Panvita kot eden najpomembnejših agroživilskih sistemov letos praznuje 100-letnico obstoja. Že v imenu skupine sta združeni Panonska nižina in vitalnost, družba pa je nastala iz državnega posestva, ki je bilo ustanovljeno hkrati s srednjo kmetijsko šolo leta 1922 v takratni Kraljevini SHS. Danes je eden najtrdnejših stebrov slovenske prehranske varnosti, ki zaposluje več kot 670 ljudi in pogodbeno sodeluje z okoli 2000 družinskimi kmetijami. Svojo zdaj že 100-letno tradicijo želijo pri Panviti v pomurskem prostoru in v sodelovanju z okoljem, kooperanti, dobavitelji in slovenskim potrošnikom uspešno nadaljevati. O aktualnih razmerah smo se pogovarjali z dolgoletnim članom uprave Brankom Viragom, ki je tudi direktor hčerinske družbe Panvita Kmetijstvo.
Razmere na kmetijskih trgih so trenutno zelo problematične. Jih tudi v Panviti tako občutite?
»V Skupini Panvita, kot enem največjih akterjev pridelave hrane v Sloveniji po načelu od njive do mize, menimo, da bodo te razmere, tako vremenske kot tržne in zdaj še vojne, imele dolgoročne posledice za celotno kmetijstvo v Sloveniji. Bolj sicer zaznavamo, da bodo trenutno največje posledice občutile države tretjega sveta, konkretno območje podsaharske Afrike, kjer nimajo nafte za blagovno menjavo za pšenico oziroma kruh. Evropa ima verjetno dovolj žita, da bo preživela do nove žetve, ki bo verjetno tudi toliko normalna, da bo omogočila nadaljnje preživetje. Menimo, da ima tudi večina akterjev v slovenskem agroživilstvu vsaj do prve žetve zagotovljene surovine. Večji primanjkljaj surovin se bo verjetno pojavil v drugi polovici leta, predvsem računamo, da bo pomanjkanje pri oljaricah. Vemo, da z vzhoda prihaja 80 odstotkov sončničnega olja in 50 odstotkov repičnega olja. Tu bi znalo biti pomanjkanje predvsem v tretjem in četrtem kvartalu letošnjega leta in potem tudi v prvem in drugem kvartalu naslednjega leta. V trenutnih vojnih razmerah najbrž vseh žit ne bo mogoče pospraviti, hkrati pa zdaj v spomladanskem delu ni setve vsaj na eni tretjini tega območja, kjer je večina ravno oljaric – sončnic, oljne repice in soje. To bi lahko vplivalo na globalno pomanjkanje teh surovin.«
Tudi gnojila, ki večinoma prihajajo iz Rusije, so se v zadnjem obdobju izredno podražila.
»Mi smo se pred začetkom vojne glede na cenovna razmerja, ki so se začela lani pri gnojilih z enormnim, do 300-odstotnim dvigom cen, oskrbeli in smo sedaj nekje na 95 odstotkih preskrbljenosti z gnojili, tako da naša proizvodnja ne bo motena. Tudi za naše kooperante, s katerimi dolgoročno sodelujemo, smo poskrbeli, da imamo v zalogi dovolj gnojil po primernih cenah, da se lahko tudi oni oskrbijo. Na svojih površinah smo prav tako maksimizirali ukrepe in podvojili analize, da res pognojimo tam, kjer je potencial. Lahko potrdim, da za zdaj razmere še obvladujemo in smo ta prvi del krize prebrodili.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Za ublažitev nastalih posledic je država priskočila na pomoč tudi kmetijskemu sektorju, a nekatere omejitve glede na površino vam verjetno niso pogodu.
»Podpiramo vse državne odločitve, da pomaga primarnemu delu kmetijstva, a smo šokirani, da vlada dela izjeme in podjetja, ki smo praktično največji pridelovalci tržnega dela hrane, ovrednoti kot drugorazredne proizvajalce. Mi imamo ravno tako stroške po hektarju s povečanimi stroški gnojila, dela, energentov in vseh materialov, ki se na trgu dražijo, država pa se odloči za tak nesmisel. Za tistih 17 tisoč proizvajalcev, ki imajo površine do enega hektarja in niso niti malo tržni proizvajalci, verjetno še za svojo samooskrbo ne prispevajo dovolj, je minister našel dodatne milijone, za 10–15 podjetij in mogoče 10 kmetov, ki imajo nad 100 hektarjev, pa se denar ni našel. Razlike so očitne in to ni korektno.«
Tudi regulacija maloprodajne cene pogonskih goriv je vplivala na vas, saj je vladni ukrep vodil v zaprtje dveh vaših bencinskih črpalk.
