Bojan Korošec: »Ni vse tako črno-belo, kot se govori«

Ta mesec mineva 125 let od takrat, ko je bila v Murski Soboti ustanovljena bolnišnica. Takrat, leta 1893, so imeli 24 postelj, prvi zdravniki pa so opravljali nujne operacije in zdravili bolnike s trahomom. Od takrat je bolnišnica širila svojo dejavnost, sledila razvoju medicinske stroke in danes je Splošna bolnišnica Murska Sobota največja zdravstvena ustanova v regiji. Letno obravnavajo okoli 18 tisoč bolnikov in imajo več kot 300 postelj. O aktualnem dogajanju v regijski bolnišnici, ki si podobno kot druge slovenske bolnišnice prizadeva najti ravnovesje med možnostmi in viri ter zagotavljanjem kakovostnih zdravstvenih storitev, smo se pogovarjali z direktorjem Bojanom Korošcem.

»Srčno-žilne bolezni Pomurce še posebno ogrožajo in imajo tudi največjo smrtnost, zato smo za ta program namenili več kadra in sredstev.«

Bolnišnica v zadnjem času uvaja nekatere novosti, dodatne dejavnosti in programe, s katerimi se želi približati bolnikom iz Pomurja.
»V kletnih prostorih urgentnega centra urejamo nov sodobni laboratorij, in ko se bodo prostori starega izpraznili, bomo v njih uredili ambulante za kardiološko dejavnost. Prav kardiologija je tisto področje, ki ga trenutno najbolj širimo. Srčno-žilne bolezni Pomurce še posebno ogrožajo in imajo tudi največjo smrtnost, zato smo za ta program namenili več kadra in sredstev. V novem programu v zadnjem letu in pol s sodobnejšo medicinsko opremo opravljamo dodatne preiskave in testiranja, tudi izobraževanja in posvetovanja. Kot ena redkih bolnišnic pa smo uvedli rehabilitacijo srčnih bolnikov, kar je prej potekalo le v zdraviliščih. Ko se bo ta program preselil v nove prostore, ga bomo lahko še razširili.
V naši bolnišnici poteka raziskovalna dejavnost, kar pomeni dodatne možnosti in dodatna sredstva. V teh dneh bomo odprli prenovljene prostore nekdanje porodnišnice, v katerih bomo v primeru epidemije gripe nastanili bolnike z gripo. Sicer pa bomo tja preselili bolnike, ki ležijo na oddelkih za okrevanje, ker opažamo, da je potreba po tem vedno večja. Za to dejavnost potrebujemo dodaten kader, zato bomo tja prezaposlili kader z drugih oddelkov ter dodatno zaposlili 11 medicinskih sester in negovalnega osebja.
Na otroškem oddelku vzpostavljamo nov tim za delo z razvojno motenimi otroki, v katerem bodo med drugim fizioterapevtke s posebnimi znanji, delovna terapevtka, profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike, vodi pa ga nevropediatrinja. Tim, za katerega imamo že zagotovljena sredstva, bo v polni zasedbi začel delati prihodnje leto, ko se mu bo pridružila še nova specialistka. Doslej takega tima nismo imeli in verjamem, da bo v veliko pomoč mladim bolnikom, ki so se doslej morali zdraviti v drugih ustanovah in zunaj regije. Želimo pa si tudi, da nam ministrstvo odobri in zagotovi sredstva za celovito obnovo otroškega oddelka, ki je v najstarejši stavbi.«

Trenutno je v bolnišnici zaposlenih toliko zdravnikov, kot jih ni bilo še nikoli doslej.
»Res je. Trenutno imamo zaposlenih 163 zdravnikov, od tega 93 specialistov in 63 specializantov ter dva sekundarija in šest pripravnikov. V zadnjih letih se je število zdravnikov precej povečalo, poleg dodatnih zaposlitev in zdravnikov, ki delajo po pogodbi, jih je več tudi na račun večjega števila specializantov. Prvi mladi zdravniki že prihajajo z mariborske medicinske fakultete in zaposlujemo jih tudi na podlagi svoje štipendijske sheme. Pričakujemo, da se bo v prihodnjih treh letih število teh še povečalo. Glede na potrebe in v primerjavi z drugimi bolnišnicami pa jih imamo še vedno premalo. Največ zdravnikov nam primanjkuje na področju otorinolaringologije, pediatrije, kirurgije in ortopedije. Število zaposlenih se je povečalo. Hkrati se je povečalo tudi število bolnišničnih dejavnosti, uvedli smo nekaj novih delovnih mest, kakršnih doslej nismo imeli. Največ na internem oddelku, saj se je s prihodom Mitje Lainščaka na področju kardiologije odprl nov program in s tem nove možnosti dela in raziskovanja.«

