Društvo bolnikov s kronično bolečino (DBKB) Murska Sobota si prizadeva, da bi v Splošni bolnišnici Murska Sobota znova začela delovati ambulanta za zdravljenje bolečine. Zdravljenje v domači bolnišnici s celostnim pristopom in po sodobnih strokovnih smernicah bi namreč olajšalo življenje številnim bolnikom. Zdaj morajo hoditi na terapije v druge kraje, kar je za bolnike z bolečino še dodatno izčrpavajoče.
Priznana kot bolezen
»Najprej je treba poiskati kraj, kamor boš šel, nato se moraš naročiti na storitev in poskrbeti še za prevoz. Bolniki z bolečino ne morejo upravljati avtomobila in sami ne morejo nikamor,« pove Mija Roudi, predsednica društva za kronično bolečino. »Bolniki tudi zelo težko prenašajo dolge vožnje, saj jim povzroča še večje bolečine,« je pomen imeti ambulanto čim bližje domu osvetlila še Nada Bernat, strokovna vodja v društvu.
Prizadevanja društva za delovanje ambulante podpirajo tudi druga pomurska društva bolnikov, katerih bolezen spremlja bolečina. Svojo podporo temu so pokazali tudi s številno udeležbo na nedavnem strokovnem predavanju, ki ga je organiziralo DBKB in na katerem je Nenad Živković, zdravnik specialist anesteziologije, predstavil sodobne načine zdravljenja kronične bolečine. Zbrane je nagovorila še predstavnica Krke Mojca Plostajner ter spomnila na anketo Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine iz leta 2019, po kateri za kronično bolečino trpi kar 22 odstotkov prebivalcev.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
»To je veliko in vsak trpi na svoj način. Vsi ti bolniki bi si zaslužili obravnavo čim bližje domu, pa tudi, da bi v ambulanti delal strokovni kader ter imel na voljo sodobno opremo. To je pomembno tako za starejše bolnike, da se jim olajša preostanek življenja, kakor tudi za mlajše, da ostanejo čim dlje aktivni in skrbijo za svoje družine ter za samega sebe. Šele potem ima življenje neki smisel,« pripoveduje predsednica društva za kronično bolečino.
Bolečine lahko povzročajo zelo različne bolezni ali poškodbe, izvirajo iz katerega koli dela telesa ali zajamejo telo v celoti. Kronična bolečina pomeni, da ta vztraja dlje časa, pri številnih bolnikih do konca življenja. Še pred nekaj leti je kronična bolečina veljala za simptom, zdaj se obravnava oziroma je priznana kot bolezen. Temu primeren je tudi pristop k zdravljenju, zdravljenje pa se izvaja v ambulantah za zdravljenje bolečine.
Začetki segajo v leto 1986
Začetki delovanja ambulante za zdravljenje bolečine v murskosoboški bolnišnici segajo v leto 1986, njena dejavnost pa se je najbolj razmahnila leta 1995. Takrat je ambulanta pridobila svoje prostore, opremljena pa je bila z najsodobnejšo opremo za tisti čas. Še pred dobrim desetletjem, ko jo je vodil zdravnik anesteziolog Nikolaj Szepessy, je bila po številu opravljenih storitev druga v državi. »Ob domačih bolnikih so jo obiskovali tudi številni od drugod,« spomni Roudijeva.
Dejavnost ambulante se je začela krčiti z odhodom zdravnikov, ki so se posvečali zdravljenju bolečine v drugih zdravstvenih ustanovah, povsem pa je nazadovala po upokojitvi Szepessyja. »Na nujnost pridobivanja in izobraževanja kadra smo vodstvo bolnišnice opozarjali vsaj deset let, vendar za to ni bilo posluha. Naši bolniki morajo zdaj hoditi v ambulanto na Ptuj, v Maribor in Ljubljano,« je poudarila sogovornica.
Zaradi velike potrebe po ambulanti za zdravljenje bolečine v pomurski regiji je društvo bolnikov s kronično bolečino zagnalo akcijo, v kateri želijo opozoriti pristojne in javnost na to, kako zelo pomembna je ta zdravstvena dejavnost za številne bolnike.
Pokazali so pripravljenost
Roudijeva in Bernatova sta prizadevanja bolnikov s kronično bolečino že predstavili direktorju soboške bolnišnice Romanu Ratkaiu in ta je pokazal pripravljenost za reševanje problema. »Ambulanta za zdravljenje bolečine zdaj izvaja akupunkture, za izvajanja drugih storitev želimo dodatno usposobiti lasten kader. V bolnišnici bomo podprli prizadevanja Društva bolnikov s kronično bolečino Murska Sobota in skupaj z njimi zgradili sodoben pristop zdravljenja kronične bolečine,« so nam sporočili iz soboške bolnišnice.
Denar ne bi smel biti ovira. Po pogodbi, ki jo ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) sklenjeno z regijsko bolnišnico, je dogovorjeno, da se dejavnost anesteziološke in bolečinske ambulante izvaja v okviru splošne kirurgije v obsegu 0,87 tima. Ta obseg programa pa se v skladu s sprejetim interventnim zakonom o nujnih ukrepih za stabilizacijo zdravstva lahko preseže v letu 2023 in 2024 glede na potrebe in seveda kadrovske zmogljivosti izvajalca zdravstvene dejavnosti, še pojasnjujejo v ZZZS.
Postala je drug človek
Mija Roudi je za diagnozo svoje bolezni, ki ji povzroča kronične bolečine, izvedela, ko je bila stara komaj 33 let. Takrat je njena starejša sestra zdravniku v Mariboru pokazale rentgenske slike njenega okostja, ta pa jo je vprašal, ali so od njene mame. Mija pripoveduje, da ko je slišal za starost bolnice, se je prijel za glavo, češ kako bo ta ženska sploh lahko živela. Že takrat so se pokazali prvi znaki kronične revmatične bolezni ankilotirajoč spondilitis, za katero je značilna prizadetost hrbtenice.
»Ko te to prizadene pri takšni starosti, je nekaj strašnega,« pripoveduje sogovornica. Po sumu na omenjeno bolezen so se zanjo začeli vrstiti številni diagnostični postopki in obiski pri zdravnikih različnih specialnosti, toda kljub zdravljenju in lastni zavzeti skrbi za ohranjanje gibljivosti se bolezen ni ustavila. V življenju se ji je zato marsikaj spremenilo. »Večkrat si moral ostati na bolniški dva, včasih tudi po tri tedne in verjemite mi, da mi je bilo sporočati v službo, da sem spet obležala nepokretna, hujše, kot da bi jim sporočala, da sem mrtva,« pripoveduje. Odpovedati se je morala tudi daljšim potovanjem, saj, kot pravi, nikoli ne veš, kdaj se bo stanje tako poslabšalo, da obležiš in si zato preprosto ne upaš nikamor. Z možem sta prej rada plesala, potem pa morala to skoraj povsem opustiti, veliko je ostalo neopravljenega tudi okoli hiše. Ob vsem pa je najhujše to, da zaradi kronične bolečine postajaš drug človek. Telesna bolečina rodi tudi psihično trpljenje.
»Kronična bolečina je psihosocialna in ekonomska pokora. Zaradi bolečine ne moreš spati, izgubiš potrpljenje s samim seboj in za pogovor z drugimi. Tudi ko iščeš pomoč, se ti zdi, da tvoja pričakovanja niso izpolnjena. Počutiš se zapostavljenega, odrinjenega in izigranega, predvsem pa se počutiš nekoristnega tako v družini kot v družbi,« še pripoveduje Mija Roudi.
