Boj za zemljo: Kdo ogroža prehransko varnost Slovencev?

Po objavi predvidenih sprememb kmetijske zakonodaje – predvsem zakona o kmetijskih zemljiščih – se je že dvignil prah in so se začeli lobistični pritiski Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij (ZKŽP).
Kmetijsko gospodarstvo
Spremembe, ki smo jih predstavili v prejšnji številki, so končno naklonjene družinskim kmetijam in – kar je bistveno – mladim prevzemnikom kmetij. Agrarna zgodovina in tudi izkušnje današnjega časa nam potrjujejo, da prehranske samooskrbe nekega naroda ni mogoče zagotoviti z velikimi agrarnimi (kolhoznimi) sistemi. Prehransko varnost nekega naroda zagotavljajo majhne in srednje velike kmetije. Sedanja kmetijska gospodarstva so med tranzicijo ostala nedotaknjena in bila privilegirana pri najemu državnih kmetijskih zemljišč – predvsem njiv. Zasebni kmetje so imeli ves čas omejen dostop do teh zemljišč. To jih je sililo v nakupe kmetijskih zemljišč, ki v današnjem času niso več poceni. Absolutna renta (dohodek od hektarskega donosa) jim tega stroška ni povrnila. Diferencialne rente (povečanega stroška pridelave na račun vloženega denarja v zemljišče) pa jim trg ni priznaval in so jo morali oziroma jo morajo pokrivati iz drugih virov.

Tretjino odkupijo tujci
V Evropi je kmetijstvo pod udarom liberalnega fundamentalizma, ki temelji na koncentraciji posesti. Zdaj, ko jim zemlje doma zmanjkuje, so prešli na agresivne nakupe zemljišč v drugih državah (Srbija, Ukrajina). Temu so se na srečo začeli upirati evropski davkoplačevalci, ki vse bolj glasno zahtevajo hrano z manjših neindustrijskih kmetij. Če povzamemo, predlog zakona nikogar ne ogroža, kvečjemu zagotavlja višjo raven samooskrbe. Žal v zapisu ZKŽP ne pojasnjujejo, kako je mogoče, da že več kot tretjino kmetijskih pridelkov in govejega mesa odkupijo tujci.

Subvencije in druga plačila kmetijske politike so za družinskega kmeta in posestvo izenačeni. Večina družinskih kmetov nima dostopa do t. i. energetskih subvencij za proizvodnjo zelene energije, ki jih nekateri veliki dobivajo, ker so »proizvajalci zelene električne energije«, in do subvencij za poljščine, namenjene za biomaso. Za kmetijska podjetja je sporno omejevanje zakupa po izteku posameznih zakupnih obdobij. Na svoji spletni strani so natresli nekaj podatkov o slovenski samooskrbi in ob rezultatih v poljedelstvu navajajo rezultate v živinoreji. Roko na srce razen vertikalne organiziranosti proizvodnje piščančjega mesa vse druge navedbe ne vzdržijo. Tudi argument o slabšanju stanja samooskrbe s prašičjim mesom je na trhlih nogah. Ta iskrenost se vidi zdaj, ko so cene prašičev nenadoma poskočile in večina teh, ki jih moti predlagana sprememba zemljiške zakonodaje, že bije plat zvona o nevzdržnih razmerah. Pred dobrim mesecem je bila slika obrnjena.

Vertikalna integracija v interesu velikih sistemov
Tatjana Zagorc iz ZKŽP je poudarila nujnost ohranjanja velikih zaokroženih sistemov zaradi zagotavljanja prehranske varnosti, saj kmetijska posestva dosegajo visoke hektarske donose in visoke proizvodne rezultate v živinoreji, so pomemben deležnik v razvojno-raziskovalni sferi slovenskega kmetijstva in sodelujejo z najmanj 3500 družinskimi kmetijami kot kooperanti. Pri visokih proizvodnih rezultatih v živinoreji se izognejo panogi, v kateri je res tako, perutninarstvu, bistveno drugačna zgodba je s prašičerejo in govedorejo. Število govejih živali v velikih sistemih je zanemarljivo. Govedoreja, ki jo v celoti obvladujejo družinske kmetije, samo potrjuje njihovo sposobnost in tudi zanesljivost, ko gre za vprašanje samooskrbe. In to iz preprostega razloga, ker ključno vodilo teh kmetij ni dobiček. Opevanje vertikalnega povezovanja je tudi malo »metanje peska v oči«. Svetovno priznani zdaj že pokojni hrvaški agrarni ekonomist Vladimir Stipetić je v svojem temeljnem delu Kmetijstvo in gospodarski razvoj razkril vse pasti vertikalnega povezovanja ali kooperacije za individualnega (v našem primeru družinskega) kmeta. Vertikalna integracija je v interesu velikih sistemov, ker s tem narekujejo pogoje gospodarjenja pri šibkejšem partnerju in nanj lahko prenašajo tveganja. Ko se sklicujejo na svoje kooperante, povsem zanemarijo, da ima večina teh 3500 kmetij omejen dostop do kmetijskih zemljišč in s tem do povečanega obsega proizvodnje in vlaganj v razvoj. Kooperacija jih omejuje tudi pri aktivnejšem sodelovanju na raziskovalno-razvojnem področju, saj morajo sprejemati tehnološke modele, ki jim jih določi nosilec kooperacije (veliki sistem).

Vračanje v obliki plač
Pri pojasnjevanju svojih stališč poudarijo omejene poljedelske površine in prevladovanje travinja, ki je po njihovi oceni slabo izkoriščeno. Kot lahko razberemo iz njihove izjave, so za to krive družinske kmetije. Pojasnila, zakaj jih ne zanima travinje, pa ne dobimo. Če je tako slabo izkoriščeno, bi ga lahko izkoriščali za biomaso ali začeli razvijati in vlagati v razvoj npr. senenega mleka. Ekonomski izračuni kažejo, da bi kmetijsko posestvo z zaokroženo pridelavo (poljedelstvo in živinoreja) moralo zagotoviti vsaj eno delovno mesto na 20 hektarjev obdelovalnih površin, in družinske kmetije to zagotavljajo.
Za konec se vrnimo k veliki zaskrbljenosti zaradi samooskrbe. Zgodovinsko gledano kmetijstvo samo od sebe ni moglo preživeti. Drži sicer, da je bilo takoj po vojni edini vir akumulacije, vendar je industrija po svoji revitalizaciji začela vračati del akumulacije v kmetijstvo in to počne še danes (subvencije). Za Pomurje je bilo značilno vračanje v obliki plač, prevladovale so mešane kmetije in del plač iz zaposlitve se je prelival na kmetijo, drugi del pa je prispevala država prek subvencij v t. i. tržnih redih. To, da majhne ali v našem primeru družinske kmetije niso cokla, ampak so lahko ključen dejavnik za dvig samooskrbe, bom ponazoril z japonskim primerom kmetijskega razvoja neposredno po drugi svetovni vojni. Takrat so bili Japonci dobesedno lačni, pridelali so le slabo petino riža za svoje potrebe. Odločili so se za dvig samooskrbe z rižem. Na fakultetah so vzpostavili ekipe za razvoj sort, na terenu pa svetovalne postaje, ki so znanje prenašale v prakso. Ob tem so določili zemljiški maksimum za kmetijo. Mešana kmetija (polkmet ali poldelavec) je lahko obdelovala trihektarsko kmetijo, čisti kmet pa pet hektarjev. Rezultati so bili izjemni. V manj kot dvajsetih letih je Japonska že pridelala petino presežka riža.