»Nekaj so številke, drugo pa je, ko številkam daš vsebino. V nedogled ne bomo mogli tako delati, kot delamo zdaj.«

Nedavno se je tudi minister za zdravje Samo Fakin v vaši bolnišnici lahko prepričal, ali je kadra v bolnišnicah res preveč.
»Nekaj so številke, drugo pa je, ko številkam daš vsebino. V naši bolnišnici potrebujemo tako zdravnike kot negovalno osebje. Vsa leta doslej smo bili pri zaposlovanju zelo restriktivni. Če je v Sloveniji za povprečno 25 odstotkov premalo negovalnega kadra, zdravniškega za 22, je odstotek primanjkljaja pri nas še višji. V nedogled ne bomo mogli tako delati, kot delamo zdaj. Pričakujemo, da bo v prihodnje prišlo do sprememb v pogledu na to, koliko kadra zdravstvo resnično potrebuje. Že ko smo odpirali urgentni center, smo tedanjo ministrico uspeli prepričati, da potrebujemo dodatni kader, in v času, ko se zaradi zakona o uravnoteženju javnih financ ni zaposlovalo, smo dobili odobritev za nove zaposlitve. Podobno pričakujemo več kadra tudi zdaj, ko uvajamo dodatne nove storitve.«

V zadnjem obdobju se je zmanjšalo tudi število zdravnikov, ki prihajajo iz tujine.
»Odkar je Hrvaška del Evropske unije, imajo hrvaški zdravniki bolj odprta vrata za delo v tujini. Prej je bila Slovenija velikokrat odskočna deska in mnogi so, potem ko so bili uspešno registrirani pri slovenski zdravniški zbornici, odšli naprej. Moram pa povedati, da ni veliko zdravnikov, ki bi odšli po nekajletnem delu v naši bolnišnici, ampak so ostali in nekateri med njimi postali celo vodje posameznih oddelkov. To pomeni, da so zadovoljni s pogoji dela, dvomim pa, da tudi s plačilom. Nekaj domačih zdravnikov je odšlo v tujino in nekateri so se tudi hoteli vrniti, a naše stališče je, da tisti, ki zaradi strokovnih razlogov ni dober v tujini, tudi pri nas ne more delati.«

»Odkar pomnim, govorimo o varčevanju. Do neke točke lahko varčujemo, a ne moremo dovoliti, da bi se varčevalo za ceno dobrega rezultata na škodo bolnikov.«

Sredstev je vse manj, zahteve vse večje. Kako je z realizacijo varčevalnih ukrepov?
»Odkar pomnim, govorimo o varčevanju. Mi v bolnišnici racionaliziramo delo, kar nam enkrat bolj, drugič manj uspeva. Do neke točke lahko varčujemo, a ne moremo dovoliti, da bi se varčevalo za ceno dobrega rezultata na škodo bolnikov. Zavestno smo se odločili, da se take igre ne bomo šli. Vodstvo bolnišnice dobro dela za racionalizacijo in s pomočjo sanacijskega načrta nam je uspelo zmanjšati izgubo za 20 odstotkov več, kot je bilo predvideno. Prav veliko rezerve ni več.«
Minister Fakin vam je obljubil, da lahko pri izračunu uteži in plačilu pričakujete večje razumevanje in popravo krivic, s tem pa ustreznejše plačilo.
»Utež je tista kategorija, po kateri je plačana bolnišnica za bolnišnično zdravljenje. Tu je bila naši bolnišnici pred leti storjena krivica, saj pri nas zdravimo težje bolnike, kot nam je priznana utež. Naša bolnišnica na ta račun vsako leto izgubi skoraj milijon evrov. Ali bo nov, spremenjeni način plačevanja bolnišničnega dela – uteži bolj pravičen in kaj bo prinesel naši bolnišnici, bomo še videli. Prepričani pa smo in tako je tudi mnenje ministrstva, da smo doslej pri vrednotenju uteži oškodovani. Se pa bojim, da sprememb plačila ne bo pred letom 2020.«
Leto se počasi končuje, vsi oddelki pa se ne morejo pohvaliti z uspešno realizacijo.
»Realizacija je po oddelkih različna. Mislim, da bomo večinoma končali leto blizu zastavljenih ciljev, če jih že ne bomo dosegli. Nekoliko slabša je realizacija na ginekološko-porodniškem oddelku, ker je padlo število porodov. Vzrok za slabšo realizacijo je tudi kadrovska zasedba. V številnih dejavnostih, kjer smo prej bolnike zdravili bolnišnično, jih zdaj zdravimo ambulantno in v enodnevni bolnišnici.«
V bolnišnici se opaža manjše število bolnikov. Kaj bi lahko bili vzroki za to?
»Objektivno je manj bolnic na ginekološko-porodniškem oddelku. Sicer pa skupno število zdravljenih bolnikov v bolnišnici ni manjše, le način zdravljenja je drugačen. Več bolnikov je zdravljenih v enodnevni obravnavi in ambulantno.«

