Tokrat že sedme županske volitve. V vseh teh letih se ni v nobeni občini zgodilo, da bi bil prav vsakič izvoljen nov župan. Se pravi, veliko je povratnikov. So ti izboljšali svoje javne nastope?
"Velja, da se 80 odstotkov ljudi boji javnega nastopanja. Smrti se boji 50 odstotkov ljudi. Če damo to skupaj, lahko rečemo, da bi marsikdo raje umrl, kot javno nastopal. Kar nekaj znanih obrazov je, ki so bili nekoč že župani, poslanci, potem niso bili izvoljeni ali niso kandidirali, danes pa se spet potegujejo za županski tron. Denimo Franc Pukšič na Destrniku, Ivan Vogrin v Lenartu, Marijan Pojbič v Šentilju... Žal se zelo dobro vidi, da niso prav nič izboljšali svojih nastopov."
Četudi je za njimi veliko kilometrine, proslav, otvoritev, nagovorov...
"Povabijo župana, da pove nekaj besed na proslavi, in je prepričan, da ga vabijo zato, ker dobro nastopa. In to je njemu dovolj. Rad nastopa tudi Damjan Murko, a ne? In Židan, recimo, strašno rad nastopa. Njegova stranka je bila na zadnjih državnozborskih volitvah ena od velikih poraženk tudi zaradi njegovih slabih javnih nastopov. Kaj se zgodi? Za nagrado postane predsednik državnega zbora, kjer mora javno nastopati. Uporablja množico mašil, zanj je značilen štajerski nedoločnik, ki ga potegne na e: '... to je treba razmisliteeeee', še to moramo narediteeee', namesto razmisliti, narediti. In govori veliko prehitro. Moja mama in njena generacija človeka, ki govori več kot 120 besed na minuto, enostavno ne more razumeti. Preklopila bo na drugi program."
Ko gledamo soočenja županskih kandidatov so za ušesa zelo nadležna mašila. Od tistega "eeeeee", ko razmišljajo z odprtimi usti, do prepogostih "pač", "v bistvu"...
"Pa 'moram rečti...', 'bi reko', 'bi povdaro'... Dostikrat imaš občutek, da so tako pomembni, da sami sebe napovedujejo: 'Jaz bi danes tukaj povedal...' Hecen je pozdrav Dober večer vsem prisotnim. Ja, komu pa, če ne prisotnim? Zadnje čase se pogosto zgodi, da moderator pozdravi 'Dober večer', kandidat pa doda 'Dober večer še v mojem imenu'. Če si na govorniškem odru, ali je res treba poudariti, da v tvojem imenu? Slišimo tudi pozdrave: 'Lep, prijeten dober večer vam želim.' Raven cukra v krvi poslušalcev takoj podivja. Pričakoval bi, da so se v letih, ko so v javnih funkcijah, česa naučili, da so se kdaj posneli, odpravili najbolj moteča mašila, se naučili strniti misli... Ampak ne. Zame je to podobno, kot če bi pred štirimi leti nastopili škrbasti, pač smola se je zgodila, ampak ko pride čez štiri leta pred javnost, je še vedno škrbast. Pojbič in Jerovšek na primer sta rada poudarjala, kako dolgo sta že poslanca. Bolje, da bi bila tiho, ker svojega javnega nastopanja v vseh teh letih nista izboljšala niti za kanec."
Zakaj je v resnici potreben "jaz bi danes tukaj povedal..."?
"Mašila so lovljenje časa za premislek. V parlamentu denimo vidimo, da dobi minister neprijetno vprašanje in potem, namesto da bi takoj odgovoril, začne: 'Hvala lepa poslanskemu kolegu za postavljeno vprašanje...' Najraje pa bi ga 'zaštihal'. To je čas za pridobivanje pomembnih sekund. Kajti tišina pomeni, da ne zna odgovoriti. Ko so v Odmeve povabili nekdanjo ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc in ji postavili dvajset vprašanj, je vseh dvajset odgovorov začela z besedo: 'Pogleeeejte...' Res boleče za ušesa."
V večjih mestnih občinah si kandidati najbrž že omislijo kakšnega svetovalca za javno nastopanje, zunanji videz, bonton... Kdo svetuje drugim?
