Na hribu pod cerkvijo pri Svetem Juriju so včeraj popoldne uprizorili božično zgodbo. Moči so združile vse tri verske skupnosti, ki delujejo v Občini Rogašovci, to so katoliška, evangeličanska in binkoštna. S fotografom sva jih obiskala na generalki minulo nedeljo. Kot nama je povedala Jožica Fükaš, idejna vodja tega obsežnega projekta, v katerega je bilo vključenih okrog 90 posameznikov, in ki je tudi pripravila dramsko besedilo, bedela nad vajami in izvedbo predstave, so se vse tri verske skupnosti v preteklosti v tem projektu že povezale leta 2010, letos pa torej ponovno.
Matej Gider
Žive jaslice v Svetem Juriju.
Vse tri tudi sicer delujejo složno, o čemer priča podatek, da so nekatere vloge v dramski igri prevzeli celo verski voditelji – župnik pri Svetem Juriju Aljaž Baša je bil v vlogi Jožefa, duhovnica Evangeličanske cerkvene občine Gornji Slaveči, del katere je tudi veliko občanov Občine Rogašovci, Simona Prosič Filip je zaigrala vlogo Marije Elizabete, pastor Binkoštne cerkve v Nuskovi Franc Vouri pa je bil v vlogi enega od učenjakov. Tudi preostale vloge – Marije, razglaševalca, treh kraljev, Betlehemčanov, angela Gabrijela in drugih angelov, kralja Heroda, pastirjev – so bile razdeljene med pripadnike vseh treh veroizpovedi.
Že konec septembra
V uprizoritev so vključili tudi živali, ki so neposredno vpletene v božično zgodbo, med njimi so bile ovce in koze, ki so jih pasli pastirji, pa mlade ovčice v hlevu, ki so delale družbo sveti družini, sveti trije kralji so seveda prijezdili na konjih, vprašljiv pa je bil osliček, ki naj bi spremljal Marijo in Jožefa – ta na nedeljski generalki ni želel sodelovati, lastnik ga namreč ni mogel spraviti na prikolico in na vajo, so pa zato imeli plan B – ponija s kmetije Kisilakovih iz Serdice, ki je vajen ljudi.
Božično zgodbo so s petjem spremljali štirje zbori, ki delujejo v občini, to so pevski zbor Binkoštne cerkve v Nuskovi Maranata, cerkveni pevski zbor Svetega Jurija, Ženska pevska skupina Rogašovci in mešani pevski zbor KTD Sončnica s Pertoče. Nastopili so tudi solisti na inštrumentih. »Priprava na igro se je začela že konec septembra oziroma v začetku oktobra, ko sem pripravila besedilo, na vajah pa smo se srečali petkrat, da smo razdelili vloge in vadili. Zelo težko je bilo uskladiti termine srečanj, saj ima vsak kakšne obveznosti, zato smo termine načrtovali vnaprej. Zbori so vadili tudi vsak posebej, tako da smo se res vsi skupaj sestali trikrat,« je povedala Jožica Fükaš, ki je poskrbela tudi za kostume. Nekaj so jih imeli že od prej, nekaj pa je bilo sešitih na novo.
Matej Gider
Žive jaslice v Svetem Juriju.
Z iskanjem nastopajočih ni bilo težav
To zanjo ni prva izvedba te predstave, pri Svetem Juriju so jo doslej izvedli že dvakrat in štirikrat v Kuzmi, kjer je pred upokojitvijo vrsto let poučevala na tamkajšnji osnovni šoli. »Na šoli sem vrsto let vodila dramski krožek in nekoč se mi je porodila ideja za izvedbo božične zgodbe. Sprva sem idejo povedala nekdanjemu župniku pri Svetem Juriju Martinu Vöröšu in takoj je bil za, cerkev je bila tudi pripravljena ponuditi pomoč, pa tudi ljudje iz okolja so se nad idejo navdušili, tako da sem se lotila projekta. Potem pa so me tudi v Kuzmi nagovorili, naj predstavo pripravim še pri njih, in tako je prišlo do realizacije tudi tam. Ko delaš v nekem okolju kot učitelj, je prednost ta, da poznaš ljudi in otroke, tako da z iskanjem nastopajočih ni bilo težav,« razlaga Fükaševa, ki je predstavo po nekaj letih pri Svetem Juriju oživila tudi na pobudo zdajšnjega župnika Aljaža Baše.
In kakšno je sporočilo božične zgodbe? »Prazniki niso samo obilje tega, kar imamo na mizi, in včasih ne vemo, kaj še bi si želeli. Naj bodo ti dnevi dnevi sprave, prekinitve slehernega sovraštva med ljudmi in dnevi molitve za vse, posebej za tiste trpeče, za tiste, ki praznike preživljajo sami, za bolnike po domovih in bolnišnicah, za izseljence, ki te dni hrepenijo po domu, za tiste, ki obupujejo nad življenjem, za mlade, ki iščejo resnico, za vse, ki so izgubili vero in smisel življenja,« je še rekla Fükaševa.
