Ko sem se pred časom vozil do podjetja Mlinopek, sem se, ker je bila ura še precej zgodnja, ustavil v trgovini in za pod zob vzel njihov sendvič, ki se mu reče Francoz. Če se ne motim, je sestavljen iz bele štručke, posebne salame, sira, majoneze in kumarice. Že po prvem grižljaju so se spomini vrnili v čas srednje šole in odmorov za malico, pa tudi fotograf Jure se je zaradi Francoza s spomini vrnil v preteklost, ko sva čakala, da naju sprejme Erika Smodiš, ki je že 21 let vodja pekarne in slaščičarne v podjetju Mlinopek.
Še mlinarji morajo na pomoč
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Eden od zadnjih izdelkov, razvoj katerega je vodila, je bil sendvič z ocvrtim mesom – Pohanček. Očitno je Francoz že iz mode. »Treba je iti v korak s časom in se odzvati na potrošnikove želje. Tudi zato nas več ljudi sodeluje pri sestavi in okušanju novih izdelkov. Enemu je namreč všeč eno, drugemu spet drugo,« je rekla Smodiševa, ki je v družbi zaposlena že 40 let in tako prava enciklopedija znanja in izkušenj. Sama je sestavila recept za Mlinopekove krofe, ki jih danes ponujajo na trgu. Seveda je podrobnosti zadržala zase. »Vse surovine, ki jih uporabljamo, so 100-odstotno domače. Ko kmetovalci iz Pomurja v naš mlin pripeljejo žita, z moko iz domačih žit pečemo ves kruh in ostale izdelke. Ne uporabljamo niti ene surovine od drugod,« je ob tem poudarila.
Proizvodnja v Mlinopeku doseže enega od vrhuncev prav za pusta, ko za proizvodne linije vpokličejo celo mlinarje. V normalnih razmerah so na pust ocvrli celo 70 tisoč krofov, lani zaradi epidemije 30 tisoč manj. Drug tak vrhunec je bil nedavno, za veliko noč. Takrat spečejo okoli pet ton velikonočnega kruha. Šestega decembra pa v njihovih pečeh nastane 10 tisoč kosov pekovskega peciva Miklavž. Vse izdelke pripravijo po predhodnem naročilu. Le, ko so kakšni daljši prazniki v letu, zaradi želja trgovskih verig nekaj kruha in ostalih krušnih izdelkov spečejo na zalogo.
Za vrtanek ni stroja
Pek ni samo človek, ki da testo vzhajat in peč, v bistvu je svojevrsten umetnik, pravi Erika Smodiš in doda, da mora pek še vedno imeti izjemne ročne spretnosti, čeprav so tudi v pekovski industriji na voljo vse bolj zmogljivi in sodobni stroji ali naprave. »Veliko znanja in izkušenj je treba, da nastanejo dobri izdelki. Recimo za vrtanek in pletenice ni stroja, vso testo se zlaga in plete ročno, da dobimo želeno obliko.« Pek je še specifičen poklic. »Pekov nam primanjkuje, eden od dejavnikov, da se mladi ne odločajo za ta poklic, je prav to, da se dela ponoči,« prizna Smodiševa.
Dominik Kučan je pek že 20 let, končal je tudi srednjo šolo za peka. Ker je njegov oče poklicno razvažal kruh v sosednji Avstriji, ga je že kot šolar spremljal med počitnicami pri delu v pekarni. »Pravzaprav niti nisem iskal katere od drugih možnosti za poklic, a mi ni žal.
Kupci najbrž niti ne pomislimo na to, kaj vse se je moralo zgoditi ponoči, ko zjutraj že ob 5. uri na trgovinskih policah diši po toplem in svežem kruhu. Dominik Kučan je pek že 20 let, končal je tudi srednjo šolo za peka. Ker je njegov oče poklicno razvažal kruh v sosednji Avstriji, ga je že kot šolar spremljal med počitnicami pri delu v pekarni. »Pravzaprav niti nisem iskal katere od drugih možnosti za poklic, a mi ni žal. Tega, da se veliko dela ponoči, se navadiš.« Kučan še pove, da pek ne smete biti len; držati pa se mora tega, da je urejen in čist. Vodja Mlinopekove pekarne in slaščičarne k temu prida, da so pekovske obleke bele barve prav iz razloga, da se takoj opazi, če je kje umazanija. Arifa Adžić, ki smo jo tako kot Kučana zmotili pri nastajanju vrtanka, pekovsko uniformo nosi štiri leta. Poklica se je priučila, a ji tudi najbolj zahtevni izzivi ne predstavljajo več težav.
Drožek se je rodil med epidemijo
Živilska industrija je že tako podvržena strogim higienskim ukrepom, Mlinopekovi peki pa so med epidemijo svoja vrata še bolj priprli, da so lahko kriznim razmeram navkljub iz podjetja odpeljala vozila s kruhom, pekovskim pecivom, slaščicami, raznovrstno moko in drugimi produkti. Smodiševa podčrta, da so kot živilci doslej že tako ali tako spoštovali stroga higienska pravila, predvsem higieno rok in kašlja. Maska pa je med pripravo kruha in peciva zdaj obvezna, na vhodih v pekarno in proizvodnjo pa je nameščenih več razpršilnikov z razkužilom. Čeprav je zaradi zaprtih šol, vrtcev in gostiln ter tudi zaradi tega, ker ni bilo prireditev, bilo manjše povpraševanje po kruhu in slaščicah, niso odpuščali. S koriščenjem dopusta in delom po skrajšanjem delovnem času so zadržali vse peke in slaščičarke, ki jih je skupaj 56.
V spremenjenih razmerah pa smo očitno še začeli množično peči doma. Družbena omrežja namreč polnijo doma pečeni sveži hlebci kruha – peka je v času epidemije preprosto postala nov hobi Slovencev. Peka dišečega in domačega kruha pa je obudila staro tehniko peke kruha z drožmi. Prav pred enim tednom je tudi Mlinopek na prodajne police spravil svoj »epidemiološki« produkt – to je kruh Drožek.
