Ob našem rojstnem dnevu smo prostor, kot to sicer počnemo v vsaki številki Vestnika, odstopili tudi zvestim naročnikom in bralcem.
Več kot le časopis
Irena Tibaut iz Ljutomera Vestnik spremlja že od otroštva. Njena mati izvira iz Prekmurja, oče je bil Štajerec, a je bil časopis vedno prisoten na družinski mizi, ne glede na to, kje je preživljala konce tedna ali počitnice. Čeprav pozna mnoge, ki najprej preberejo osmrtnice ali se omejijo le na naslove člankov, je sama že mlajša iz radovednosti in želje po izboljšanju branja prebirala vse vsebine. Po njenem mnenju so vsebine v časopisu zanimive, poučne in kritične, še posebej pa se ji zdi pomembno, da so to vsebine iz bližnje okolice, ne glede na to, s katerega brega Mure prihajajo.
V mlajših letih si naročnine na Vestnik ni mogla privoščiti, saj je bila obremenjena z gradnjo hiše in drugimi finančnimi obveznostmi, ki jih je prinesla gradnja. Kljub temu je imela srečo, da je vedno imela dostop do Vestnika, bodisi s posojanjem v službi ali branjem v knjižnicah.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Ne spominja se natančno, kdaj je postala naročnica Vestnika, a je izjemno ponosna, da sta danes, ko ga prejema domov, na njem njeno ime in naslov. Njen odnos s časopisom je tudi nekako profesionalen, saj je bila večkrat omenjena v povezavi s svojim delom vzgojiteljice predšolskih otrok na Osnovni šoli Ivana Cankarja Ljutomer, v katerem zelo uživa. V Vestniku so bile objavljene fotografije s čebelarskih tekmovanj in fotografije del učencev, nekatere članke je tudi izobesila na oglasno desko v šoli, da so jih lahko videli vsi sodelavci, starši in drugi, ki so obiskali šolo.
Irena Tibaut še pravi, da bo Vestnik prebirala vedno, ne glede na okoliščine. Zanjo je to več kot le časopis. Je glasilo njenega domačega okolja, ki jo vedno znova prevzame z vsebinami. S svojim zadnjim stavkom, ko citira Faraone, povzema svojo zvestobo in pripadnost: »Tu je moj dom, tu sem doma ...«
Del prvih korakov pismenosti
Igor Adžič iz Beltinec je zvesti bralec Vestnika in svoj izvod vedno kupi v četrtek ali petek. Če ga v teh dneh nima, ga to vznemiri, in tudi ko je dlje časa odsoten ali na dopustu, vztraja pri tem, da mu ga kupijo kolegi, kajti vedno želi imeti svoj izvod.
Z Vestnikom se je srečal že v mladosti in časopis je bil, tako pravi, del prvih korakov njegove pismenosti. V družini so ga imeli naročenega ves čas, sam pa ga je po tem, ko je šel na svojo pot, vedno kupoval pri prodajalcih. »Na mojem domu, kjer živita mama in sestra, so še vedno naročeni na Vestnik. Pri hiši ga imajo zloženega na metre, celo arhivske izvode. To je tudi edini papir, ki se ne uporablja za kurjenje v centralni peči.« Branje vsebin, ki jih je prinašal Vestnik, mu je bilo osebno vedno zanimivo, zaradi navade in empatije do domačega okolja, pa tudi zato, ker je vsebina časopisa velikokrat povezana z njegovim domačim krajem, Beltinci. »Potem ko sem vstopil v politiko, pa je bilo mogoče v njem najti marsikaj zanimivega. Ne vedno vse v pozitivnem smislu, včasih tudi kaj negativnega. Vse te zapise sem spremljal, kajti v primerjavi z nekim rumenim tiskom so bili ti zanimivi, predvsem pa je v ozadju stala neka raziskovalna dejavnost,« razlaga Igor Adžič.
Časopis je zanj pomemben zato, ker mu je vedno prinašal neko objektivno informacijo, v nasprotju z nekaterimi drugimi mediji, ki so stremeli le k povečevanju naklade iz potrebe po preživetju nekaterih lokalnih novinarjev. Prav tako je Vestnik pomemben zato, ker z njim dobiš, še pravi Igor Adžič, neki povzetek dogajanja skozi teden.
Sreda za kolesarjenje, četrtek za branje
Jožica Bencak iz Kroga se spominja, da so na časopis Vestnik naročeni že od samega začetka, vse od trenutka, ko je prvič izšel. Leta 1975, ko je umrl njen oče, so se odločili, da bodo časopis pri hiši obdržali, zvesti naročniki so ostali vse do danes. Čeprav si nekateri od njenih prijateljev zaradi nizkih pokojnin časopisa ne morejo privoščiti, se Bencakovi vedno odločijo za letno naročnino, da prihranijo nekaj denarja.
Sama se pošali, da starejši vedno začnejo brati časopis na koncu, pri osmrtnicah. Tudi sama tako začne na koncu, nato pa časopis prebere vse do prve strani. Z zanimanjem prebere vse vsebine, saj gre za časopis, ki ji omogoča ostati na tekočem z dogajanjem v domačem okolju. Čeprav Vestnik ni edini časopis, na katerega so naročeni, jim je ta najbolj pri srcu in ga zato vsi v hiši redno prebirajo. Če je članek zanimiv, ga Jožica prebere kar dvakrat, da česa ne pozabi. Pri svojih letih pa ostaja tudi zelo aktivna, poleti z upokojenci v vasi redno kolesarijo, tudi tam beseda nanese na Vestnik. »Ti povej, ti imaš Vestnik,« jo sprašujejo o vsebinah, ki jih prinaša najnovejša številka tega časopisa.
Pred tremi leti pa je na straneh Vestnika Bencakova našla tudi sebe, saj je bila izbrana za naj... prostovoljko leta 2020 v Mestni občini Murska Sobota. Ta članek si je shranila za spomin, sicer pa si včasih iz časopisa izreže in shrani tudi kakšno osmrtnico znanca. Kot pravi, je sreda rezervirana za kolesarjenje, četrtek pa za branje Vestnika. Največ časa preživi zunaj med rožami in na vrtu, zato tudi ob branju časopisa pogosto uživa na prostem, kjer lahko opazuje sadove svojega dela.