"V ruralnem okolju in povečini tudi v mestih so, prepričan sem, žene kandidatov še vedno tiste, ki gredo z njim v trgovino izbrat, kaj naj oblečejo. Ali pa prinesejo domov tri obleke, črno, modro in sivo, da jih poskusi - v trgovini so bili velikodušni in so rekli, naj mož kar doma mirno izbere, katero od teh bi kupil. Žene pa vsaj v 90 odstotkih niso strokovnjakinje za zunanji videz. A ko mu reče 'V tej obleki si tak' lep!', njemu to zadostuje. Zadostuje mu: 'Tako dobro si govoril zadnjič na prireditvi...' Če pa pogledamo njegov nastop, je tekel takole: prihaja v dvorano, ko stopi skozi vrata, ima še telefon na ušesu in končuje pogovor, mimogrede se rokuje s kom na poti do mikrofona, vmes pa glasno razlaga, da bi skoraj zamudil, ker ni našel parkirnega mesta. Misli, da se njegov javni nastop začne, ko stopi pred mikrofon in reče Dober večer. Ni res, javni nastop se začne, ko vstopi v dvorano, in še preden je spregovoril, so si ljudje o njem že ustvarili prvi vtis. Dokazano, svetovno upoštevano pravilo za govornike je, da so najbolj pomembne prve tri minute. V njih poslušalca ali pridobiš za cel nastop ali pa ga za cel nastop izgubiš. Retorika je boj za pozornost poslušalcev, ampak moraš si jo izbojevati, ne zahtevati. Če s pisalom trkaš po mizi 'malo pozornosti, prosim...', jo zahtevaš, nisi je izbojeval."
Televizijska soočenja so zdaj bolj prijazna, ko kandidati stojijo in ne sedijo, odpade nekajnekdanjih zadreg.
"Ja, kot so prekratke nogavice, zaradi katerih smo gledali gole kosmate dele nog, pa vsevremenski čevlji z blatom od lanskega leta, narcisoidno sedenje. Tudi ženske imajo težave s pravilnim sedenjem, malokatera je imela kolena skupaj, kot je pravilno. S stanjem so torej marsikaj rešili.
Mene, ki se ukvarjam z javnim nastopanjem, ne zanimajo programi kandidatov, ampak embalaža. In kaj mi je najprej padlo v oči, ko sem na televiziji gledal soočenje petih mariborskih kandidatov: Luketiča, Fištravca, Divjak Mirnikove, Arsenoviča in Kanglerja. Voditelj jih je postavil pred mizo, kjer, tako je tudi korektno, pripada vsakemu 20 odstotkov površine mize, če jih je pet. Ampak še preden so sploh spregovorili, je Kangler že zasedel večji del tega prostora, razširil je roke in zavzel skoraj 40 odstotkov 'njive'. Tudi z grimasami, govorico telesa in obraza, je sporočal: kaj sploh delate tukaj, itak sem že zmagal. Drugi so imeli roke pravilno položene na mizo v širini ramen."
Na Večerovem soočenju je imel lep čas roko v žepu. Prav gotovo ve, da to ni primerno, zakaj torej?
"To so gibi, poteze, ki jih občasno ne nadzoruješ, kažejo pa na zadrego, slabo pripravljenost, prej pomanjkanje samozavesti kot frajerstvo. Če v prostoru ni bilo ravno minus 40 stopinj Celzija, je to velika napaka v javnem nastopanju. Pred leti se je zgodilo našemu predsedniku Pahorju; obstaja fotografija, na kateri se rokuje s tedanjim ameriškim predsednikom Obamo, drugo roko pa ima v žepu, kar je grd izraz nespoštljivosti. V govorici telesa pa je to krik: najraje ne bi bil tukaj! Vsi še pomnimo sicer redke intervjuje s Kučanom na televiziji, ker jih očitno ni maral. Z vso svojo telesno govorico, še posebej z izrazi obraza, nam je skozi ves pogovor sporočal, da bi stokrat raje doma obrezoval živo mejo, na intervju pa naj gre raje Štefka..."
Oba sva očitno gledala tudi soočenje na Net TV v postavi, ki ste jo prej našteli. V modnem svetu menda velja, da je danes modra druga črna; vsi kandidati so bili v modrih oblekah, gospodje so spominjali na New Swing Quartet v osemdesetih, gospa se je odločila za živo rdeč "total look". Na nekem drugem soočenju je bila povsem v rumenem. Ocena videza?
