednik sindikata v podjetju Pomurski tisk. Leta 1988 je bil izvoljen za vodenje območne organizacije ZSS. Z osamosvojitvijo Slovenije je tudi pri sindikalnem organiziranju nastopil pluralizem z ustanavljanjem sindikatov različnih panog in dejavnosti. Čeprav se je članstvo s tem razpršilo, sindikat ni izgubil veljave, pravi Kovač, in nikoli se ni ukvarjal s politiko, čeprav so mu očitali, da gre za partijski sindikat. ZSSS je odigrala pomembno vlogo pri varovanju delavskih pravic nasploh. Z zaposlitvijo odvetnika v Območni organizaciji Zveze svobodnih sindikatov Pomurja pa je stopil v bran zaposlenim zaradi kršitev njihovih pravic.
»Starejše generacije se še spomnijo, koliko protestov, zborovanj in demonstracij je bilo v devetdesetih letih in potem v začetku drugega tisočletja v organizaciji ZSSS. Na njih je sodelovalo tudi več kot 20 tisoč članov sindikata. Ko na zborovanje pride toliko ljudi, je to znak, da sindikat deluje dobro in uživa zaupanje,« podčrta Kovač.
S samostojnostjo Slovenije so slovenska podjetja izgubila možnost nastopanja na jugoslovanskem trgu, v težavah pa so se znašla tudi zaradi tuje konkurence in odpiranja na Zahod, takratne razmere opisuje Kovač. Marsikatero podjetje je končalo v stečaju, s preobrazbo družbene lastnine v zasebno pa se je spremenil tudi položaj delavcev.
»V prvih petih letih samostojne Slovenije smo v Pomurju izgubili najmanj pet tisoč delovnih mest, s prevzemom kapitalizma pa so se zniževale tudi plače. Položaj delavcev je danes veliko slabši, kot je bil pred štiridesetimi leti,« poudari. Pomurska regija je ostala brez delovnih mest, zaradi česar so delavci z nižjo izobrazbo iskali zaposlitev v tujini, mladi pa so po končanem šolanju ostajali v večjih središčih.
Najtežje je bilo takrat, pove sogovornik, ko so delavci stavkali, in edini, ki je prisluhnil njihovim težavam, je bil sindikat. »Člani sindikata smo bili vedno izpostavljeni, vodstvo območne organizacije sindikata pa deležno kritike ter pogosto okrivljeno za težave v podjetjih. Spomnim se podjetja, ki je bilo pred stečajem. Na zboru delavcev, kjer naj bi se pogovorili o izplačilu odpravnin, nadur in drugih obveznosti delodajalca, so delavci za stečaj okrivili sindikat. Sindikat nikoli ne more biti kriv za izgubo delovnih mest, ampak je za to odgovorno vodstvo družbe. To so bili zame težki trenutki, saj so mi nekateri delavci tudi grozili s fizičnim obračunom,« se spominja.
Upokojence zvabiti iz stanovanja
Z upokojitvijo se je za Janeza začelo tretje življenjsko obdobje, posebej aktivno je postalo leta 2003, ko je na prigovarjanje Jožeta Vilda prevzel položaj predsednika murskosoboške upokojenske organizacije. »Zame je bilo pomembno, da društveno delovanje zvabi upokojence iz stanovanj, da ne ostajajo med štirimi stenami, ampak se srečajo z znanci in skrbijo za svoje telo in duha,« pomen društva predstavi zdaj njegov nekdanji predsednik. Društvo upokojencev Murska Sobota je vodil do leta 2009. V tem obdobju so navezali tudi zelo dobro sodelovanje z upokojenskim društvom v Monoštru, ki ga je ustanovil Jože Vild.
»Med upokojenci sem se počutil srečnega in tudi upokojenci so bili veseli, da so se lahko vključili v društvo,« pove Kovač. Društvo je štelo približno 800 članov, od tega je 100 članov aktivno sodelovalo v različnih sekcijah. Organizirano so imeli socialno službo, pevski zbor, športno društvo, kolesarsko sekcijo, izletniško dejavnost in še veliko drugega, v zelo velikem številu pa so se člani udeleževali tudi upokojenskih piknikov in izletov.