Biti sam in biti osamljen ni isto

»Delež starih ljudi se hitro povečuje. Že danes živi v Evropi trikrat toliko starih, kot jih je živelo v času njihove mladosti. Ko pa bo sedanja srednja generacija stara več kot 65 let, jih bo še dvakrat toliko,« pove zaslužna profesorica ddr. Marija Ovsenik, predstojnica oddelka socialne gerontologije na Alma Mater Europaea - ECM Maribor. Zato je toliko pomembneje, kako o starih razmišljamo, doda.
Ali strokovnjaki zaznavate več osamljenosti med starejšimi?
»Čas hitrih sprememb nas postavlja pred enega največjih civilizacijskih izzivov, namreč pred podaljševanje življenjske dobe. Prav dolgoživost pa pogosto sproža tudi vprašanja o tem, ali tretje življenjsko obdobje prinaša res samo negativne spremembe in ali so stari ljudje res bolj osamljeni kot drugi, v drugih življenjskih obdobjih. Na splošno velja stereotip, da je starost tesno povezana z izolacijo in osamljenostjo. Raziskave kažejo, da ni tako, da le pet do 15 odstotkov starih poroča o pogosti osamljenosti. Zanimivo pa znanstveniki ugotavljajo, da so bolj kot starejši ljudje osamljeni mladi med 18. in 25. letom.«

Boleča izguba družine in prijateljev

Kdaj govorimo o osamljenosti? Kako jo prepoznamo?
»Biti sam in biti osamljen seveda ni isto. Samoto potrebuje vsak človek kot čas zase, v katerem predela dnevno dogajanje in ga osmisli. Osamljeni pa smo, kadar nimamo stikov s tistimi, ki jih imamo radi, s katerimi se radi družimo. Ko je pretrgan stik z njimi, čutimo osamljenost, praznino. Pri starih osamljenost najpogosteje povezujemo z izgubljanjem socialne mreže. Pomanjkanje stikov z družinskimi člani in tudi izgube bližnjih - tako družinskih članov kot tudi prijateljev - pogosto povzroča občutek osamljenosti. Na splošno velja, da so osamljenosti bolj izpostavljene starejše ženske, ljudje z nizko izobrazbo in z nizkim socialno-ekonomskim statusom. O osamljenosti pogosto tožijo tudi ljudje, ki živijo v domovih za stare, saj odhod v dom mnogim pomeni tudi prekinitev obstoječih družinskih in prijateljskih stikov.
Seveda velja poudariti temeljno distinkcijo med objektivno manifestacijo biti sam in subjektivno manifestacijo izkušnje osamljenosti. Moderna informacijska družba pogosto posameznika izolira. Lastna izkušnja osamljenosti pa lahko izvira še iz mnogih drugih dejavnikov, na primer zdravstvenih omejitev, slabe socialne vključenosti in tudi to, kako se s samoto sooča posameznik. Pogosto so bolj osamljeni neporočeni stari s slabim zdravjem in omejeno funkcionalnostjo, ko se temu pridruži tudi slabo duševno zdravje in negativni življenjski dogodki, človek doživlja vso globino osamljenosti. Posebej to velja za nedavne izgube družine in prijateljev. Te so najbolj boleče in sprožajo najglobljo osamljenost.«
Kaj so najpogostejši vzroki osamljenosti? Je to odhod v pokoj, ko ni več vsakodnevne rutine, ki jo je bil nekdo vajen skozi desetletja? Jo poruši odhod otrok iz domače hiše? Zagotovo ni lahko vdovcem...
»Človek je družabno bitje. Rad živi z drugimi, zato - ko z ljudmi, s katerimi se druži, nima več stikov - pa naj gre za stike v domačem okolju ali v službi, se počuti osamljenega. Ko odidejo otroci, seveda, ostane praznina. Tudi ko posameznik odide v pokoj. Stike, ki jih je snoval leta, nenadoma prekine. Človek pa je govorec - rad pripoveduje, rad se pogovarja, rad ima občutek, da je slišan. Ko pa ljudje, s katerimi izmenjuje misli, katerim pripoveduje zanj zanimive reči, umanjkajo, ko poslušalcev in sogovorcev več ni, nastopi praznina, slabo počutje, osamljenost. Ko komunikacije ni, ko je socialna mreža okrnjena, se starostnik počuti osamljenega.«

Bližina in občutek zaželenosti

Kako premagati osamljenost? Kaj lahko storimo sami in kako nam lahko pomagajo razne ustanove?
»Študije kažejo, da na preprečevanje osamljenosti vpliva predvsem okolje, pomembno vlogo pa igra tudi osebnost posameznika, njegov značaj in karakter, ki pogojuje, kako se je človek sposoben spoprijeti z življenjskimi pogoji, kako se vključuje, kako se je sposoben osamosvojiti. Podpora okolja in pomoč pri funkcioniranju so dejavniki, ki vplivajo na osamljenost. Seveda pomembno vlogo igra tudi zdravje, pogosti stiki z družino, socialno sodelovanje in zagotavljanje podpore družinskih članov in drugih. V bitki z osamljenostjo znanstveniki priporočajo generični pristop, ki ima za posledico socialno vključevanje in družbeno prilagodljivost. Pozornost je treba posvetiti tudi domnevam o pomenu osebnega okolja, ki potrjuje relativnost pomena osebnih značilnosti.
O deprimiranosti in zapostavljenosti pa stari ljudje govorijo predvsem, ko se počutijo izključene, pozabljene, neljubljene. Najbolj jim pomagamo premagati to boleče občutenje, če jim ponudimo bližino in občutek, da so zaželeni, da jih kljub letom še vedno cenimo.«