"Glede na to, da je šlo za večerno oddajo, niso zgrešili. Smešni so kandidati, ki hodijo opoldne okoli v črnih oblekah - o takem takoj posumiš, da gre na pogreb. Svoj predvolilni pogreb. Z modrimi oblekami so bili na varni strani, so si pa pozabili zapeti suknjiče. Dva v kravatah, dva bolj casual. No, meni je všeč, da je čas kričečih kravat pri nas že v zatonu. Tudi gospa Divjak Mirnik je pametno izbrala kričečo barvo, ker si je bilo treba izboriti opaženost med večjimi in korpulentnejšimi protikandidati. Sicer pa so ji moški redno jemali besedo. Mislim tudi, da ji je podpora nekdanjega večnega kandidata za mariborskega župana Stojana Auerja prej v minus kot plus. Auer je končno ugotovil, da ga Maribor nima dovolj rad in da na številnih preteklih volitvah ni zanj glasovala niti cela ulica, v kateri stanuje, in zdaj potisne naprej gospo, čeprav vsi vemo, da bi bil raje sam na njenem mestu.
Kangler je zelo nevzgojen govorec, nenehno skače v besedo, rad dviguje glas. Misli, da sta zmaga in vpitje povezana. Redno se na govorjenje tekmecev odziva z grimasami in ciničnimi nasmehi, kar je v dobrem studiu, ki ima več kamer, lepo vidno. Arsenovič je prišel na soočenje nepripravljen, kar je velika napaka. Če rečeš, da lahko Kanglerju in Fištravcu takoj našteješ vsakemu tri nasedle milijonske naložbe, potem pa jih na poziv moderatorja ne znaš našteti, veliko poveš o svoji (ne)pripravljenosti. Neizkušenost je bila očitna, govoril je namreč v pogojniku: 'Če postanem župan..." Kdor misli postati župan, bo rekel: 'Ko postanem župan...' (Pri tem ne morem mimo omembe Tita. On je govoril denimo 'Če umrem...', ne 'Ko umrem...'. Bil je mojster javnega nastopanja, roko je ponudil tako, da jo je iztegnil naravnost predse, in ker je bil majhen, je s tem prisilil vse državnike, da so se morali skloniti. In tako je na fotografijah videti, da se je cel svet klanjal pred njim.) Fištravec nenehno govori tisto, kar bi rad govoril, ne pa tega, kar je bil vprašan, Luketič je bil povsem bled, brezizrazen."
Zakaj je Vlado Kreslin s klobukom džek, Andrej Fištravec pa... no, saj veste? "Lahko jih deset obleče enake obleke, ampak samo dva jo znata nositi. S tem klobukom je nekaj podobnega. Ko pa veš, da nekaj delaš narobe, in pri tem vztrajaš - temu pa se reče nečimrnost. Sicer pa ima Fištravec svetovalce, ki bi sami potrebovali svetovalce. Podobno nečimrna je bila nekdanja premierka Alenka Bratušek. Pri tej gospe je bilo krilo vedno ali prekratko ali preozko, včasih oboje. To si lahko privošči zavarovalniška zastopnica, ko ti hoče prodati še eno zavarovanje, ne pa predsednica vlade. Železno pravilo je, da več kože ko pokažeš, manj avtoritete imaš."
Pri vseh soočenjih pade v oči, da sodelujoči, ko ugovarjajo, ne gledajo protikandidata, ki mu ugovarjajo, ampak voditelja pogovora.
"Res je, zato ima človek občutek, da gleda vrtčevsko skupino. Srnice, denimo, voditelj pa nastopa v vlogi vzgojiteljice. In zdaj 'otroci' tožijo: 'Fištravec me je uščipnil!' Ali pa: 'Vzgojiteljica, Arsenovič se je polulal!' Če nekomu ugovarjam, je prav, da se takrat obrnem k njemu in to opraviva iz oči v oči. Zelo smešno se zdi tudi, ko da voditelj na voljo minuto za ugovor, potem pa ta, ki ugovarja, porabi več kot pol minute, da pove, kako je minuta prekratka za vse, kar bi povedal. Če imaš kaj povedati, je minuta ohoho časa."
Predvolilni čas je zmeraj tudi čas potenciranega rokovanja. Ki prav tako pusti vtis.
"Zmeraj pravim, da je nebesedna govorica nekajkrat močnejša od govorjene besede. Zadnje čase me preseneča, da se ženske opazno pravilneje rokujejo kot moški. Obstaja več vrst rokovanja, ena skrajnost je 'lomilec kosti', druga 'crknjena riba' ali 'pasja taca'. Večkrat sem presenečen, ko mi pride naproti dvometrski dedec in se bojim, da mi bo strl prste, potem pa je stisk njegove roke tak, da bi najraje preveril, ali je še živ ali že truplo. Ženske teh problemov nimajo; roke ti ne zlomijo, vejo pa, da jo je treba malo stisniti."