Veliko se govori o skrajševanju čakalnih vrst. Kako je v vaši bolnišnici in kje najtežje uravnavate potrebe in možnosti?
»Čakalne dobe se daljšajo, ker je vse več starejših bolnikov, ki zaradi polimorbidnih stanj potrebujejo pogostejše zdravljenje in kontrole. Vendar v zadnjem času čakalne dobe ne naraščajo več toliko, saj smo povečali delo z dodatnimi obravnavami bolnikov v popoldanskih urah in po opravljenem dežurstvu. Strinjam se, da so čakalne dobe še vedno predolge, predvsem v operativnih dejavnostih, in da je nesprejemljivo, če mora pacient čakati več mesecev na poseg. V ambulantni specialistični dejavnosti opažamo, da je vse več kontrolnih pregledov, število prvih pregledov pa ne narašča.«
Ali imate podatek, koliko Pomurcev se zdravi v bolnišnicah zunaj regije?
»Odstotek bolnikov, ki se zdravijo zunaj Pomurja, je majhen, manjši, kot smo mislili. Slab znak bi bil, če bolniki ne bi verjeli v kakovost naših storitev in strokovnost naših zdravnikov in bi zato odhajali drugam. Po analizi vidimo, kar nas še posebno veseli, da na področju kirurgije in interne medicine skoraj v celoti pokrijemo regijske potrebe. Nekaj več bolnikov v drugih bolnišnicah išče storitve s področja pediatrije in ginekologije. Prizadevamo si, da so naši bolniki čim bolj zadovoljni, zato se bomo še bolj trudili na tistih področjih zdravljenja, ki jih doslej nismo imeli ali niso dali najboljših rezultatov.«

»Medčloveškim odnosom dajemo veliko težo, a verjetno še vedno ne dovolj. Glede na reakcije bolnikov in svojcev zaznavamo premik na bolje in upamo, da smo na pravi poti.«

Ljudje se za zdravljenje drugod odločajo včasih zaradi strokovnosti, drugič zaradi medsebojnih odnosov. Kakšen pomen dajete medčloveškim odnosom?
»Medčloveškim odnosom dajemo veliko težo, a verjetno še vedno ne dovolj. Glede na reakcije bolnikov in svojcev zaznavamo premik na bolje in upamo, da smo na pravi poti. Po analizi pisem in odzivov vidimo, da ni vedno vse tako črno-belo, kot se govori ali piše. Zaposleni v bolnišnici pa se moramo zavedati, da je bolnik zaradi bolezni bolj občutljiv, kar morajo zdravstveni delavci pri delu z njim in njegovimi svojci upoštevati. Prizadevati si moramo za čim bolj prijazen odnos do bolnika in za strokovno zdravljenje. Razumeti pa je tudi treba, da so bolniki nejevoljni, če dolgo čakajo na operacijo ali poseg. Še vedno velja, da je pravočasno obravnavan tisti, ki je ogrožen, preostali pa takrat, ko to dopuščajo nacionalne čakalne dobe. Z večjim številom dobro izobraženih zaposlenih in manjšo obremenjenostjo zdravstvenih delavcev bomo rezultate zdravljenja še izboljšali, prav tako pa tudi odnose med zaposlenimi in še posebej do bolnikov.«