»Mi nismo ne proizvajalec goriva ne trgovec z gorivi. Mi v prodaji na drobno prodajamo goriva svojim kooperantom in na dveh lokacijah, kjer ni v bližini bencinske črpalke, oskrbujemo z gorivom svoje stranke. Ko je vlada sprejela to uredbo, smo vse gorivo v zalogi prodali po teh cenah, za naprej pa nismo imeli vira, da bi od svojih dobaviteljev prejeli gorivo po taki ceni, da bi lahko normalno prodajali naprej. Če bi nabavljali gorivo po 30 centov višji ceni po litru in prodajali po 30 centov nižji ceni, bi seveda delali izgubo. Tega si nihče ne more privoščiti. Še posebej ker nikjer ni bilo navedeno, da bo nekdo to razliko pokril. Žalosti nas, da so sprejeti ukrepi, a ne dokončno in ne s pravo mero razmisleka. Vlada je res v drugi uredbi omejila tudi veleprodajno ceno, ampak gorivo, dostavljeno do naše črpalke, je še zmeraj dražje, kot ga lahko mi naprej prodamo potrošniku.«
Vlada je ob lanskem obisku Pomurja obiskala tudi Panvito, s čimer je dala vedeti, da prepoznava regijski pomen podjetja. Kako ste zadovoljni s sodelovanjem z vlado v iztekajočem se mandatu?
»Bolj razočarani kot zadovoljni. Takrat je bilo rečeno, da so kmetijska podjetja pomemben proizvajalec hrane v slovenskem prostoru, ampak te politike kmetijsko ministrstvo ni izvajalo v taki meri, kot nam je bilo predstavljeno. Pri državnih pomočeh za prašičerejo smo denimo dvakrat izostali, čeprav je bila panoga lani daleč najbolj v krizi. Mi smo prek svojih organizacij, skupnega združenja kmetijskih podjetij, prek gospodarske zbornice in kmetijsko-živilske zbornice opozarjali ministrstvo na to, tudi vlado smo opozarjali, da se dogajajo enosmerne stvari, ki so nekorektne do kmetijskih podjetij, a žal nismo prejeli bistvenih odgovorov ali da bi kdo kar koli prispeval, da se stanje izboljša.«
V tem mandatu se je večkrat zaiskrilo tudi zaradi načrtovanih sprememb zakona o kmetijskih zemljiščih. Kako gledate na to področje?
»Ta zakon je verjetno eden tistih kamnov spotike, ki so pred tremi leti načeli dualnost kmetijske proizvodnje v slovenskem prostoru. Že 30 let se namreč kmetijska proizvodnja pri nas odvija po dvotirnem sistemu – na eni strani majhne, srednje velike in velike kmetije, na drugi strani pa podjetja. Prej smo delovali v nekem sožitju in povezovanju, dokler se niso pred tremi leti pojavile ideje o zmanjševanju obsega rabe zemljišč, ki so v državni lasti in jih upravlja kmetijski sklad, z njim pa imajo podjetja dolgoročne zakupne pogodbe. Da bi se zmanjševal obseg zakupa za podjetja, ki so veliko let vlagala v ta zemljišča, se ne moremo sprijazniti. To je poseg v že skorajda pridobljene pravice v zgodovini. Mi imamo toliko infrastrukture v nadgradnji in investicij, ki so odvisne od teh površin, da si tega ne moremo privoščiti. Ta kmetijska zemljišča so v dobri kondiciji in v dobrih rokah. Če pogledamo, koliko produkcije na hektar na koncu pride na trg iz Skupine Panvita, je produktivnost zelo visoka, in ob kakršni koli porazdelitvi teh površin ne bi nikoli prišli do tako visoke proizvodnje, kot je ta hip v eni zaključeni integrirani skupini, kot je Panvita.«
Cene hrane v zadnjem obdobju zaradi že omenjenega dviga proizvodnih stroškov izredno rastejo. Je na vidiku umiritev?
»Vhodni stroški rastejo na vseh področjih po verigi navzgor in jasno je, da bo produkt, ki pride jutri na police, tudi dražji zaradi tega. Pred nekaj leti je bil to proces, ki je v celotnem letu terjal malenkostne popravke, v zadnjih mesecih pa so to enormni skoki, ki jih je treba v čim krajšem času harmonizirati skozi celotno verigo na trg. Kdaj bo prišlo do umirjanja skokov, je vprašanje za milijon dolarjev, ki tudi daje milijon odgovorov. Trenutno je hrane v Sloveniji dovolj, tudi jutri je bo dovolj, a vprašanje, po kakšni ceni. Kako dolgo bo trajala ta vojna? Koliko bo manj žita in drugih stvari? To so vse vprašanja, ki bodo vplivala na cenovno politiko. Potem so tu še cene energentov, ki so neke vrste generator podražitev v kmetijski proizvodnji. Če se bo tam umirila zadeva, se bo tudi na drugi strani. Poceni hrane, kot je bila pred leti, v kratkem času ne bo. Tega se vsi zavedamo. Tako bomo morali dobro razmisliti, kaj in koliko bomo potrošili za hrano.«
Kako bo z nabavno ceno in preskrbo z žitom letos? Mlinarji naj bi želeli od pridelovalcev pšenico odkupiti predčasno, torej še pred žetvijo.