Ženske, ja. Ko sva pred slabim desetletjem imela pogovor za takratni 7 dni, ste rekli, da je treba ženski, ki bo kdaj na vašem pomurskem koncu izvoljena za županjo, že zaživa postaviti spomenik. Ker na podeželju velja, da "baba pa nam že ne bo vladala".
"Zdaj pa imamo kar tri županje."
V občini Grad celo županjo, ki je med vsemi slovenskimi občinami znala izvleči največ evropskih sredstev na prebivalca.
"Spreminja se, hvala bogu, četudi bo večina moških na vasi še naprej prodajala stereotip, da ženska sodi v kuhinjo in ima manjše noge od moškega samo zato, da lahko stopi bližje k šporhetu. Spoznal sem kar nekaj slovenskih županj in je treba reči, da obvladajo bonton in javno nastopanje neprimerno bolje kot moški. Ženska ve, da se ne rokuje čez mizo, uporablja štiri čarobne besede - hvala, izvolite, prosim, oprostite -, se obrne proti sogovorniku... Ženski se ne zgodi, da bi na poslovnem kosilu oblizovala nož, kot to delajo številni stari in novi poslanci in župani."
Kako pa sobivajo županski kandidati in tujke?
"Načeloma velja, da uporaba tujk velja za neolikano vedenje, če imaš slovenski izraz. In replika je že ena od teh besed. Se spomnim, da je na televiziji voditeljica vprašala enega od sodelujočih na soočenju, ali ima ugovor, pa je rekel, da nima ugovora, ima pa repliko. Eklatantno in vehementno sta tujki, ki ju poslanci nenehno uporabljajo. Danes nič ni izdelek, ampak je artikel, nič ni zastonj, ampak je gratis. Včasih, ko še ni bilo avtocestnih vinjet, je bil tisti listek, ki si ga dobil na cestninski postaji, dokaz ženi, da si res bil v Ljubljani. Zdaj so to dokazno gradivo trojanski krofi. In se govori o pomurskem poslancu, ki je na Trojanah od prodajalke slišal, da je šesti krof gratis, pa je vprašal, kakšnega okusa je gratis. Spomnim se tudi mariborskega županskega kandidata, ki je tujke sproti še prevajal: 'To je pa rariteta. Redkost.' Kar je seveda zelo podcenjujoče za poslušalce.
Zelo motijo tudi ta nenehna branja. Napovejo slavnostnega govornika, pride na oder in vidiš, da ni govornik, ampak bralnik. Mislim, da mora biti vsak, ki opravlja župansko funkcijo, sposoben triminutnega nagovora poslušalcev. Ker res ne razumem, zakaj bi moral brati ljudem, ki znajo brati. Naj prinese kopije napisanega, si bomo že sami prebrali, nekateri še bolje, in lahko gremo takoj na zakusko."
Srce je letos strašno pogosto uporabljan organ v predvolilnih sloganih, na plakatih, jumbo panojih, FB-straneh, letakih... Nikjer možganov.
"Srce je en tak hvaležen organ za uporabo in seveda je v tem času krepko zlorabljeno. Res pa je, da ne moreš usekati mimo, če se sklicuješ na srce. Tujec, ki se danes vozi skozi Slovenijo, zagotovo misli, da gostimo kakšen svetovni kardiološki kongres. Letošnji predvolilni slogani pa so tako brez vsake domišljije, dolgočasni, nemalokrat celo butasti."
Predvsem v mestih se bijejo velike bitke na FB-profilih, še nikoli ni bilo toliko pljuvanja in laži. Je podeželskemu kandidatu za župana, ki ni "on-line", lažje?
"Je, ker je šlo s temi anonimnimi komentarji in lažnimi profili že predaleč. Sicer pa se na podeželju tako ali tako ne da skriti, če ima županski kandidat ljubico, če je bil dvakrat poročen, če je hodil v devetletko, ko je bila še osemletka... Ljudje tam vse to vedo. Tam se obrestuje, da si že od nekdaj prijazen, ne samo zdaj, ko kandidiraš, da si priljubljen pri gasilcih, folkloristih, v nogometnem klubu... "
Pred županskimi volitvami so svetovalci za javno nastopanje, videz in bonton najbrž zelo iskani. Res ne tako obupno, kot "asfaltarji"...
"Včasih sem bil ob volitvah zelo iskan, čeprav so kandidati prihajali raje bolj na skrivaj na svetovanje, ne vsem na očeh. Ampak na svojih nastopih in tudi v medijih pogosto govorim o imenih, ko govorim o javnem nastopanju, videzu in bontonu, in mi je čisto vseeno, ali gre za leve ali desne, za rdeče ali črne... To za posel ni dobro, občutek pa je zelo dober."
