V okviru projekta Noč knjige so v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota gostili enega najbolj prepoznavnih slovenskih športnih delavcev Toneta Vogrinca, ki je s soavtorjem Markom Radmilovičem predstavil svojo biografijo Vsi me kličejo Tona. Kot je zapisal v predgovoru, so ga že pred leti nagovarjali, naj napiše knjigo, a si ni vzel časa. Ko je prišla epidemija, pa je imel kar naenkrat časa v izobilju in pomislil je, da je morda ravno zdaj pravi čas za pisanje. Tako je navezal stik z Radmilovičem, pisateljem in publicistom, ki ga je pred nekaj leti po naključju spoznal ob razglasitvi Večerovega Štajerca leta. Po približno letu dni brskanja po spominih in kontaktiranju nekdanjih tekmovalcev ter sodelavcev je Vogrinčeva biografija letos izšla pri založbi Beletrina.
Smučanje nekdaj stvar Gorenjcev
Ko se je Tone Vogrinec pred 80 leti rodil, je v Mariboru padla rekordna količina snega, bilo ga je meter in pol. »Starša, zlasti mama, se tega dne in tiste zime zelo dobro spominjata. Morda je bil sneg ob mojem rojstvu razlog, da mi je voda v vseh agregatnih stanjih ogromno pomenila. Teh količin snega, ki so bile takrat, danes ni več in jih zelo pogrešam,« je v uvodu dejal Vogrinec, čigar oče se je rodil v Radomerju pri Ljutomeru, drugih povezav s Pomurjem pa, kot je povedal, ni imel. »Smo imeli pa kasneje tukaj dobre sponzorje, med njimi je bila tudi Mura. Priznati pa moram še to, da čeravno v teh koncih Slovenije ni bilo smučarskih tekmovanj, razen kakšnih manjših lokalnih, je bilo tukaj vedno ogromno ljubiteljev smučanja. Ob obiskih reprezentance je bilo v teh koncih vedno največje navdušenje, najlepši sprejem in očitno so vsi ti ljudje zelo spremljali naš šport.«
Ko se je sam začel ukvarjati s smučanjem, je bil kot Štajerec v podrejenem položaju, saj je bilo smučanje stvar Gorenjcev, zato je bilo razmeroma čudno, da je nekdo iz pohorskega Branika sploh prodrl v gorenjski »lobi«. Zelo malo ljubiteljev smučanja namreč ve, da je bil Vogrinec tudi izredno dober tekmovalec. Pravi uspehi slovenskega smučanja so sicer prišli pod njegovim trenerskim in kasneje menedžerskim delom, a kot tekmovalec je zasedal stopničke tako na jugoslovanskem kot slovenskem prvenstvu, na zadnjem je bil večkrat tudi prvi. »Nisem pa bil prvi iz Maribora, pred mano sta med Gorenjce 'prodrla' že Dušan Šober in Jože Sevčnikar. Moja generacija, skupaj s še enim Mariborčanom Gertom Dokšo, je pokazala, da tudi na Pohorju znamo smučati in z Dokšo sva postala enakovredna tekmeca drugih tekmovalcev iz znamenitih klubov, kot sta Tržič in Jesenice.« V reprezentanci je bil približno osem let, od 1960 do 1968, ko so ga poklicali v JLA. Po vrnitvi pa se je začela druga zgodba.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Izbrali smo regijskega dobrotnika leta. Srce ga vleče k dobrim dejanjem
Prizadetim v lanski ujmi ni samo popravljal streh, ampak pomagal celiti rane
Njegovo bundo nosil tudi Drnovšek
Trenersko kariero je začel leta 1970 pri Braniku Maribor kot direktor in trener mlajših panog. Leta 1971 so ga povabili v šolo za smučarske trenerje v Chamonix, kar je bil eden najbolj odločilnih ovinkov v njegovem življenju. »Med Jugoslavijo in Francijo je bila sklenjena pogodba o kulturni izmenjavi, pri čemer so lahko kadri iz Jugoslavije šli v Francijo ali obratno. Nekega dne je prišlo sporočilo iz Smučarske zveze Jugoslavije, da sprejmejo enega na nacionalno šolo za trenerje – E.N.S.A École Nationale de Ski et d'Alpinisme. Gre za tradicionalno najboljšo, prestižno šolo na svetu. Poklical me je generalni sekretar iz Beograda in me vprašal, ali znam francosko, ker je to bil pogoj. 'Seveda znam,' sem rekel, čeprav nisem imel pojma, znal pa sem druge jezike in si mislil, da bom že nekako.