Ko je bila Slovenija pred dvajsetimi leti s še sedmimi državami srednje in vzhodne Evrope, Ciprom in Malto del največje širitve Evropske unije (EU), je val optimizma zajel tudi Pomurje, po večini kazalnikov najmanj razvito regijo v državi. S hitrim prevzemom skupne evropske valute, ki je sledil leta 2007, so se razvojne priložnosti ter dostop do mednarodnih financ in enotnega trga za prost pretok blaga, storitev in kapitala olajšali in okrepili. Po dveh desetletjih je čas za bilanco.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Počasi proti povprečju
Obseg bruto domačega proizvoda (BDP) se je v zadnjih dveh desetletjih resda povečal za več kot 50 odstotkov, toda po podatkih Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) se je Slovenija v zadnjih 20 letih približala povprečju BDP na prebivalca v EU za zgolj tri odstotne točke. Višegrajska četverica na drugi strani za 16, baltiška trojica pa celo za 31 odstotnih točk. Po podatkih UMAR je bila tako Slovenija lani pri 91 odstotkih razvitosti EU, posledično pri tem kazalniku stagnirajo tudi slovenske statistične regije. Pomurje je, kot izhaja iz poročila o regionalnem razvoju 2018–2023, danes komaj pri 61 odstotkih razvitosti EU. Tudi če pogledamo podrobnejše podatke evropskega statističnega urada o denimo povprečnih letnih dohodkih polno zaposlenega samskega delavca brez otrok po kupni moči, lahko zaznamo skromno povečanje. Vse druge države iz deseterice razen Slovaške so se referenčni povprečni nemški plači približale za več kot deset, ponekod tudi za več kot dvajset odstotnih točk v zadnjih dvajsetih letih, Slovenija zgolj za šest.
Stanje v pomurski regiji je seveda še bolj skrb vzbujajoče, saj gre za regijo z najnižjim povprečnim neto in bruto dohodkom v državi in z Občino Kuzma, kjer je povprečni neto dohodek na prebivalca celo za 33 odstotkov nižji od slovenskega povprečja. Z vstopom v EU so se odprla vrata do enotnega trga in na drugi strani tudi okno za delovne migracije, kar so izkoristili številni, ki so tako lažje dostopali na trg dela v nam bližnji, bolj razviti Avstriji. Kot so nam pritrdili v Sindikatu delavcev migrantov Slovenije, se je število delovnih migrantov od vstopa v EU gotovo povečalo za več deset odstotnih točk, po nekaterih podatkih se v Avstrijo na delo danes vsak dan vozi več kot 30 tisoč Slovencev, velika večina jih je iz obmejnih občin v Podravju in Pomurju. To povečuje tudi nevarnost izpraznitve razvojno ogroženih slovenskih regij, kakršno je Pomurje, ki imajo že tako ali tako slabo demografsko sliko. Gre za problematiko celotne Evrope, ampak vendarle ne more biti spodbudno, da se je povprečna starost v Pomurju v zadnjih 20 letih povečala za šest let, delež prebivalcev, starih 65 let ali več, pa za deset odstotnih točk in danes znaša že 25 odstotkov v strukturi prebivalstva regije.
Nanizajmo še nekaj statističnih podatkov za področji, ki pregovorna veljata za paradna konja naše regije. Leta 2000 je bilo v Pomurju v uporabi dobrih 66 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč, v dveh desetletjih se je to število znižalo za okoli dva tisoč hektarjev. Izrazitejši padec je zaznati pri številu kmetijskih gospodarstev, ki jih je bilo leta 2000 blizu 12 tisoč, leta 2020 pa le še dobrih 7 tisoč. Številke v turizmu pa so v dvajsetih letih naravnost eksplodirale. Državo je leta 2004 obiskalo 2,34 milijona turistov, lani jih je bilo 6,19 milijona. Več kot podvojile so se tudi opravljene prenočitve, in sicer s 7,7 milijona leta 2004 na več kot 16 milijonov lani. V Pomurju je bilo leta 2004 po dostopnih podatkih dobrih 181 tisoč turistov, ki so opravili okoli 755 tisoč prenočitev. Lani je regijo obiskalo okoli 310 tisoč gostov, prenočitev pa je bilo približno 985 tisoč. Res pa je, da turizem velja za panogo z nizko dodano vrednostjo in produktivnostjo, kjer Slovenija na splošno stagnira in ne dosega zastavljenih razvojnih ciljev, zato nas je tukaj Češka že prehitela, dohitevata pa nas tako Romunija kot Poljska.
Postali smo kompatibilni
Odločitev za vstop v Evropsko unijo (EU) je bila za našo državo edina možna in pravilna, meni Tadej Ružič, predsednik razvojnega sveta pomurske regije in izvršni direktor družbe Medicop. Slovenija, kot pojasnjuje, ni niti po številu prebivalcev niti po gospodarski moči ali tržnem potencialu država, ki bi iz skupine takratnih pristopnic lahko bistveno kreirala evropsko politiko ali vplivala nanjo, kot denimo Poljska, je pa nedvomno lahko v polnosti izkoristila prednosti, ki jih članstvo v taki integraciji daje. Slovenci smo tako po njegovi oceni postali kompatibilni s preostalim svetom, Pomurci pa smo z izvedbo državnih projektov, kot je gradnja avtocestne in železniške infrastrukture, ki jo je EU sofinancirala iz različnih virov, postali kompatibilni s preostalo Slovenijo. »Tudi na drugih področjih v regiji. Kamor koli se ozremo, lahko opazimo pri gradnji regijske hrbtenične infrastrukture vseh vrst table z oznakami EU. Vse to so projekti, katerih izvedljivost bi bila za našo regijo zelo vprašljiva, če ne bi bilo finančne pomoči iz proračuna EU,« poudarja Ružič, ki pravi, da enako velja tudi za vsa podjetja v regiji, ki poslujejo v mednarodnem gospodarskem okolju, saj jim članstvo v EU daje status in omogoči bistveno enostavnejše pogoje poslovanja in dostop do trgov.
S članstvom v EU je Slovenija postala upravičena do prejemanja evropskih sredstev, v zadnjih 20 letih je dobila skupno 13,5 milijarde evrov, v pomurske občine pa je šlo denimo v obdobju 2011–2021 približno 170 milijonov evrov. Analiza učinkovitosti porabljenih sredstev si zasluži posebno poglavje, Ružič pa si želi, da bi naša država čim prej iz neto prejemnice postala neto plačnica v evropski proračun, saj bi to, kot poudarja, pomenilo, da smo po razvitosti vstopili v skupino evropskih držav, ki neposrednih finančnih spodbud ne potrebujejo. Opozarja še, da so pred EU številni izzivi, saj je predvsem v primerjavi z aktualnim mednarodnim političnim in poslovnim okoljem, kjer se svetovni red z ZDA, Kitajsko, Rusijo in Indijo vzpostavlja na novo, postala Unija preveč okorna in neodzivna. Te spremembe bodo po njegovi oceni v smeri sposobnosti hitrega odzivanja in zmanjšanja birokratizacije nujne, če bomo želeli še naprej aktivno krojiti svetovni red. »Navsezadnje nas v EU živi za slabih pol milijarde, kar je le okrog šest odstotkov svetovne populacije, ki pa nas tako po razvitosti kot produktivnosti iz dneva v dan že dohaja, marsikje že tudi prehiteva,« podčrta Ružič.