"Velja, da se 80 odstotkov ljudi boji javnega nastopanja. Smrti se boji 50 odstotkov ljudi. Če damo to skupaj, lahko rečemo, da bi marsikdo raje umrl, kot javno nastopal. Kar nekaj znanih obrazov je, ki so bili nekoč že župani, poslanci, potem niso bili izvoljeni ali niso kandidirali, danes pa se spet potegujejo za županski tron. Denimo Franc Pukšič na Destrniku, Ivan Vogrin v Lenartu, Marijan Pojbič v Šentilju... Žal se zelo dobro vidi, da niso prav nič izboljšali svojih nastopov."
Četudi je za njimi veliko kilometrine, proslav, otvoritev, nagovorov...
"Povabijo župana, da pove nekaj besed na proslavi, in je prepričan, da ga vabijo zato, ker dobro nastopa. In to je njemu dovolj. Rad nastopa tudi Damjan Murko, a ne? In Židan, recimo, strašno rad nastopa. Njegova stranka je bila na zadnjih državnozborskih volitvah ena od velikih poraženk tudi zaradi njegovih slabih javnih nastopov. Kaj se zgodi? Za nagrado postane predsednik državnega zbora, kjer mora javno nastopati. Uporablja množico mašil, zanj je značilen štajerski nedoločnik, ki ga potegne na e: '... to je treba razmisliteeeee', še to moramo narediteeee', namesto razmisliti, narediti. In govori veliko prehitro. Moja mama in njena generacija človeka, ki govori več kot 120 besed na minuto, enostavno ne more razumeti. Preklopila bo na drugi program."
Ko gledamo soočenja županskih kandidatov so za ušesa zelo nadležna mašila. Od tistega "eeeeee", ko razmišljajo z odprtimi usti, do prepogostih "pač", "v bistvu"...
"Pa 'moram rečti...', 'bi reko', 'bi povdaro'... Dostikrat imaš občutek, da so tako pomembni, da sami sebe napovedujejo: 'Jaz bi danes tukaj povedal...' Hecen je pozdrav Dober večer vsem prisotnim. Ja, komu pa, če ne prisotnim? Zadnje čase se pogosto zgodi, da moderator pozdravi 'Dober večer', kandidat pa doda 'Dober večer še v mojem imenu'. Če si na govorniškem odru, ali je res treba poudariti, da v tvojem imenu? Slišimo tudi pozdrave: 'Lep, prijeten dober večer vam želim.' Raven cukra v krvi poslušalcev takoj podivja. Pričakoval bi, da so se v letih, ko so v javnih funkcijah, česa naučili, da so se kdaj posneli, odpravili najbolj moteča mašila, se naučili strniti misli... Ampak ne. Zame je to podobno, kot če bi pred štirimi leti nastopili škrbasti, pač smola se je zgodila, ampak ko pride čez štiri leta pred javnost, je še vedno škrbast. Pojbič in Jerovšek na primer sta rada poudarjala, kako dolgo sta že poslanca. Bolje, da bi bila tiho, ker svojega javnega nastopanja v vseh teh letih nista izboljšala niti za kanec."
Zakaj je v resnici potreben "jaz bi danes tukaj povedal..."?
"Mašila so lovljenje časa za premislek. V parlamentu denimo vidimo, da dobi minister neprijetno vprašanje in potem, namesto da bi takoj odgovoril, začne: 'Hvala lepa poslanskemu kolegu za postavljeno vprašanje...' Najraje pa bi ga 'zaštihal'. To je čas za pridobivanje pomembnih sekund. Kajti tišina pomeni, da ne zna odgovoriti. Ko so v Odmeve povabili nekdanjo ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc in ji postavili dvajset vprašanj, je vseh dvajset odgovorov začela z besedo: 'Pogleeeejte...' Res boleče za ušesa."
V večjih mestnih občinah si kandidati najbrž že omislijo kakšnega svetovalca za javno nastopanje, zunanji videz, bonton... Kdo svetuje drugim?
