Centri za ravnanje z odpadki po državi pokajo po šivih zaradi kopičenja mešanih komunalnih odpadkov, ki so namenjeni sežigu. To komunalnim podjetjem povzroča velike stroške in povečuje požarno ogroženost. Požari, ki so posledica tega, so vse pogostejši. Pred dobrim mesecem dni je denimo zagorel šotor z mešanimi odpadki v centru za ravnanje z odpadki na Pragerskem. Odpadki se, kot pravi Simona Biro, direktorica Centra za ravnanje z odpadki Puconci (CEROP), kopičijo zgolj iz enega razloga – pomanjkanja sežigalnic v državi. Kljub temu da je sežiganje določenih vrst komunalnih odpadkov v pristojnosti države, edina prava sežigalnica odpadkov v Sloveniji obstaja le v Toplarni Celje, ki pokriva samo okoli 14 odstotkov vseh potreb. »V celoti smo odvisni od tujih prevzemnikov, ki pa nam vedno bolj zapirajo vrata,« opozarja Birova.
Zgolj mrtva črka na papirju
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(VIDEO) Tako poteka pravilna vožnja v spornem dvopasovnem krožišču v Lendavski ulici
Pri vključevanju v krožišče z dvema prometnima pasovoma moramo najprej zapeljati na levi oz. notranji prometni pas, če krožišča ne nameravamo zapustiti pri prvem izvozu. V krožišču v Lendavski ulici v Murski Soboti se večina voznikov tega ne drži.
Predstavniki centrov za ravnanje z odpadki so z ministrstvom za okolje, podnebje in energijo nazadnje sedli za skupno mizo v torek, 19. decembra, a rešitve še niso našli. Lani je bila sicer sprejeta uredba, ki predpisuje izvajanje javne službe sežiganja gorljivih komunalnih odpadkov in vzpostavlja pravno podlago za opravljanje storitve s podelitvijo koncesije. V uredbi so sežigalnice opredeljene s statusom infrastrukture državnega pomena za čas izvajanja javne službe, kar v praksi pomeni, da dokler ne bodo podeljene koncesije in objekti zgrajeni, je ta javna služba zgolj mrtva črka na papirju. Sežigalnica bi lahko bila po zadnjih načrtih vzpostavljena v Ljubljani ali Mariboru, a zaradi problematičnega umeščanja v prostor takšnega objekta po skromni oceni centrov za ravnanje z odpadki še več kot pet let ne bo. To pa seveda ni sprejemljivo za centre za ravnanje z odpadki, ki so predlagali, da se podeli začasna koncesija oziroma sklene pogodba z izvajalcem, ki bi prevzemal gorljive frakcije v vmesnem obdobju do vzpostavitve objektov državne infrastrukture.
Kot so na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo pojasnili za Vestnik, je podelitev koncesije vezana na rezultat mednarodnega javnega razpisa, zato je navajanje konkretnih lokacij ali finančne konstrukcije, s katero bi kandidat za koncesijo izvedel postavitev sežigalnice, neprimerno. »Ministrstvo ponovno preverja nekatere rešitve v sprejeti uredbi in pripravlja novelacijo. Glede na potrebne postopke ne pričakujemo objave javnega razpisa pred koncem prvega četrtletja leta 2024,« so napovedali. Težava je tudi sofinanciranje vzpostavitve sežigalnic, saj za takšne projekte ni na voljo evropskih sredstev, ravno tako Evropska unija države članice usmerja k temu, da se tovrstne naprave ne financirajo iz javnih sredstev.
»Ne na mojem dvorišču«
Birova se strinja, da smo sami odgovorni za odpadke, ki jih proizvajamo, a zmeraj, ko pride do vprašanja umeščanja objekta sežigalnice v prostor, trčimo ob nasprotovanje lokalnega prebivalstva, ki ga povzame s konceptom »ne na mojem dvorišču«. Kako to preseči? »Najverjetneje s transparentnim delovanjem in vključevanjem javnosti v projekt od samega začetka projektne ideje. Sama verjamem v napredek tehnologije in tudi v to, da lahko taka sežigalnica deluje na način, da okolja prekomerno ne obremenjuje,« je prepričana direktorica pomurskega regijskega centra za odpadke, kjer sicer ravno tako razmišljajo o naprednih rešitvah problematike, tudi s pirolizo ostankov odpadkov, ki nastanejo po njihovi obdelavi.
Samo Cerop bo imel letos okoli 2,5 milijona evrov stroškov s prevzemom gorljivih frakcij, od leta 2014 pa se je cena v povprečju zvišala za več kot štirikrat na okoli 125 evrov po toni tovrstnih odpadkov. »V primerjavi z drugimi regijskimi centri dosegamo dobre cene zaradi bližine meje. Če bo gorljive odpadke treba izvažati v bolj oddaljene države, se bodo stroški bistveno povečevali,« svari direktorica javnega podjetja, ki je v lasti 27 pomurskih občin. Ker gre za gorljivo frakcijo, ki ima visoko kurilno vrednost, je jasno, da več kot je tega odpadka, večja je požarna ogroženost. V Puconcih je teh skrbi nekoliko manj, saj nimajo nevarnih odpadkov, a to še ne pomeni, da so lahko povsem mirni, zato so že sprejeli kar nekaj preventivnih ukrepov. Med drugim so namestili toplotne kamere in vzpostavili 24-urno fizično varovanje regijskega centra, s posebnim poudarkom na zagotavljanju požarne varnosti.
Kot dodaja Simona Biro, imajo tudi več končnih prevzemnikov gorljivih frakcij v sosednjih državah, s čimer za zdaj zmanjšujejo tveganje kopičenja tovrstnih odpadkov, če posamezni prevzemnik odpove prevzem. Sočasno za primere požarov izvajajo vaje in izobraževanja zaposlenih in ravno v prihodnjem mesecu načrtujejo požarno vajo skupaj z območnimi gasilskimi društvi. Seveda pa nič od naštetega ne pomeni dolgoročne rešitve problematike, ki bo lahko imela, če kmalu ne bo prišlo do rešitve, velike posledice tako za občine, lastnice javnega podjetja, kakor tudi za uporabnike storitev, saj se jim bo to vse bolj poznalo na položnicah. Ne nazadnje je svet ustanoviteljic na novembrski seji potrdil enotno ceno gospodarske javne službe obdelave določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov obdelanih komunalnih odpadkov, ki je z decembrom skupno višja za slabih devet odstotkov v primerjavi s trenutno veljavno ceno iz leta 2021. Tudi zaradi stroškov, ki jih imajo v javnem podjetju z odpadki za sežig.