Lani je minilo 100 let od rojstva fotografa Jožeta Kološe Kološa, kar so v Pomurskem muzeju Murska Sobota (PMMS) zaznamovali z več razstavami, nekatere so še vedno na ogled, in z izdajo publikacije Kološ Jože Kološa. Fotografa, ki se je zapisal v spomin številnih s fotografijami prekmurske pokrajine, portreti prebivalcev te pokrajine ter podobami rojstnega mesta Murska Sobota, spoznamo tudi kot mojstra fotografije, pionirja moderne slovenske fotografije in inovatorja na področju sodobnih fotografskih izrazov. Avtorja besedil sta umetnostna zgodovinarja Tamara Andrejek, ki je tudi avtorica razstave, in Janez Balažic.
V uvodnem prispevku se fotografa Kološe, kako ga je srečevala povsod, čeprav ga že dolgo ni bilo več v Soboti, saj se je odselil na Primorsko, spominja Metka Fujs, direktorica PMMS. Srečevala ga je, pa naj je šlo za fotografije muzejskih razstav, pomurskih kulturnih spomenikov, ki jih je znal ujeti tako dostojanstveno, čeprav so bili v resnici v razpadajočem stanju, ali dokumentarne fotografije.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Kološa je s svojim fotoaparatom sledil zgodovini, kot se je dogajala, zapiše. Kmetija in krave sredi Sobote, izrek sodbe in usmrtitev na grajskem dvorišču, gradnja zadružnega doma, zdravljenje trahoma, črpanje nafte, gašperček v šolski učilnici, delavke v šiviljski tovarni, gradnja nove banke in sodobne kinodvorane, to je le nekaj Kološevih motivov. Bil je, kot se ga spominja Fujsova in vsi, ki so ga poznali, slok, malo sključen, ležeren, s sivimi brki in obvezno rutico okoli vratu. Z njim pa njegova Pirika, majhna, malo okrogla, prikupna in klepetava, s prepoznavnim naglasom.
Zgovoren zapis nekega časa
Zapuščino Kološe, ki jo danes hranijo v Pomurskem muzeju, predstavi Tamara Andrejek. Njegovi prvi posnetki prekmurske ravnice segajo v leto 1936, ko se je začela njegova poklicna in umetniška pot. Poklicno je deloval tudi kot fotoreporter pri časniku Ljudski glas, predhodniku današnjega Vestnika. S fotoreporterskim delom, fotografiranjem oseb, dogodkov, stavb in dejavnosti se je zapisal v spomin kot kronist preteklosti mesta in pokrajine. V tej zapuščini so tudi negativi iz obdobja 1951–1956, zbrani v 440 mapah na filmih Leica, ki pomenijo podroben in zgovoren dokumentarni zapis življenja v pomurski pokrajini pred skoraj 70 leti.
Tu so zbrane podobe poslopij in delovnih procesov mnogih pomurskih tovarn, Mure, Nafte Lendava, Mlekoprometa, Opekarne Puconci ... Fotografiral je tudi dogajanje, sejme, praznovanja državnih praznikov, športne klube in kulturna društva, dogajanje v šolah, po cerkvah, v bolnišnici, vsakodnevni utrip in tudi naravo. Poleg dokumentarne fotografije je ujel tudi mnoge ključne trenutke časa, kot so bili rušenje soboške sinagoge in gospodarskega objekta (konjušnice) pred soboškim gradom, izdelava spomenika narodnemu heroju Štefanu Kovaču v ateljeju Mikija Mustra, gradnja mostov čez Ledavo in še kaj.
Dogajanje v Soboti je s fotografsko kamero zapisoval tudi kasneje, ko se je v rodno mesto samo še vračal. V tej zapuščini so tudi podobe mesta iz začetka 20. stoletja, ki jih je posnel njegov dedek, fotograf Jožef Prahič. Vsa njegova zapuščina, poleg fotografij in negativov še tehnična oprema in njegovi osebni predmeti, je dostopna v kabinetu Kološeve umetniške fotografije.
Ujel mnoge ključne trenutke
Janez Balažic piše o Kološi kot umetniškem fotografu. Pravi, da sodi Jože Kološa Kološ med ključne protagoniste umetniške fotografije 20. stoletja na Slovenskem. Kaliti se je začel v domačem fotografskem ateljeju Kološa - Reesch, po vojni pa je bil aktiven na več področjih. Leta 1958 sta se z ženo Piriko preselila na Primorsko, kjer je v koprski tovarni Tomos za štiri leta prevzel fotoslužbo, do upokojitve pa je deloval kot svobodni umetniški fotograf. Balažic je med drugim zapisal, da se je Kološa, vedoželjen in čuten mladenič, zgodaj zapisal iskanju in lastnim ustvarjalnim poskusom. Bil je tudi izjemno talentiran glasbenik, ki je odlično igral violino, bil celo primaš, prva violina, in vodja orkestra. Želel si je postati glasbenik, a je zmagala fotografija.
Posnel je več različnih cikov fotografij in jih na razstavah tudi razstavil. Poglavje zase, pravzaprav presunljiv Kološev umetniški testament, je zadnji ciklus Svetlobni zapisi, o katerem je Balažicu izjemno subtilno novembra 1989 povedal: »Tako se mi je razodelo bistvo slike Svetlobni zapisi (Transformacije). Bistvo slike ne more biti materialno. Bistvo je le duhovno. Bistvo slike se le čuti, sluti, zaznava. Slika se posluša. Slika zveni, če zveni in kadar zveni. Predmeti oddajajo valove, vibracije, ki jih zmorejo zaznati le prefinjena čutila umetnika.«
Vso raznolikost Kološevega fotografskega ustvarjanja si lahko do septembra ogledate na pregledni spominski fotografski razstavi Jože Kološa Kološ (1920–1998), nekaj njegovih znamenitih fotografij pa je na ulični razstavi Murska Sobota skozi objektiv Jožeta Kološe Kološa v Drevoredu Martina Lutra.