"V ruralnem okolju in povečini tudi v mestih so, prepričan sem, žene kandidatov še vedno tiste, ki gredo z njim v trgovino izbrat, kaj naj oblečejo. Ali pa prinesejo domov tri obleke, črno, modro in sivo, da jih poskusi - v trgovini so bili velikodušni in so rekli, naj mož kar doma mirno izbere, katero od teh bi kupil. Žene pa vsaj v 90 odstotkih niso strokovnjakinje za zunanji videz. A ko mu reče 'V tej obleki si tak' lep!', njemu to zadostuje. Zadostuje mu: 'Tako dobro si govoril zadnjič na prireditvi...' Če pa pogledamo njegov nastop, je tekel takole: prihaja v dvorano, ko stopi skozi vrata, ima še telefon na ušesu in končuje pogovor, mimogrede se rokuje s kom na poti do mikrofona, vmes pa glasno razlaga, da bi skoraj zamudil, ker ni našel parkirnega mesta. Misli, da se njegov javni nastop začne, ko stopi pred mikrofon in reče Dober večer. Ni res, javni nastop se začne, ko vstopi v dvorano, in še preden je spregovoril, so si ljudje o njem že ustvarili prvi vtis. Dokazano, svetovno upoštevano pravilo za govornike je, da so najbolj pomembne prve tri minute. V njih poslušalca ali pridobiš za cel nastop ali pa ga za cel nastop izgubiš. Retorika je boj za pozornost poslušalcev, ampak moraš si jo izbojevati, ne zahtevati. Če s pisalom trkaš po mizi 'malo pozornosti, prosim...', jo zahtevaš, nisi je izbojeval."
Televizijska soočenja so zdaj bolj prijazna, ko kandidati stojijo in ne sedijo, odpade nekajnekdanjih zadreg.
"Ja, kot so prekratke nogavice, zaradi katerih smo gledali gole kosmate dele nog, pa vsevremenski čevlji z blatom od lanskega leta, narcisoidno sedenje. Tudi ženske imajo težave s pravilnim sedenjem, malokatera je imela kolena skupaj, kot je pravilno. S stanjem so torej marsikaj rešili.
Mene, ki se ukvarjam z javnim nastopanjem, ne zanimajo programi kandidatov, ampak embalaža. In kaj mi je najprej padlo v oči, ko sem na televiziji gledal soočenje petih mariborskih kandidatov: Luketiča, Fištravca, Divjak Mirnikove, Arsenoviča in Kanglerja. Voditelj jih je postavil pred mizo, kjer, tako je tudi korektno, pripada vsakemu 20 odstotkov površine mize, če jih je pet. Ampak še preden so sploh spregovorili, je Kangler že zasedel večji del tega prostora, razširil je roke in zavzel skoraj 40 odstotkov 'njive'. Tudi z grimasami, govorico telesa in obraza, je sporočal: kaj sploh delate tukaj, itak sem že zmagal. Drugi so imeli roke pravilno položene na mizo v širini ramen."
Na Večerovem soočenju je imel lep čas roko v žepu. Prav gotovo ve, da to ni primerno, zakaj torej?
"To so gibi, poteze, ki jih občasno ne nadzoruješ, kažejo pa na zadrego, slabo pripravljenost, prej pomanjkanje samozavesti kot frajerstvo. Če v prostoru ni bilo ravno minus 40 stopinj Celzija, je to velika napaka v javnem nastopanju. Pred leti se je zgodilo našemu predsedniku Pahorju; obstaja fotografija, na kateri se rokuje s tedanjim ameriškim predsednikom Obamo, drugo roko pa ima v žepu, kar je grd izraz nespoštljivosti. V govorici telesa pa je to krik: najraje ne bi bil tukaj! Vsi še pomnimo sicer redke intervjuje s Kučanom na televiziji, ker jih očitno ni maral. Z vso svojo telesno govorico, še posebej z izrazi obraza, nam je skozi ves pogovor sporočal, da bi stokrat raje doma obrezoval živo mejo, na intervju pa naj gre raje Štefka..."
Oba sva očitno gledala tudi soočenje na Net TV v postavi, ki ste jo prej našteli. V modnem svetu menda velja, da je danes modra druga črna; vsi kandidati so bili v modrih oblekah, gospodje so spominjali na New Swing Quartet v osemdesetih, gospa se je odločila za živo rdeč "total look". Na nekem drugem soočenju je bila povsem v rumenem. Ocena videza?
"Glede na to, da je šlo za večerno oddajo, niso zgrešili. Smešni so kandidati, ki hodijo opoldne okoli v črnih oblekah - o takem takoj posumiš, da gre na pogreb. Svoj predvolilni pogreb. Z modrimi oblekami so bili na varni strani, so si pa pozabili zapeti suknjiče. Dva v kravatah, dva bolj casual. No, meni je všeč, da je čas kričečih kravat pri nas že v zatonu. Tudi gospa Divjak Mirnik je pametno izbrala kričečo barvo, ker si je bilo treba izboriti opaženost med večjimi in korpulentnejšimi protikandidati. Sicer pa so ji moški redno jemali besedo. Mislim tudi, da ji je podpora nekdanjega večnega kandidata za mariborskega župana Stojana Auerja prej v minus kot plus. Auer je končno ugotovil, da ga Maribor nima dovolj rad in da na številnih preteklih volitvah ni zanj glasovala niti cela ulica, v kateri stanuje, in zdaj potisne naprej gospo, čeprav vsi vemo, da bi bil raje sam na njenem mestu.
