Dediči premoženja beltinske grofice Ifigenije Zichy v denacionalizacijskem postopku zahtevajo vrnitev gozda, v katerem je pomembno vodno zajetje Hraščice. To je del vodovodnega sistema B in oskrbuje s pitno vodo 7410 porabnikov v vaseh Gančani, Lipovci, Bratonci, Ižakovci, Melinci, Beltinci in Lipa. Razen Dokležovja torej vse kraje v beltinski občini. Lani je morala Upravna enota (UE) Murska Sobota na osnovi odločitve vrhovnega sodišča vrniti tudi to zemljišče upravičencem, zdaj o zadevi odloča ponovno. Zakaj?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Od novembra ponovno
Murskosoboška upravna enota je lani izdala dve odločbi, prvo 30. junija ter dopolnilno 7. julija. »S predmetnima odločbama je upravni organ ugodil zahtevku denacionalizacijskih upravičencev, ki se je nanašal na zemljišča v k. o. Gančani in k. o. Ivanci. Med naštetimi zemljišči je bilo tudi zemljišče s parc. št. 12/3 k. o. Gančani, na katero se nanaša vaše vprašanje,« so zapisali v odgovoru. Zoper izdani odločbi se je država kot denacionalizacijski zavezanec pritožila oziroma sta to storila Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov kot lastnik gozda ter podjetje Slovenski državni gozdovi, ki gozd upravlja. O pritožbi je odločal drugostopenjski organ, to je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP). Pritožbi je ugodilo ter novembra lani zadevo z odločbo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. »V predmetnem postopku gre za odločanje o obsežni, kompleksni in zahtevni materiji in zato je postopek tako dolgotrajen,« so glede pričakovanega časa odločanja dejali v murskosoboški upravni enoti.
Kakšne bi bile lahko posledice morebitne vrnitve gozda – obsegal naj bi približno 315 hektarjev – denacionalizacijskim upravičencem skupaj z vodnim virom Hraščice? Predvsem pa, ali bo država zaščitila oziroma ohranila ta vodni vir kot naravno vodno javno dobro? Gre za vprašanja, ki marsikoga vse bolj vznemirjajo, tudi zato, ker so sodeč po preteklem dogajanju v postopkih denacionalizacije odločitve povsem nepredvidljive.
Preobrat in nato nova dejstva
Spomnimo na ključen preobrat, ki ga je v denacionalizacijskih postopkih prinesla pravna sprememba, ki se je nanašala na izravnalno mednarodno pogodbo, sklenjeno med Avstrijo in Nemčijo, oziroma na izvedbeni predpis. Po njem naj bi bili razlaščenci upravičeni do uveljavljanja odškodnine za izgubljeno premoženje v takratni Jugoslaviji. Zaradi spremenjene sodne prakse so se vlagateljem denacionalizacijskih zahtevkov začele izdajati negativne odločbe.
Toda pozneje se je izkazalo, da po tej pogodbi ni bilo možno vračilo za odvzete nepremičnine, ampak samo za odvzeto premično premoženje. Zastopnik dedičev Zichy je zato na vrhovnem sodišču dosegel, da je to ugodilo reviziji postopka, kar je pomenilo, da so morale upravne enote ponovno odločati o zadevi. Prav tako je z ustavno pritožbo in odločbo ustavnega sodišča decembra 2017 obranil tudi že izdane pozitivne odločbe.
Prilaščeno premoženje?
Zavrnilne denacionalizacijske sodbe, ki so temeljile na avstrijsko-nemški finančni izravnalni pogodbi, so bile torej razveljavljene, upravno sodišče pa je razveljavilo tudi prvostopenjske odločbe upravnih enot in tem naložilo ponovno obravnavo. Dedičem Zichy so tako že bili vrnjeni obsežni gozdovi na lendavskem območju ter priznane visoke odškodnine.
Takšna odločitev je bila sicer glede na nova pravna dejstva razumljiva, toda za marsikoga veliko razočaranje in za nekatere presenečenje. Še posebej glede na ugotovitve upokojenega odvetnika Oskarja Norčiča, ki je opozoril na ključno vprašanje fevdalnega izvora premoženja Zichyjevih. Pri tem se je skliceval na doktorsko disertacijo zgodovinarja Ivana Zelka iz leta 1974. Premoženje Zichyjevih so dodelili ogrski monarhiji in bi moralo po priključitvi Prekmurja Kraljevini SHS preiti v last nove monarhije, ne v dokončno last Zichyjevih. Vračanje premoženja naslednikom grofice Zichy torej nima pravnega temelja, je leta 2018 tudi javno opozoril Norčič.