« Izobraževanje v Franciji je potekalo dobra dva meseca. Delo na terenu je, pravi Vogrinec, lepo potekalo, bil je vrhunsko pripravljen, saj se je pred tem ravno končala sezona. Ni pa vedel, da bodo morali vsako soboto pisati šolske naloge, in to v francoščini, pri čemer je nekaj najslabših moralo vsak teden oditi domov. »Rekel sem si, da bom pisal v slovenščini, potem pa me bo profesor že povabil na razgovor in mu bom nekako razložil z rokami. No, v ponedeljek me je direktor šole poklical v pisarno in malo je manjkalo, da me niso poslali domov. Na srečo smo se dogovorili, da lahko pišem v nemščini, zato sem vse naslednje naloge pisal v tem jeziku.« Ob koncu šolanja je bil razglašen za najboljšega v generaciji in takrat je tudi dobil ponudbe, da bi ostal v Franciji, a ga je doma čakal nekaj mesecev star sin, bil je tudi sveže poročen, zato se je vrnil domov. »Rezultat pa je bil, da sem ostal v smučariji vse do današnjega dne, tisti moj zakon pa je šel k hudiču, kajti ta moja odsotnost vse življenje je povzročila, da se ni dalo imeti normalnega družinskega življenja. To enostavno ni šlo skupaj. Ta šola in odločitev Dušana Senčarja, ki me je angažiral za trenerja na nivoju Smučarske zveze Jugoslavije, mi je spremenila tok življenja. Če tega ne bi bilo, ne bi bil danes tukaj.«
Na trenerska leta ga vežejo številni spomini. Med njimi je prigoda z bundami, ki so jih nosili na zimskih olimpijskih igrah v Calgaryju. »Bunde so bile zelo lepe, srebrne, in žena predsednika ameriške smučarske zveze me je pregovorila, da sem ji svojo ob odhodu domov poklonil, za kar mi je bilo kasneje kar malo nerodno. Calgary je namreč znan po izjemno nizkih temperaturah, material tistih bund pa ni bil testiran na mraz, zato je zmrznil in se lomil, kot bi bil iz neke tanke pločevine, bunde so bile neuporabne. Le kaj si je morala misliti predsednikova žena, ko jo je prvič oblekla (smeh).« Eno od svojih bund je poklonil tudi nekdanjemu predsedniku države Janezu Drnovšku. »Bilo je svetovno prvenstvo v St. Antonu, napovedan je bil Drnovškov obisk v hotelu, istočasno je bil tam tudi ruski predsednik Putin. Ruska reprezentanca je Putina oblekla v uradno uniformo reprezentance in jo je ves čas nosil, medtem ko je Drnovšek prišel v dolgem težkem črnem plašču, ki je bil primeren za kakšno svečano prireditev, vsekakor pa ni 'pasal' na tisti sneg. Zato sem slekel svojo bundo in mu jo dal. A oblekel jo je edino takrat, naslednji dan je imel na sebi spet svoj plašč,« pripoveduje Vogrinec, ki v svoji omari nima nobene reprezentančne bunde več, saj je prav vse podaril.
Jeziki in plačevanje pijače so mu odpirali vrata
V času Vogrinčeve kariere smučarskega tekmovalca je bilo smučanje obstranski šport, ki javnosti ni pretirano zanimal, v 80. letih, v času največjih imen slovenskega smučanja, pa so bile smučanju v časopisih namenjene tudi po dve, tri strani. »Ko se je Bojan Križaj pojavil na avstrijski televiziji in ga je reporter poimenoval 'der junge blonde aus Tržič', je to v marsikateri slovenski hiši vzbudilo občutek zadovoljstva, češ da imamo tudi mi nekoga pomembnega. Takrat je bilo na avstrijski televiziji redko, da se je pojavil kakšen slovenski športnik ali da so ga sploh omenili. To, da je imel in ima Križaj takšen imidž še danes, tudi v bližnjih državah in na območju nekdanje Jugoslavije, je bila zasluga medijev, ki so nas takrat zares dobro spremljali. Brez spremljave medijev namreč tudi ni sponzorjev.« Vogrinec je tako že od začetka svoje trenerske kariere medijem pošiljal rezultate z »vsake pasje procesije«, kot se je slikovito izrazil, ker se je zavedal, da če bodo prišli v medije, bo to olajšalo pridobivanje sponzorskih sredstev. »V zvezi s tem je bilo kup pripomb tekmovalcev. Po tekmi so vsi sedeli v kombiju in komaj čakali, da gremo domov ali na naslednjo tekmo, jaz pa sem čakal na telefonski pogovor. Takrat so bili medkrajevni pogovori, moral si se naročiti nanje, kar je trajalo celo večnost. A zavedal sem se, da brez tega ne bomo nikoli uspeli.«