Kangler je zelo nevzgojen govorec, nenehno skače v besedo, rad dviguje glas. Misli, da sta zmaga in vpitje povezana. Redno se na govorjenje tekmecev odziva z grimasami in ciničnimi nasmehi, kar je v dobrem studiu, ki ima več kamer, lepo vidno. Arsenovič je prišel na soočenje nepripravljen, kar je velika napaka. Če rečeš, da lahko Kanglerju in Fištravcu takoj našteješ vsakemu tri nasedle milijonske naložbe, potem pa jih na poziv moderatorja ne znaš našteti, veliko poveš o svoji (ne)pripravljenosti. Neizkušenost je bila očitna, govoril je namreč v pogojniku: 'Če postanem župan..." Kdor misli postati župan, bo rekel: 'Ko postanem župan...' (Pri tem ne morem mimo omembe Tita. On je govoril denimo 'Če umrem...', ne 'Ko umrem...'. Bil je mojster javnega nastopanja, roko je ponudil tako, da jo je iztegnil naravnost predse, in ker je bil majhen, je s tem prisilil vse državnike, da so se morali skloniti. In tako je na fotografijah videti, da se je cel svet klanjal pred njim.) Fištravec nenehno govori tisto, kar bi rad govoril, ne pa tega, kar je bil vprašan, Luketič je bil povsem bled, brezizrazen."
Zakaj je Vlado Kreslin s klobukom džek, Andrej Fištravec pa... no, saj veste? "Lahko jih deset obleče enake obleke, ampak samo dva jo znata nositi. S tem klobukom je nekaj podobnega. Ko pa veš, da nekaj delaš narobe, in pri tem vztrajaš - temu pa se reče nečimrnost. Sicer pa ima Fištravec svetovalce, ki bi sami potrebovali svetovalce. Podobno nečimrna je bila nekdanja premierka Alenka Bratušek. Pri tej gospe je bilo krilo vedno ali prekratko ali preozko, včasih oboje. To si lahko privošči zavarovalniška zastopnica, ko ti hoče prodati še eno zavarovanje, ne pa predsednica vlade. Železno pravilo je, da več kože ko pokažeš, manj avtoritete imaš."
Pri vseh soočenjih pade v oči, da sodelujoči, ko ugovarjajo, ne gledajo protikandidata, ki mu ugovarjajo, ampak voditelja pogovora.
"Res je, zato ima človek občutek, da gleda vrtčevsko skupino. Srnice, denimo, voditelj pa nastopa v vlogi vzgojiteljice. In zdaj 'otroci' tožijo: 'Fištravec me je uščipnil!' Ali pa: 'Vzgojiteljica, Arsenovič se je polulal!' Če nekomu ugovarjam, je prav, da se takrat obrnem k njemu in to opraviva iz oči v oči. Zelo smešno se zdi tudi, ko da voditelj na voljo minuto za ugovor, potem pa ta, ki ugovarja, porabi več kot pol minute, da pove, kako je minuta prekratka za vse, kar bi povedal. Če imaš kaj povedati, je minuta ohoho časa."
Predvolilni čas je zmeraj tudi čas potenciranega rokovanja. Ki prav tako pusti vtis.
"Zmeraj pravim, da je nebesedna govorica nekajkrat močnejša od govorjene besede. Zadnje čase me preseneča, da se ženske opazno pravilneje rokujejo kot moški. Obstaja več vrst rokovanja, ena skrajnost je 'lomilec kosti', druga 'crknjena riba' ali 'pasja taca'. Večkrat sem presenečen, ko mi pride naproti dvometrski dedec in se bojim, da mi bo strl prste, potem pa je stisk njegove roke tak, da bi najraje preveril, ali je še živ ali že truplo. Ženske teh problemov nimajo; roke ti ne zlomijo, vejo pa, da jo je treba malo stisniti."
Ženske, ja. Ko sva pred slabim desetletjem imela pogovor za takratni 7 dni, ste rekli, da je treba ženski, ki bo kdaj na vašem pomurskem koncu izvoljena za županjo, že zaživa postaviti spomenik. Ker na podeželju velja, da "baba pa nam že ne bo vladala".
