Ana Maria Oliveira je Brazilka, ki je v Murski Soboti živela zadnje tri mesece, trenutno pa je spet doma, v Sao Paulu, v glavnem mestu države Sao Paulo na jugovzhodu Brazilije. Sao Paulo je najbolj naseljeno mesto južne poloble in z 29 milijoni prebivalcev drugo največje mesto na svetu. Z Ano Mario sva se najprej za intervju dogovarjali po whatsappu. Imela sem namreč le njeno brazilsko telefonsko številko, dolgo kot ponedeljek, in čeprav sem jo tudi klicala, sva se potem pogovarjali s pomočjo kratkih sporočil prek omenjene aplikacije. Zakaj to razlagam? Ker je prišlo do zanimive situacije, zaradi katere se še danes smejiva in v kateri sem ugotovila, da jaz, nekdanja – 18 let v Murski Soboti živeča – Sobočanka, mogoče mesta niti ne poznam tako dobro. In da je čisto možno, da ga nekdo, ki živi tukaj šele tri mesece, pozna z druge strani.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Dogovorili sva se namreč za kavo in Ana Maria je predlagala tri lokacije, med njimi je bil tudi Metropolis. Jaz pa »pametna«, kot si mislim, da sem, razmišljam, da se je gotovo zatipkala in misli Metropol, zato odpišem: »Super, vidiva se v Metropolu.« In se seveda na dan srečanja odpeljem v Metropol, Ana Maria pa se je medtem peš odpravila v Metropolis. Po nekaj minutah, ker mi je bilo sumljivo – niti kave nisem naročila –, pa ji pišem: »Jaz sem notri. Si že tukaj?« Tudi Ani Marii je medtem kliknilo, da je prišlo do pomote, in mi že piše: »Oprosti, sem v drugem bifeju.« Smeha je bilo tako ob najinem snidenju več kot dovolj. Na splošno je Ana Maria nasmejana in prijetna sogovornica, ki ves čas govori, da ne zna angleško, a njena angleščina ni nič veliko slabša od moje. Se pa, pravi, uči tudi slovenskega jezika, saj bi nekoč rada živela prav tukaj. »V Murski Soboti sem se znašla zaradi njega (smeh) (gre za partnerja Mirana, op. p.), ki je Slovenec, živi v Murski Soboti, spoznala pa sva se v Braziliji, ko je tam delal.«
Ana in Miran sta skupaj zadnja tri leta, letos poleti pa je Ana prišla k njemu v Mursko Soboto. A ker ima le turistični vizum, se je morala vrniti in pride spet prihodnje leto. »Sao Paulo je prekrasno mesto, resnična metropola (smeh zaradi najine zmešnjave z metropolisi in metropoli), saj je največje mesto Latinske Amerike; po ekonomski moči je na desetem mestu na svetu. A Murska Sobota je neverjetna, res čudovita. Poleg tega mi je Miran rekel, naj pridem v Prekmurje, ker si želi živeti tukaj. Čeprav dela po vsem svetu, želi biti prav tukaj (smeh). In to si želim tudi jaz.«
V Sao Paulu, pravi, ko klepetava o razdaljah, potrebuješ, da prideš recimo na 40 kilometrov oddaljeno točko, dve uri ali več, ljudje uporabljajo najrazličnejša prevozna sredstva, celo helikopterje. »Sao Paulo je prvi po uporabi helikopterjev v Ameriki, neverjetno mesto, res, a Miran ne želi živeti tam. Poleg tega drži – tukaj, v Prekmurju, lahko na 40 kilometrov oddaljeno točko prideš v 20 minutah. Tudi zato je Murska Sobota zame res popolna.« Všeč ji je celotna Slovenija, s tem da sta z Miranom do zdaj, pravi, obiskala le nekaj koščkov – Logarsko dolino, izvir Soče, Postojnsko jamo. »Popolnoma sem se zaljubila v tukajšnjo naravo (smeh).«
Ano Mario Oliveira je iz drugega največjega mesta na svetu v Mursko Soboto pripeljala ljubezen. Trenutno je spet doma, v Sao Paulu, a se želi vrniti, saj ji je tukaj zelo všeč.
Ana in Miran sta – kako pa drugače – šla tudi na Siddhartin koncert in na prav vse Murine nogometne tekme v Fazaneriji, ki so bile odigrane v času, ko je bila Ana Maria tukaj. »Mura, Mura! Naša Mura! Tako smo skandirali (smeh).«
Ana Maria je študirala farmacijo, a ni nikoli delala v tem poklicu. »Sem menedžerka in skrbim za največje zgradbe v Sao Paulu. Sicer zdaj, po osmih letih, nisem več redno zaposlena, ampak delam kot samostojna podjetnica prek avtorskih pogodb. Miran pa se je v Sao Paulu prav tako znašel zaradi svoje službe, saj dela za podjetje Durr, ki proizvaja hale za avtomobilsko industrijo. Dve leti je delal po več mestih v Braziliji, leto dni sva bila skupaj. Nato pa je šel službeno na Kitajsko in v Mehiko, jaz pa sem šla vedno za njim.« Tako je prišla tudi v Mursko Soboto. »Zelo težko je, ko partnerja ne vidiš nekaj mesecev, prav grozno. Zato se mu z veseljem pridružim tam, kjer je in kamor me – če je tam dlje časa in ima tudi kaj prostega časa – povabi.«
V Murski Soboti in Sloveniji ji je všeč tudi to, pravi Ana, da je varna in da se tukaj počuti popolnoma varno. »Varno je, mirno … V Sao Paulu je nemogoče sploh razmišljati o tem, da bi hodil ponoči zunaj. Nemogoče. Tukaj? Zvečer se lahko sama vrnem domov, v stanovanje, kar je zame nepojmljivo.« Skratka, življenje v Sloveniji se ji zdi veliko prijaznejše in prijetnejše. »V Sao Paulu ljudje delajo od sedmih do sedmih, nato pa potrebujejo še nekaj ur, da pridejo domov, tako da … velika večina mojih prijateljev nima otrok.«
Tudi hrana je Ani Marii pri nas všeč, je pa, pravi, še ni veliko poskusila. Si jo pa želi, prav tako bi se rada naučila slovensko. »Zdaj, ko sem tukaj, in če nimam drugih obveznosti, povezanih z delom, se učim. Dobro jutro, dober dan,« reče povsem brez naglasa. Prav tako pozna narečne besede: »Kozarec je kupica,« se smeje. »Vsak dan se učim jezika, saj bi res rada živela tukaj.«