To svojo poslovno žilico je odkril že kot tekmovalec. »Zaslužna za to je bila moja stara mama, ki je bila rojena Dunajčanka, in ko sem bil majhen, je ona skrbela zame in mojo sestro. Avtomatično sva se oba naučila nemško in v najmlajših letih sem bolje govoril nemško kot slovensko, ker sem največ komuniciral s staro mamo. To znanje jezikov mi je do današnjih dni zelo koristilo, odpiralo mi je vrata tam, kjer smo hoteli kaj doseči. Pa tudi sram me ni bilo vprašati. Vsi iz naše nekdanje države so imeli neki manjvrednostni kompleks in si niso upali pristopiti npr. do Avstrijcev, Francozov, imeli so neko distanco. Ampak če si to bariero podrl, si ugotovil, da so to čisto navadni ljudje, hkrati pa sem sam ugotovil, da nisem manjvreden, ampak da vem celo več od njih. Vrata sem si odpiral tudi tako, da sem vsem plačeval pijačo. Na ta način sem zrasel v njihovih očeh in čeprav sem prepričan, da je bila moja plača vsaj trikrat manjša od njihovih, oni nikoli niso plačali runde. Tako sem se afirmiral in začeli so me spoštovati.«
Ob vsem lepem tudi tragična zgodba
Ob vseh prijetnih zgodbah slovenskega smučanja pa je Vogrinca zaznamoval tudi tragičen dogodek, in sicer smrt smučarja Jožeta Kuralta. »Kuralt je bil v izjemno dobri formi in tisto sezono je bil na robu prve jakostne skupine. V smučanju je hudičevo pomembna startna številka, predvsem v slalomu, zato sem ga namesto na finale svetovnega pokala v Ameriki skupaj s trenerjem poslal na Japonsko, kjer so bile tekme kontinentalnega pokala. Povedal sem mu, da če bo tam zmagal, bo zadoščalo, da pride naslednjo sezono v prvo jakostno skupino, v Ameriki pa te možnosti verjetno ne bi imel, ker je bila tam cela svetovna konkurenca. Na Japonskem je dosegel točno to, kar smo se dogovorili, dvakrat je zmagal. Ko smo na letališču v New Yorku čakali letalo za domovino, sem poklical takratno partnerko. Čutil sem neko nelagodje in nato mi je povedala, da se je Kuralt ubil.« Do tragičnega dogodka je prišlo na poti domov, s trenerjem sta namreč po tekmi takoj šla na letališče, sledil je dvanajsturni polet do Züricha, na letališču pa ju je čakal avto, s katerim sta se odpeljala domov. »Vedno sem govoril, da ni škoda denarja, naj se tekmovalci spočijejo in se domov odpravijo naslednji dan. A seveda je Kuralt želel čim prej domov, takrat je imel majhnega otroka. Tik pred avstrijsko mejo sta s trenerjem v avtu zaspala in se ubila. Na pogrebu mi je njegov oče ob grobu povedal, da sem jaz kriv, da ga ni več, saj da se to ne bi zgodilo, če bi ga vzel s seboj v Ameriko. To me je resnično presunilo.«
Tone Vogrinec je svojo trenersko pot končal leta 2006, a še danes, pri 80 letih, se spušča po belih strminah. Svoj okrogli jubilej, ki ga je sicer obhajal 24. februarja, bo ta mesec praznoval z nekdanjimi reprezentanti, s katerimi je, kakor je povedal, še vedno v tesnih prijateljskih stikih. Tudi med pripravo knjige je vsak dan poklical vsakega od smučarjev, da sta s soavtorjem preverjala zgodbe in podatke, Bojana Križaja pa je klical kar dvakrat dnevno. »Križaj je v enem od intervjujev povedal, da sem mu bil oče, mama, učitelj, kajti z mano je preživel bistveno več časa kot s svojimi starši ravno v obdobju, ko se človek najbolj izoblikuje. Sicer pa se resnično veselim srečanja z vsemi reprezentanti, saj po toliko letih nimamo nikakršnih slabih občutkov in zamer.«
***MISEL: Pravi uspehi slovenskega smučanja so sicer prišli pod njegovim trenerskim in kasneje menedžerskim delom, a kot tekmovalec je zasedal stopničke tako na jugoslovanskem kot slovenskem prvenstvu, na zadnjem je bil večkrat tudi prvi. MISEL: Ob koncu šolanja je bil razglašen za najboljšega v generaciji in takrat je tudi dobil ponudbe, da bi ostal v Franciji. MISEL: "Ko se je Bojan Križaj pojavil na avstrijski televiziji in ga je reporter poimenoval 'der junge blonde aus Tržič', je to v marsikateri slovenski hiši vzbudilo občutek zadovoljstva, češ da imamo tudi mi nekoga pomembnega." MISEL: "To znanje jezikov mi je do današnjih dni zelo koristilo, odpiralo mi je vrata tam, kjer smo hoteli kaj doseči. Pa tudi sram me ni bilo vprašati."***