"Zdaj pa imamo kar tri županje."
V občini Grad celo županjo, ki je med vsemi slovenskimi občinami znala izvleči največ evropskih sredstev na prebivalca.
"Spreminja se, hvala bogu, četudi bo večina moških na vasi še naprej prodajala stereotip, da ženska sodi v kuhinjo in ima manjše noge od moškega samo zato, da lahko stopi bližje k šporhetu. Spoznal sem kar nekaj slovenskih županj in je treba reči, da obvladajo bonton in javno nastopanje neprimerno bolje kot moški. Ženska ve, da se ne rokuje čez mizo, uporablja štiri čarobne besede - hvala, izvolite, prosim, oprostite -, se obrne proti sogovorniku... Ženski se ne zgodi, da bi na poslovnem kosilu oblizovala nož, kot to delajo številni stari in novi poslanci in župani."
Kako pa sobivajo županski kandidati in tujke?
"Načeloma velja, da uporaba tujk velja za neolikano vedenje, če imaš slovenski izraz. In replika je že ena od teh besed. Se spomnim, da je na televiziji voditeljica vprašala enega od sodelujočih na soočenju, ali ima ugovor, pa je rekel, da nima ugovora, ima pa repliko. Eklatantno in vehementno sta tujki, ki ju poslanci nenehno uporabljajo. Danes nič ni izdelek, ampak je artikel, nič ni zastonj, ampak je gratis. Včasih, ko še ni bilo avtocestnih vinjet, je bil tisti listek, ki si ga dobil na cestninski postaji, dokaz ženi, da si res bil v Ljubljani. Zdaj so to dokazno gradivo trojanski krofi. In se govori o pomurskem poslancu, ki je na Trojanah od prodajalke slišal, da je šesti krof gratis, pa je vprašal, kakšnega okusa je gratis. Spomnim se tudi mariborskega županskega kandidata, ki je tujke sproti še prevajal: 'To je pa rariteta. Redkost.' Kar je seveda zelo podcenjujoče za poslušalce.
Zelo motijo tudi ta nenehna branja. Napovejo slavnostnega govornika, pride na oder in vidiš, da ni govornik, ampak bralnik. Mislim, da mora biti vsak, ki opravlja župansko funkcijo, sposoben triminutnega nagovora poslušalcev. Ker res ne razumem, zakaj bi moral brati ljudem, ki znajo brati. Naj prinese kopije napisanega, si bomo že sami prebrali, nekateri še bolje, in lahko gremo takoj na zakusko."
Srce je letos strašno pogosto uporabljan organ v predvolilnih sloganih, na plakatih, jumbo panojih, FB-straneh, letakih... Nikjer možganov.
"Srce je en tak hvaležen organ za uporabo in seveda je v tem času krepko zlorabljeno. Res pa je, da ne moreš usekati mimo, če se sklicuješ na srce. Tujec, ki se danes vozi skozi Slovenijo, zagotovo misli, da gostimo kakšen svetovni kardiološki kongres. Letošnji predvolilni slogani pa so tako brez vsake domišljije, dolgočasni, nemalokrat celo butasti."
Predvsem v mestih se bijejo velike bitke na FB-profilih, še nikoli ni bilo toliko pljuvanja in laži. Je podeželskemu kandidatu za župana, ki ni "on-line", lažje?
"Je, ker je šlo s temi anonimnimi komentarji in lažnimi profili že predaleč. Sicer pa se na podeželju tako ali tako ne da skriti, če ima županski kandidat ljubico, če je bil dvakrat poročen, če je hodil v devetletko, ko je bila še osemletka... Ljudje tam vse to vedo. Tam se obrestuje, da si že od nekdaj prijazen, ne samo zdaj, ko kandidiraš, da si priljubljen pri gasilcih, folkloristih, v nogometnem klubu... "
Pred županskimi volitvami so svetovalci za javno nastopanje, videz in bonton najbrž zelo iskani. Res ne tako obupno, kot "asfaltarji"...
"Včasih sem bil ob volitvah zelo iskan, čeprav so kandidati prihajali raje bolj na skrivaj na svetovanje, ne vsem na očeh. Ampak na svojih nastopih in tudi v medijih pogosto govorim o imenih, ko govorim o javnem nastopanju, videzu in bontonu, in mi je čisto vseeno, ali gre za leve ali desne, za rdeče ali črne... To za posel ni dobro, občutek pa je zelo dober."