»To so obnovljene ideje, ki so bile na mizi že pred desetletji. Vemo, da obstaja možnost, da proizvajalec svoje produkte proda v treh delih: kot zeleno, torej da proda že sedaj, kot ste omenili v vprašanju, da proda ob žetvi, ko so najbolj znane razmere na trgih, in tretja možnost, da se špekulira in proda iz skladišča. Lahko se odloči za vse ali pa samo za eno varianto. V Sloveniji nas najbolj moti to, da tovrstne pogodbene obveznosti niso zanesljive. Tega nas je najbolj strah, saj se je to dogajalo v preteklosti pri pogodbenih razmerjih med zadrugami in kmeti. Ta strah se je prenesel in obstaja še danes. Mi imamo sklenjene količinske pogodbe s pridelovalci, cena pa je tržna takrat, ko se kdo odloči prodati. Če jo proda ob žetvi, bo takšna, lahko pa jo proda tudi sedaj po tako imenovani terminski ceni. Menim, da bo žita v slovenskem prostoru še dovolj, vprašanje je samo, ali bodo v tistem času kupci pripravljeni plačati tako visoko ceno, da ne bo šlo čez mejo. Verjetno jo bodo morali.«
Agencija za varstvo konkurence (AVK) je nedavno sprožila postopek tudi proti Panviti zaradi domnevnega kartelnega dogovarjanja o odkupni ceni pšenice. Je prišlo do kršenja konkurenčnih pravil?
»AVK se sklicuje na poslovno kosilo, ki smo ga imeli po dogodku na Pomurski gospodarski zbornici, kjer smo se srečali deležniki v verigi. To so ocenili kot neke vrste prepovedano aktivnost. Na tem srečanju ni bilo govora o cenah in mi menimo, da do kršenja pravil ni prišlo. Poleg tega smo mi dejansko tudi proizvajalec pšenice, ampak prepustimo to organom, da sami presodijo.«
Težave v kmetijstvu povzroča tudi suša, zdi pa se, da se premalo pogovarjamo o prilagajanju na podnebne spremembe. Lahko namakalni sistemi pomenijo rešitev?
»Trimesečni primanjkljaj padavin se bo v proizvodnji žita gotovo poznal. V kolikšni meri, je odvisno od tega, kako bo od danes naprej. Bojim se, da je največ škode pri oljni ogrščici, ki je najzgodnejša rastlina. O namakalnih sistemih pa se pri nas govori šele, ko imamo sušo. Mi imamo namakalni sistem na 800 hektarjih in lahko povem, da smo v marcu, ko so bile pozitivne temperature čez noč, opravili en odmerek namakanja, kar se je pokazalo kot koristno. Če si primerjal namakano in nenamakano, je bila velika razlika. Si pa želimo, da bi bilo tega veliko več. Poleg teh 800 hektarjev imamo v načrtu še dva projekta: enega za 150 hektarjev in enega za 300 hektarjev. Kar nekaj let se ukvarjamo s pridobivanjem soglasij in vseh potrebnih dokumentov za pripravo. Upamo, da ne bo spet, tako kot za prvi namakalni sistem, trajalo osem let. Tu bi si želeli več posluha tako države kot lokalnega okolja. Prekmurje ali celotno Pomurje kot žitnica Slovenije bo to ostalo, če se bomo prilagodili podnebnim spremembam. Na izrazito lahkih tleh bo treba narediti toliko in toliko namakalnih sistemov, verjetno bo treba zajeziti vodo – ali so to elektrarne ali kaj drugega, o tem ne bi presojal –, ampak vodo bi morali zadržati v tem prostoru. Mislim, da bomo prej ali slej, če se želimo še iti poljedelstvo v tem ravninskem delu, morali to narediti.«
Kako uspešno je bilo poslovno leto 2021 in kakšna so pričakovanja letos?
»Ni bilo tako uspešno kot leto 2020, ampak je bilo dobro leto. Glede na znanje in strokovnost naših sodelavcev obvladujemo procese in se prilagajamo vsem tržnim razmeram in klimatskim spremembam tako, da smo zadovoljni s poslovnimi rezultati. Glede na obstoječe stanje se sproti prilagajamo, kmetijstvo je zelo nepredvidljivo. Konkretizirali smo investicijo v proizvodnjo jagod – dva hektarja velik plastenjak v Beltincih, ki ga že izvajamo. Prijavili smo se tudi na razpis za gradnjo steklenjaka, ki bo uporabljal toploto iz bioplinarne. Predvidene imamo tudi investicije v mesnopredelovalni industriji. Posodabljamo in širimo kapacitete, da se prilagodimo trgu. Odgovor na vse spremembe, ki se dogajajo, morajo biti stalne izboljšave, ker če ne investiraš vsaj nekaj, zaostajaš, to pa se ti hitro lahko maščuje.«